Miroslav Rant je tekaški fenomen. Star je 88 let in letos vnovič – ne ve več, katerič – prijavljen na ljubljanski maraton. Odstopov ne pozna, zmage se lepijo nanj, pa čeprav je začel rekreativno teči šele okrog abrahama. Prej je bil telovadec. Ko ga obiščem v Kranju, je ravno med selitvijo. Poskočno, z le malo pomoči, skaklja po stopnicah gor in dol. Jekleni mož pač, kakršnega te maraton naredi. In delo skozi vse življenje, doda.

Niste bili vse življenje atlet in maratonec. Začeli ste z orodno telovadbo ...

Do 14. leta sem predvsem delal na kmetih. Moj stari oče je bil tak muzikant, harmonikar, da so ga povabili igrat v Ljubljano ob obisku kralja Aleksandra. Preživel je prvo svetovno vojno in ob vrnitvi domov spet prevzel kmetijo, naredil in okoval je voz, popravljal ure, od žepnih do stenskih, po potrebi je izpulil tudi boleč zob. Jaz pa sem bil pri 14 letih že v tovarni. Julija sem imel rojstni dan, avgusta sem že delal. Popoldne sem šel nato v obrtno šolo, zvečer pa v telovadnico. Leta 1946 sem že telovadil in dve leti pozneje na vseh orodjih nastopil v Beogradu. Ko sem šel leta 1951 k vojakom, sem imel že šest let delovne dobe. Kot telovadec sem bil tudi v članski konkurenci vsestranski, tekmoval sem na vseh orodjih. Leta 1957 sem na dvovišinski bradlji ob udarcu utrpel hujšo poškodbo glave, nekaj mesecev po šivanju sem že nastopil v Osijeku, ko je bil Miro Cerar prvič državni prvak. Spomnim se, da je bilo 3. maja zelo vroče, dva dni pozneje pa je nazaj grede medel sneg. Julija se mi je rodil starejši sin Gorazd, plenice sem pral, se usedel na kolo in oddrvel v Ljubljano, malo zamudil, nastopil na bradlji in prejel oceno 9,90 od 10 točk. Bradlja je bila moje najmočnejše orodje, konj z ročaji pa najzahtevnejše.

Koliko ste bili stari, ko ste opustili gimnastiko?

Ko sem še tekmoval v kranjski dvorani Planina, sem bil star 47 let in sem nastopil na bradlji, izvajal obrate in preskoke ...

... in šele nato ste preklopili iz gimnastike v atletiko?

Drži, pri 50 letih sem šele začel teči, pa ne resno, temveč rekreativno.

Vam je kaj žal, da se niste začeli z maratonom ukvarjati že prej?

Ne, zakaj? Maraton je precej naporna reč. Spomnim se, da smo imeli Kaveljci in korenine nekoč v Golf hotelu zabavo. Tisti dan sem pretekel kranjski maraton. Zjutraj sem se namerno stehtal, imel sem 69 kilogramov, po tekmi sem jih imel 65, zvečer sem v hotelu plesal do jutra in imel zjutraj spet 69 kilogramov. Zgodilo se je, da sem imel v treh dneh tri zahtevne discipline: v petek 9,5 kilometra na smledniški grad, v soboto 3,6 kilometra okrog Klopinjskega jezera – bil sem tretji, za dvema Nemcema –, v nedeljo pa še 10 km v strm hrib na Pyramidenkogel na Koroškem. Tri stvari zapovrstjo, vsi so omagali, jaz pa uspešno pospravil pod streho! Tudi triatlon sem poskusil, preplaval Blejsko jezero, šel v Bohinj s kolesom in čez Gorje pretekel še 15 kilometrov – prismejal sem se v cilj!

Maratonci morate biti jekleni možje, kajne?

