Okoljski ukrepi zahtevajo zaupanje

V okviru programa Slovensko javno mnenje, ki od leta 1968 poteka na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, je bila leta 1973 prvič opravljena meritev zaznav okoljskih groženj.

Anketirance so spraševali, ali jih v njihovem življenjskem ali delovnem okolju motijo pojavi, kot so onesnaženost zraka, voda ali naselij, od leta 1986 pa tudi nuklearna elektrarna in propadanje gozdov. V naslednjih petih desetletjih je bilo vprašanje zastavljeno še trinajstkrat, zadnjič leta 2023. Tako dolga serija je tudi v evropskem okviru redka priložnost, da spremljamo dolgoročno gibanje stališč javnosti do okoljskih groženj.

Slika, ki jo izrišejo podatki, je vsekakor zanimiva in vsebuje dva izrazita preobrata. V začetnem obdobju je bila problematika okolja precej v ozadju, saj je med letoma 1973 in 1986 le okoli četrtina anketiranih ocenila, da jih omenjeni pojavi močno motijo ali življenjsko ogrožajo. Leta 1987 pa je nastala dramatična sprememba, saj je ta delež poskočil za dvakrat ali trikrat. Vrh je bil dosežen leta 1990, ko je skupina močno zaskrbljenih obsegala od 50 do 70 odstotkov anketiranih.

Nato se je trend postopno obrnil navzdol in dosegel najnižjo točko okoli leta 2010, ko je bil ta delež spet le četrtinski ali še manjši. Po več kot treh desetletjih je lani sledil ponoven skok, čeprav manj izrazit kot leta 1987. Dodana je bila še opcija izredni vremenski pojavi, kjer je bil delež tistih, ki so bili »močno zaskrbljeni« ali »življenjsko ogroženi«, tudi najvišji, okoli 50-odstoten.

Polstoletna zgodovina meritev torej pokaže, da se zaznave okoljskih groženj gibljejo ciklično in se praviloma okrepijo ali znižajo vse hkrati. Neposrednega vzroka obeh vrhov ni težko ugotoviti, saj je šlo za dve izpostavljeni okoljski katastrofi, nesrečo v jedrski elektrarni Černobil leta 1986 in poplave v Sloveniji avgusta 2023.

Kot ugotavljajo psihologi, so predvsem spektakularni in neobičajni dogodki tisti, ki okrepijo zaznave okoljskih groženj v javnosti. Tu imajo bistveno vlogo tudi mediji, ki se pri poročanju osredotočajo na dejavnike strahu in tveganja za zdravje ter tematiko praviloma zožijo na čustveni oziroma človeški zorni kot.

Okolje kot gorivo demokratizacije

Vendar katastrofi ne moreta v celoti razložiti dinamike občutkov ogroženosti. Za okoljske probleme je namreč značilno, da jih iz središča pozornosti kmalu izrinejo bolj pereče teme, kar pa se po Černobilu ni zgodilo. Zaznave okoljskih groženj so leta 1990 celo narasle in ostale precej povišane še skoraj desetletje.

Za razumevanje tega dejstva moramo poleg medijskih učinkov v razlago vključiti tudi politične dejavnike, saj je po mnenju nekaterih takratnih analitikov k podaljšanju vala okoljske skrbi bistveno pripomogel proces politične tranzicije in osamosvajanja, černobilska katastrofa pa je prispevala predvsem začetni impulz.

V času tranzicije je okoljevarstvo v Sloveniji postalo del širšega sklopa demokratičnih stališč, kritičnih do obstoječega političnega sistema in socialistične industrijske paradigme. Bilo je tudi eden od vidikov nacionalnega razlikovanja in evropske usmerjenosti glede na preostanek Jugoslavije.

