Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš sta v tokratnem video komentarju odprla razpravo o nedavnem napadu na klub Tiffany in (ne)strpnosti oziroma (ne)tolerantnosti. Spomnimo, neznanci so prejšnji konec tedna napadli ljubljanski LGBT Klub Tiffany. Napadalci so ob šesti uri, po zaprtju kluba, razbili vhodna vrata stavbe Lovci, kjer se nahajata kluba Tiffany in Monokel, ter razbijali po hodniku in vratih. Grozili so osebju, ki se je pred nasilneži zateklo v notranje prostore ter zabarikadiralo vrata.

Jutro po »noči čarovnic« je prinesel napad na kljub Tiffany, ki je lociran na Metelkovi, avtonomnem območju. »Napad na klub take vrste pa ni prvi, v preteklosti so se podobne scene že dogajale« je uvodoma dejal Žerdin in vprašal sogovornika: »Ime česa je tak dogodek?«

Markeš je odgovor začel z zanimivim opažanjem, kdaj se je naredil preskok od čaščenja svetnikov oziroma mrtvih do strahu pred zombiji, pred tistimi, ki zganjajo teror, sovraštvo, ki se jih bojimo. Več je tudi primerov, ko so se 'zabave' ob noči čarovnic končale krvavo, pa filmi s podobno vsebino …

V ozadju vsega je verjetno tisto, kar nam je nova kapitalistična stvarnost prinesla: ekonomija strahov.  O ekonomiji se pogovarjamo, vse je ekonomija, je dejal Markeš. Ekonomija strahov pa je očitno tudi v ozadju dneva mrtvih, ker ne gre več za čaščenje svetnikov, ampak obratno: tistih, ki se jih bojimo, kaj nam bo prinesla groza, ki se v nas vzbuja. To ima vsekakor neko podlago.



Ime česa je napad? Rekel bi, da je ime ekonomije strahov. Dobro vprašanje je, zakaj se vse debate in vso sprejemanje nečesa, kar je različno, združuje z nasiljem, razmišlja Markeš. Njuna debata se nadaljuje o vprašanju praznika noči čarovnic in dneva mrtvih, »zakaj se slednji ne obrne v novo upanje, ampak v strah, smrt, grozo in pa nasilje: to je zdaj ključno vprašanje,« je izpostavil Markeš.

Kaj pa so strahovi, je sogovornika vprašal Žerdin? Lahko se pogovarjava tudi o tesnobnosti. To kar se je zgodilo zadnjič v Tiffanyju, to bi mene skrbelo predvsem na način 'tolerance'. Naša sodobna družba naj bi bila drugačna od drugih, zlasti totalitarnih, razsvetljenska ideja je bila slediti individuumu in ga zaščiti v njegovi posebnosti. Od tod ideja tolerance: biti toleranten do drugih, do drugačnosti. LGBT, temnopolti so vsekakor merska enota za to, kar pomeni biti toleranten, ampak to je v bistvu premalo: človeka v bistvi ne prenašamo, ampak naj mu bo. Premalo povemo, če rečemo, da smo samo strpni, sprejemanje drugačnosti pa je že boljši opis. »Bolj aktivno« je sogovornika dopolnil Žerdin.



»Kar sem začutil, da se je zgodilo na Metelkovi, je ravno to, da imamo opravka z ljudmi, ki so celo izven 'geta', ki so res v neki izpostavljenosti in ranljivosti, ki je sama po sebi zelo težka.« Če pomislimo, da je nekdo sistemsko v tej težki situaciji, da je tako zelo drugačen, da ga na dnevni bazi drugače obravnavajo, kot pankrt, ki krši svetost zakona – ko na to pogledaš s te perspektive, vidiš, da gre za neke zelo ranljive ljudi. Nihče se ne sme znajti v položaju, v katerem bi bil obravnavan kot nečlovek in biti za to še kaznovan, zato si ni nič kriv, je bil jasen Markeš.

***
Uporabnike prosimo, da nam svoje mnenje pošljejo na elektronski naslov internet@delo.si. Komentarje bomo objavili po lastni presoji.