Brazgotina na dlani je še vedno spomin na poškodbo iz mladih dni. Nedolžna otroška igra, star sem bil pet let, vaška zdravnica v Železnikih mi je prst zašila, pa nisem nič jamral zraven. Z gorečo smolo so mi žgali divje meso, niti glasu nisem spustil. Nikoli se nisem izgovarjal na poškodbo, pri vojakih sem bil kljub prstu precizen strelec, drugi najboljši strelec mesta Kranja. Res sem iz železa (smeh)! Lani sem ob selitvi padel v kleti, hiše še nisem dobro poznal, tema je bila, ozek hodnik, stopil sem v prazno in zletel po stopnicah. Petek je bil in preden sem šel v dežurno ambulanto, sem še skuhal do konca, opravil nakupe in zavil v lekarno. Pa nič stokal. Dežurna zdravnica me je lepo oskrbela, v ponedeljek pa je moja zdravnica znorela in me takoj poslala na slikanje na Jesenice. Ključnica je bila zlomljena, še danes mi poka (smeh). Bilo je konec junija, šestega julija pa sem moral podaljšati vozniško dovoljenje. Kako me je bolelo med prestavljanjem, pa je inštruktor rekel, da takšne, kot sem jaz, med mladimi težko najdeš ... Vozim brez očal, brez omejitve.

Torej še vedno sedete za volan?

Seveda. Ko sem imel rojstni dan, me je sin poklical v Baško, kjer je imel veliko prikolico. Po 400 kilometrih vožnje sem parkiral, šel teč, pripravil večerjo, naslednji dan že zjutraj plaval, brez počitka, nato nazaj v avto – kjer je bilo možno, sem drvel po levem pasu, v dveh urah in pol sem bil doma v Kranju.

Drži, da v življenju niste nikdar odstopili?

Drži. Nimam odstopa. Tudi z zvitim gležnjem sem stisnil zobe in šel do cilja, čeprav s hitro hojo.

Kaj je recept za to?

Delo, zgolj delo!

Zagotovo pa ste se kdaj med maratonom počutili slabo in bili v dilemi, ali vztrajati ali obupati?

Kriza se pojavi, a se jo da preventivno preprečiti, če denimo piješ vodo in ne uživaš sladkih stvari. Ob žici sem pretekel osemnajstkrat za Kaveljce in korenine, vselej sem lepo prišel v cilj. Če bi pred štartom jedel sladkor, bi bilo drugače. Po desetih kilometrih so nekateri začeli omagovati, celo v bolnišnico so jih vozili.

Ste se vse življenje držali zdrave prehrane?

Ne, ker dolgo sploh nisem vedel za to. Zdaj jem zelo malo mesa, je toliko drugih dobrih stvari, ki si jih lahko pripravim. Kuham si sam, tudi ženi sem. V maratonu pa je gorivo voda. Ko sva nekoč tekla z dr. Matijo Horvatom, je bilo njegovo navodilo pitje vode na vsakih pet kilometrov.

Najboljši doping pa je ješprenj, ste dejali nekoč ...

Ja, takrat sem rekel, da sem jedel ješprenj, da sem potem lažje tekel.

Zmage so se vselej kar lepile na vas.

Verjetno ne veste, da sem tudi v gorskih tekih v Avstriji nanizal več zmag kot drugih in tretjih mest. Prvič sem tekel v Šentvidu na Koroškem in zmagal. V eni sezoni sem osvojil 95 od 100 možnih točk, enkrat sem bil drugi. Tudi v plavanju sem prejemal diplome, čeprav se z njim nisem dosti ukvarjal, pa v odbojki in celo na partizanskem mnogoboju na Sutjeski. Tekmovalcev je bilo sto, najboljši rezultat pa je bil moj.

Ste bili na krajših progah tudi hitri?