Ob širokem odzivu javnosti je predstavljalo enega od mobilizacijskih temeljev za oblikovanje civilne družbe in kasneje tudi podlago za oblikovanje (začasno) uspešne zelene stranke, ki je na prvih demokratičnih volitvah osvojila devet odstotkov glasov. Skladno s teorijo »političnega podjetništva« bi lahko rekli, da so se v tem obdobju tudi v Sloveniji pojavili uspešni aktivisti, ki so si problematiko prizadevali ohranjati pod medijskimi žarometi, kar je značilno predvsem za zgodnje faze okoljskih gibanj.

Kot napoveduje teorija »volilnega tekmovanja«, pa nato problematiko v svoje programe vključi še večina drugih strank, ki želijo s tem razširiti svoj bazen volivcev, in zelene stranke pogosto izpadejo iz parlamenta.

Da je bila skrb slovenske javnosti za okolje v tem obdobju tudi politično motivirana, se je med drugim pokazalo v pragmatičnem odnosu do jedrske energije. Medtem ko se je občutek ogroženosti zaradi jedrske elektrarne močno povečal tik po Černobilu, je v devetdesetih letih sledilo nenavadno ostro nazadovanje. To je bilo deloma posledica zavedanja o potrebi po energetski neodvisnosti mlade države, deloma pa »vmešavanja« avstrijskih okoljevarstvenikov v delovanje jedrske elektrarne Krško, kjer se je javnost očitno odzvala bolj politično kot ekološko.

Prevlada gospodarskih in socialnih tematik

Po meritvi leta 1990 se je začel 30-letni padec zaznav okoljskih groženj, ki ga delno lahko pripišemo izboljšanju stanja okolja. Po podatkih različnih publikacij Arsa so bili objektivni trendi med letoma 1990 in 2020 mešani, a pretežno pozitivni. Tako je po propadu dela »umazane« industrije bistveno upadla količina žveplovega dioksida in emisij svinca v ozračju, dobro je stanje velike večine voda, statistični kazalniki stanja gozdov so ugodni, v JE Krško ni bilo nevarnih dogodkov.

Obenem pa se je drastično povečal cestni promet, tako osebni kot tovorni, kar deloma vpliva na kakovost zraka. Predvsem pa je izrazit trend klimatskih sprememb, saj se temperatura v Sloveniji povečuje hitreje od svetovnega povprečja, za 2,4 stopinje Celzija med letoma 1961 in 2020, kar prinaša več vročih dni, suše in nestabilno ozračje.

Vpliv objektivnega stanja na zaznave javnosti je težko določljiv, saj se ljudje s tovrstnimi meritvami srečujejo posredno, prek medijskih poročil. Tu pa okolje tekmuje s številnimi politično bolj izpostavljenimi problematikami in predvsem v tej luči lahko razlagamo dolgoletni trend upada zaznav okoljskih groženj.

Tako so bile v prvem desetletju samostojnosti bolj kot okolje v središču družbene pozornosti tematike, kot so nezaposlenost, revščina, begunstvo, v naslednjih desetletjih pa pridruževanje Evropski uniji in Natu, gospodarska kriza, begunska kriza ter seveda pandemija. To je na splošno zmanjšalo vidnost okoljskih problemov in v letih 2010–2015 so bili izmerjeni najnižji deleži občutkov ogroženosti dotlej.

Grožnja poplav na domačem pragu

Prav zato je bil učinek poplav leta 2023 še toliko bolj nazoren, saj je nova katastrofa okolje po treh desetletjih spet potisnila v središče medijske in politične pozornosti in dvignila val zaznav okoljskih groženj. Poplave, ki so zahtevale tri žrtve in po ocenah povzročile škodo v vrednosti več milijard evrov, je javnost dojemala kot neposredno posledico podnebnih sprememb, v raziskavi Slovensko javno mnenje 2023 je tako menilo 73,2 odstotka anketirancev. Ob tem je 22,4 odstotka vprašanih potrdilo, da je imela njihova družina zaradi poplav škodo ali je bila temu zelo blizu. Večina tudi pričakuje, da bo v prihodnosti še več takih dogodkov.

