Partljič je kriv za značko, ki je obnorela starejše

Slovenj Gradec – Kakšna zadrega! Na policah knjižnice v slovenjgraškem domu starostnikov je bilo kakšnih deset tisoč knjig, med njimi pa nobene pisatelja Toneta Partljiča, ki je prišel na obisk in si ogledoval knjižne naslove. Da bi se mu odkupili, so v domu obljubili, da bodo od jeseni do pomladi brali le njegova dela.

Od tega je minilo že šest let, a Partljič še kar prihaja med stanovalce, bralna histerija pa ni zajela le njih, temveč tudi njihove sorodnike, prijatelje, zaposlene v domu, prostovoljce, šolarje in dijake. Zato iz doma, znanega po inovativnih pristopih pri delu s starostniki, zaradi česar so postali izvajalci pilotnega projekta, s katerim ministrstvo za zdravje preverja osnutek zakona o dolgotrajni oskrbi v praksi, poročamo o pravem kulturnem gibanju, v katerem je sodelovalo že štiri tisoč ljudi, glas o njihovem početju pa se že širi čez regijske meje in dobiva posnemovalce.



»V prvi bralni sezoni smo prebirali dela Toneta Partljiča. V drugi Prežihovega Voranca, v tretji Leopolda in Primoža Suhodočana, v četrti knjige Franca Ksaverja Meška, v peti je Partljič želel, da beremo in pojemo pesmi koroškega kantavtorja Milana Kamnika, letos pa so na vrsti dela upokojenega profesorja slovenjgraške gimnazije in pisatelja Andreja Makuca,« so povedali v domu.

Po toči zvoniti je prepozno

»Andrej Makuc ni le avtor knjig, ki jih prebiramo v letošnji bralni sezoni. K nam prihaja tudi v vlogi sorodnika, saj sta pri nas nastanjeni njegova mama in teta, poleg tega je moj profesor slovenskega jezika iz srednje šole. Ko je prišel učit, je bil mlad, a zelo pravičen in zelo zahteven učitelj,« se spominja vodja slovenjgraškega doma Marjana Kamnik.

»Če bi vedel, da gre tako zares in da se je toliko bralcev pripravljenih tako poglobljeno javno ukvarjati z mojo literaturo, ne vem, ali bi privolil v sodelovanje pri projektu,« je dejal Makuc, ki trdi, da je tudi branje šport, saj zanj potrebuješ posebno kondicijo. Pogosto ga sprašujejo, ali se mu je to, o čemer piše v knjigah, zares zgodilo. »Vse je res, ampak nič ni resnično,« jim odgovarja pisatelj.

Z avtobusom kmalu v Maribor

»Starejše podcenjujemo. Veliko več zmorejo in veliko več vedo, kot si mislimo,« je prepričan Partljič, ki se je lani strinjal, da bralno gibanje preimenujejo v Bralno značko Toneta Partljiča. »Najprej sem se počutil nelagodno, da se bralna značka imenuje po meni, ki sem še živ. Dolga leta sem bil tudi predsednik Bralne značke Slovenije. Sprva se je projekt imenoval Beremo s Tonetom Partljičem, s preimenovanjem pa smo vstopili v družino bralnih značk. Osupel opažam, da ima bralna značka velik odmev in velik smisel,« pravi Partljič in doda, da so ga starejši bralci kar nekako obvezali, da nadaljuje delo z njimi.

Dogovorili so se, da stanovalci doma kmalu pridejo v Maribor na ogled njegove komedije Čaj za dve, jeseni, ko bodo znova brali njegova dela, pa bo storil vse, da ne bodo samo pasivni poslušalci, temveč tudi aktivni interpreti.

Nemočni v iskanju rešitev

Branje v slovenjgraškem domu starostnikov povezuje, ohranja in širi socialno mrežo ter pripomore k razvijanju pozitivne podobe staranja in starejših v družbi. »Ne rečem, da je družba do starih ljudi ignorantska. Zdi se, da je nemočna v iskanju rešitev. Zavedeli smo se problema in z njim se precej ukvarjamo,« je prepričan Partljič, ki se spominja, kako se je nekoč godilo njegovi babici, ki se je s tega sveta poslavljala v hiralnici v Muretincih: »Sploh ni primerjave z domom v Slovenj Gradcu. A vsaka smrt je individualno boleča. Temu se ni mogoče izogniti.«