Ponižani, ker jih imajo za simulante

 Ljubljana – Kako Slovenci živimo s kronično bolečino? Najbrž ni človeka, ki bolečine ne bi izkusil vsaj občasno. Večina bolečin k sreči mine. A povsem drugače je s kronično bolečino, ki hromi vsakega petega Slovenca med 18. in 75. letom in traja najmanj pol leta – kar v primerjavi z letom 2006 pomeni rahel upad.

Anesteziologinja Barbara Kosmina Štefančič, nova predsednica Slovenskega združenja za zdravljenje bolečine, kronično bolečino opredeljuje kot tisti biopsihosocialni fenomen, ki ostane tudi poem, ko je poškodba tkiva odpravljena, in ki vpliva na celotno bolnikovo doživljanje, je breme zanj in za svojce, saj omejuje in spreminja njihovo življenje na slabše: »To ni več simptom bolezni, temveč bolezen sama po sebi.« Pri nekaterih traja več mesecev, pri drugih več let, vpliva na spanje, počutje in znižuje kakovost življenja bolnika in svojcev.


 
Kot pravi predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa v UKC Ljubljana Metoda Dodič Fikfak, realne slike, koliko ljudi je zaradi kronične bolečine v bolniški ali ima status invalida, ni: »Ker se njihova diagnoza beleži pod številne druge in ker je ozaveščenosti o obstoju kronične bolečine tudi v stroki premalo.«
 
»K nam pridejo tisti, ki zaradi bolečine zares ne morejo več delati in ki prosijo za upokojitev. In tu se začne kalvarija,« pripoveduje. Ko pridejo delavci z dolgotrajno bolečino pred invalidsko komisijo, se pogosto zgodi, da ta kronične bolečine ne prepozna kot vzroka invalidnosti: »Invalidska komisija išče tako imenovani objektivni vzrok invalidnosti in bolečina to ni.«
 
Kot sodna izvedenka pri bolnikih s kronično bolečino opaža »izjemen občutek prizadetosti, ker jih uvrščajo v kategorijo simulantov«: »Nikoli še nisem videla, da bi invalidska komisija na prvo mesto med vzroki invalidnosti navedla kronično bolečino. Invalidnost pravzaprav gradijo na objektivni bolečini … V spoznavanju kronične bolečine in kako delati z njo, bomo morali tudi v stroki še veliko storiti.«
 

Princip vse ali nič

»Eno je statistika, toda kar se zmožnosti za delo tiče, imamo bistveno več primerov kot nekoč,« poudarja Fikfakova, ki opozarja na pasti zakonodaje: »V stroki poskušamo doseči, da bi se s temi bolniki ukvarjala ekipa strokovnjakov, ki se morajo truditi, da človek ne postane še socialni problem. Delo teh ljudi mora biti urejeno tako, da jim ne bo treba kontinuirano delati štiri ali osem ur in da imajo možnost počitka. Naša zakonodaja pa tega ne omogoča, narejena je po principu vse ali nič.« Zato Fikfakova svari: »Če v človeku ni več upanja, iz njega ne moremo izvleči zmožnosti za delo. Tudi zdraviti ga ni več mogoče. Tak človek je nezaposljiv. Ostane mu le še beg v bolniško in invalidnost.«


 
K multidisciplinarni obravnavi bolnikov s kronično bolečino, ki bi rešila »vsaj določen odstotek bolnih«, poziva tudi vodja protibolečinske ambulante v UKC Ljubljana prim. Gorazd Požlep: »Vse se začne z akutno bolečino, ki jo moramo obravnavati resno. Kajti ko enkrat preide v kronično, nimamo sistema, kako te bolnike pravilno obravnavati.« Interdisciplinarnih ambulant ne premore niti osrednja ustanova pri nas, UKC v Ljubljani … Po Fikfakovi zato v Sloveniji nujno potrebujemo dve interdisciplinarni ekipi: za diagnostiko in zdravljenje ter za takojšnje vračanje bolnikov v delovni proces.« A pri tem po njenem potrebujemo več znanja in spremenjeno zakonodajo.
 

Odstotek manj kronično trpečih

Leta 2006 smo v Sloveniji že opravili raziskavo o razširjenosti kronične bolečine. Lani ji je sledila nova. Po besedah prim. Požlepa je razveseljujoče, da vsi kazalci rahlo upadajo: število tistih, ki poročajo o kronični bolečini, je v zadnjih trinajstih letih s 23 padlo na 22 odstotkov, nekoliko manj ljudi je tudi v bolniški. »Morda gre le za nihanje, ne za trend, a zadeve so malo boljše,« dodaja dr. Požlep.
.
V lanski raziskavi je sodelovalo 1215 anketirancev med 18. in 75. letom. Od teh jih je 92 odstotkov potrdilo, da je v zadnjem letu občutilo določeno vrsto bolečine. V 2006 je bilo takih 66 odstotkov. Z dolgotrajno bolečino se je lani soočalo 41 odstotkov vprašanih.


 
Za kronično bolečino trpi več žensk kot moških. Bolj ko se staramo, večja je verjetnost zanjo: skoraj vsak tretji Slovenec nad 60 let toži o njej, kar 73 odstotkov vprašanih pa bolečino trpi več kot eno leto. Prevladuje bolečina v hrbtenici in križu, sledijo bolečine v sklepih, okončinah in mišicah.  
 

Večina obišče ortopeda, toda ...

Bolniki so zaradi kronične bolečine lani v 82 odstotkih obiskali družinskega zdravnika, kar 68 odstotkov pa tudi specialista: daleč največ jih je obiskalo ortopeda, fiziatra, revmatologa, kardiologa, gastroenterologa … »Ortopede cenim. A ortoped je pravzaprav kirurg. Zato morda ni pravi naslov za tiste, ki ne potrebujejo operacije,« svetuje dr. Požlep.
 
Ko se ljudje zaradi bolečine zaležijo ali zasedijo, se stanje le še slabša. Bolečina v kar 76 odstotkih vpliva na telesno dejavnost človeka, v 71 odstotkih tudi na vsakdanja opravila, 40 odstotkov jih slabo spi … V bolniškem staležu je bilo lani več kot tri mesece enajst odstotkov vprašanih, vsak tretji pa do treh mesecev. Delovno mesto je zamenjal vsak deseti, sedem odstotkov se jih je invalidsko upokojilo.