Po Černobilu so bile poplave prva okoljska katastrofa, ki je vsaj kratkoročno zmotila vsakdanjo rutino večine prebivalstva Slovenije, glede na poškodbe infrastrukture za mnoge tudi srednjeročno. S tem so prej oddaljene okoljske grožnje postale oprijemljive in del osebne izkušnje posameznika, kar avtomatično prinese dvig podpore okoljskim ukrepom.

Študije denimo kažejo, da je podpora obdavčevanju fosilnih goriv ali subvencijam za čista goriva višja v vročih poletnih mesecih. A tak učinek ima le ekstremna vročina, ne pa na primer tudi prijetna rast temperatur v zimskih mesecih. Tudi v Sloveniji lahko vidimo, da je bil za obrat stališč javnosti potreben dogodek velikega, ne zgolj lokalnega obsega.

Kako trajen bo tokrat dvig zaznav okoljskih groženj, bo bolj jasno že v naslednji meritvi, spet pa bo to odvisno tudi od političnega odziva. Zdi se, da okoliščine ponujajo priložnost za ponovni val zelenega aktivizma, prav tako za politiko, ki opozarja na varnostne vidike, saj je leta 2023 okoli tretjina anketiranih naravne katastrofe dojemala kot resen problem za nacionalno varnost – ob boku groženj, kot so begunstvo, kibernetski napadi in vojaški spopadi. Obstajajo torej različni politični nastavki za daljšo vidnost okoljskih groženj.

Zakaj bi ugašali luči, če je drugim vseeno?

Ali lahko ob tem pričakujemo, da bo izkušnja s poplavami poleg dviga občutkov ogroženosti prinesla tudi spremembo navad in ravnanja prebivalstva? Kot kaže analiza 65 študij na podlagi modula Podnebne spremembe Evropske družboslovne raziskave, to ni gotovo. Četudi danes od 70 do 80 odstotkov prebivalstva Slovenije in evropskih držav meni, da se podnebne spremembe dogajajo in imajo negativne posledice, pa to stališče predstavlja le nujni, ne pa tudi zadostni pogoj za okoljsko ravnanje. Kje se torej zatakne?

Prva ovira je dvom o učinku malih okoljskih dejanj posameznika. Ali ima to, da se odpovem vožnji z avtom in ugašam električne naprave, res kakšen smisel glede na globalni obseg problema? Kot ugotavljajo študije, ima večina ljudi, ki so načeloma pripravljeni in zmožni varčevati z energijo, pesimistično predstavo o rezultatu tega početja, saj ga vidijo kot kapljo v morje, ki ne bo spremenila ničesar.

V ozadju tega pesimizma pa dejansko naletimo na drug problem. Če namreč okoljsko ravnanje postane množično in se učinki seštejejo, niso več nepomembni, in tega se ljudje zavedajo. Večina meni, da bi kolektivno varčevanje z energijo imelo dejanski učinek, težava pa je, da večina ne verjame, da se bo to zares zgodilo.

Da bi bili ljudje pripravljeni plačati stroške okoljskih ukrepov, bodisi materialne bodisi kot spremembo življenjskih navad, morajo verjeti, da bodo enako ravnali tudi drugi, da torej večina sodržavljanov ne bo »zastonjkarjev«, ki ne bodo nič prispevali, pač pa le želi dobrobiti odrekanja drugih.

Problem nezaupanja soljudem oziroma negativnih pričakovanj je tako druga ovira za okoljsko ravnanje. Tako ni presenetljivo, da je delež ljudi, ki ravnajo okoljsko, višji v državah z visokim zaupanjem soljudem, na primer v Skandinaviji, saj je tam veliko bolj verjetno, da bodo posamezniki svoja mala okoljska dejanja videli kot koristen kamenček v množičnem mozaiku. Slovenija pa po zaupanju soljudem sodi v evropsko povprečje. Medtem ko pri nas okoli 40 odstotkov anketiranih meni, da je treba biti z ljudmi previden, je v Skandinaviji takih 15 odstotkov, v Bolgariji pa recimo 60 odstotkov.