Veste, kakšen čas sem dosegel v teku na 100 metrov v Celju, ko sem bil star 74 let? 14,7 sekunde! V časopisu je pisalo: najhitrejši slovenski sedemdesetletnik. Pa 400 metrov – minuta in šest sekund. Ko sem debitiral na 800 metrih, sem drugi pritekel v cilj. Med tekom sem zaslišal ženski glas 'dajmo, Rant!' in bilo je, kot da bi dobil injekcijo. Drugi krog sem kar letel. Leta 2006 sem na Poljskem zmagal, pustil za seboj tako opevana Angleža in Nemca, pa še Zdravljico so mi zaigrali.

Ste imeli kdaj trenerja?

Nikoli, vedno sem bil sam svoj trener.

Pri miru ne morete biti, kajne?

Nikoli se ne usedem. Na štadionu me ni še nihče videl sedeti. Ves čas migam, ne poznam ovir. V Kopru sem nekoč decembra tekel mali maraton, skozi Vipavo in Ajdovščino je lilo kot iz škafa, hudournik je tekel, jaz pa čof-čof-čof – in sem zmagal.

Ste se letos prijavili tudi na ljubljanski maraton?

Seveda.

Katerič že?

Oh, ne štejem več tega. Pa nisem nastopal le na tekaških maratonih, tudi na kolesarskih. Na Franji sem bil petkrat ali šestkrat, enako okrog Pohorja, pa v Kranju. Spomnim se, da sem nekoč najprej sam pretekel 12 kilometrov, nato sem 7 kilometrov tekel pred vojsko, dan pozneje, v nedeljo, pa me je čakal še kolesarski maraton, 155 kilometrov.

Pretečene kilometre ste kdaj sešteli?

Ne. Približno vem, koliko se jih je nabralo, med rekorderji pa zagotovo nisem. Sem pa, ko sem še delal, zjutraj večkrat pritekel v 14 kilometrov oddaljeno tovarno, se tam do pasu 'sknajpal', se obrisal, štempljal kartico, potem pa takoj v delavnico. Ženske, kakih 30 jih je bilo tam, so večkrat rekle, da bi moral vsak dan priteči, ker sem bil tako dobre volje. Tudi nazaj grede sem tekel, pa ne po ravnem.

Je kdaj prepozno za tek?

Nikoli. Jaz se v teku nisem nikdar 'matral', nisem tekel na silo, užival sem.

Torej ne tečete zato, da obdržite vitalnost in kondicijo, temveč za užitek?

Predvsem zato, da uživam v teku. Pa sem šele zdaj pogruntal pravo tehniko. Brez treninga z lahkoto pretečem deset kilometrov. Tri mesece nisem nič vadil, pa sem šel septembra na Triglavov tek in končal v dobri uri in 20 minutah, čeprav sem bil malo utrujen zaradi selitve.

Vidim, da imate kolajne in pokale varno spravljene še v škatlah ...

Pokalov imam ogromno, dve polni škatli, pa sem jih 20 lepih tudi podaril za različne tekme. Diplom in kolajn je nešteto. V škatlah imam tudi spominke, poročila s tekem, vso zgodovino. Rezultate imam skrbno zabeležene. V pet zvezkov sem si deset let zapisoval vsak trening, vsako tekmo.

Ste še dnevno aktiven tekač?

Trenutno ne zaradi selitve. Grem pa zjutraj večkrat do Ilovke, hitra hoja in vmes le malo rahlega teka. Okrog Brda pa ne več, enkrat sem šel pred septembrskim Triglavovim tekom, da sem videl, ali bom vzdržal. Pred tekmo pa si je najbolje vzeti teden dni počitka.

Najpomembnejšo vlogo v vašem življenju pa je imela soproga.

Z ženo sva bila skupaj 64 let, pokojna je od predlani, umrla je za rakom. Niti enkrat se nisva sprla! Zadnja tri, štiri leta sem bil neprestano ob njej, jo umival od glave do peta, skrbel zanjo. Zadnje dneve sem bil tudi ponoči ob njenem vzglavniku, jo božal, vse sem naredil zanjo. Sem pa v tistem času tako oslabel, da sem s 66 do 68 kilogramov, kolikor sem jih držal ves čas, padel na 55 kilogramov.