Otrok deli usodo družine

Ljubljana – Vsakokratne oblasti se ob objavah različnih lestvic rade pohvalijo, kako vzorno Slovenija skrbi za najmlajše člane družbe – tako jo je leta 2017 organizacija Save the Children prepoznala kot državo, kjer, poleg Norveške, otroci najbolje živijo, na lani vzpostavljenem indeksu blaginje otrok pa se je uvrstila na 6. mesto, skupaj s Švedsko. Ob 30. obletnici sprejetja Konvencije o otrokovih pravicah je zato prava priložnost, da se pristojni vprašajo, ali je Slovenija res prijazna za vsakega otroka.

Pred tremi desetletji so Združeni narodi potrdili najbolj univerzalno sprejet dokument, saj so ga, z izjemo ZDA, ratificirale vse članice OZN, pomemben pa je predvsem zaradi sporočila, da so otroci osebnosti z vsemi pravicami človeka, ki potrebujejo posebno skrb in zaščito. Od tedaj je bil dosežen velik napredek, številni izzivi pa ostajajo, opozarja Tomaž Bergoč, izvršni direktor Unicefa Slovenija. Na posvetu, ki so ga organizirali v sodelovanju z ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ) v državnem svetu, je poudaril, da se lahko prav zaradi vsesplošne sprejetosti konvencije ustvari zavajajoč vtis, da lahko vsi otroci polno uveljavljajo svoje pravice in imajo enake možnosti, da razvijejo svoj potencial.

A to žal ne drži in se tudi še v Evropi in v državah blaginje soočamo z nekaterimi istimi problemi. Med njimi sta revščina in neenakost otrok. Statistike za EU kažejo, da je revščina otrok višja od revščine splošne populacije. Čeprav je po teh podatkih stopnja tveganja revščine v Sloveniji razmeroma nizka, pod njenim pragom živi kar 49.000 mladoletnikov, ali kot so slikovito ponazorili, za dva Kopra, delež pa se, v nasprotju s splošno stopnjo, ne zmanjšuje.

»Če razdelimo otroke z visokimi izobrazbenimi dosežki v dve skupini, glede na poklicni status staršev, lahko ugotovimo, da ima skupina otrok, ki prihaja iz družin s starši, ki imajo nizki poklicni status, pomembno nižja pričakovanja glede najvišje stopnje izobrazbe, ki jo bodo dosegli, od otrok, ki prihajajo iz družin s starši z visokim poklicnim statusom – ne glede na to, da so v šoli enako uspešni. Če vemo, da pričakovanja otrok pomembno določajo raven izobrazbe, ki jo kasneje dosežejo, je to z vidika zagotavljanja enakih možnosti v izobraževalnem sistemu skrb zbujajoče, saj otroci ne morejo vplivati na poklicni status svojih staršev,« je na nevarnost generacijskega prenosa družbenih neenakosti opozoril dr. Urban Boljka iz Inštituta RS za socialno varstvo.

Zgodnejša kot je izkušnja revščine, hujše so njene posledice. Pomanjkanje spremlja stigma, a raziskave kažejo, tako Boljka, da občutek socialne izključenosti pri otrocih ni tako velik, kot bi si lahko mislili – in to predvsem zaradi velikega truda, ki ga manj premožni starši posvečajo temu, kar kaže na »otrokocentričnost« družbe.Tudi družinski zakonik, ki se je v celoti uveljavil aprila, v središče postavlja varovanje otrokovih koristi.

»Problem je, da ne vidimo sistemskih vzrokov za revščino,« je prepričana Ružica Boškić iz direktorata za družino na MDDSZ. Otrok deli usodo družine in če pripada skupini, o kateri so v družbi razširjeni predsodki, zaradi česar se sooča z rasizmom in diskriminacijo, so ovire pri premagovanju neenakosti še toliko večje. Položaj Romov in Sintov se, na primer, po mnenju Ružice Boškić, v Sloveniji izboljšuje zelo počasi,« meni Ružica Boškić. Čaka nas še veliko izzivov, za katere pa so, po njenih besedah, potrebne tudi družbene spremembe.