V luči teh spoznanj raziskovalci predlagajo politikom, naj o okoljskih ukrepih razmišljajo znotraj logike kolektivnega ravnanja, poudarjajo okoljevarstvo kot družbeno normo, kaznujejo »zastonjkarstvo« in nagrajujejo sodelovanje posameznikov in organizacij.

Kam bo šel denar davkoplačevalcev?

A ko pridemo do političnega ukrepanja, se stvari dodatno zapletejo. Najprej zato, ker je okoljska problematika v Evropi, še bolj pa v ZDA, že dolgo predmet političnih delitev in odnos do nje pogosto predstavlja del širšega sklopa stališč posameznega političnega pola. Tako levo orientirane stranke in anketiranci hkrati kažejo naklonjenost do socialnih politik, pravic manjšin in skrbi za okolje, medtem ko je za desno orientirane značilno hkratno nasprotovanje imigracijam in okoljskim politikam. Zato je okoljevarstveni konsenz težko dosegljiv.

Kot kažejo študije, pa v Evropi še večjo oviro kot ideološke delitve predstavlja politično nezaupanje. Tu so še zlasti izpostavljeni ukrepi, kot je obdavčitev fosilnih goriv, ki so sicer učinkoviti, a nepriljubljeni, ker uvajajo dodatne stroške za prebivalstvo. Problem pa niso le stroški kot taki, pač pa tudi upravljanje z njimi.

Odnosa javnosti do davkov namreč ne oblikuje le namen davkov, v tem primeru varovanje okolja, temveč tudi zaupanje v politični sistem, učinkovitost birokracije in javne uprave, delovanje sodnega sistema in podobno.

V državah z visokim političnim zaupanjem ima javnost glede tega pozitivna pričakovanja, zato je bolj pripravljena sprejeti tveganja oziroma dodatne davčne stroške. In nasprotno, v državah z nizkim političnim zaupanjem tudi anketiranci, ki jih načeloma skrbi za okolje, pogosto niso pripravljeni podpirati tovrstnih ukrepov, saj obstaja večje tveganje, da bodo izvedeni neoptimalno ali da bodo celo spodleteli.

Tu se v študijah kot problematične pokažejo tudi posocialistične države s krajšo demokratično tradicijo, slabšo kakovostjo vladanja, bolj razširjeno korupcije in podobno. Slovenija prav tako sodi med družbe z nizkim političnim zaupanjem, v meritvi leta 2020 je bila med 22 evropskimi državami v spodnji četrtini, ko gre za zaupanje v parlament in politike. To je velik izziv za odločevalce, saj se skrb javnosti za okolje v takih razmerah ne »prevede« dobro v podporo njihovim politikam.

Kot menijo analitiki, bi dvome javnosti lahko zmanjšali z uvedbo preglednega mehanizma ravnanja z okoljskimi davki, kot so neposredni transferji v različne okoljske, socialne in druge dejavnosti. Ena od poti je tudi, da se politike manj osredotočijo na davčne mehanizme in bolj na subvencije za obnovljive vire energije, saj je podpora tovrstnim ukrepom manj odvisna od političnega zaupanja.

Ob koncu se velja spomniti, da se je ob poplavah v Sloveniji pokazal izjemen potencial državljanskega sodelovanja z množičnim prostovoljstvom, dobrodelnimi prispevki in drugimi oblikami pomoči. Tudi odziv politike pri odpravi škode je bil hiter in razmeroma nekonflikten.

To ni tako nenavadno, saj večje katastrofe praviloma okrepijo občutke povezanosti v družbi in prehodno povečajo zaupanje do oblasti. Na neki način bi lahko rekli, da v družbo prinesejo izkušnjo Skandinavije – a žal le za kratek čas.

———

Dr. Brina Malnar, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede