(Ne)kulturni slovenski vozniki: Precenjevanje zmožnosti, nestrpnost in premalo samokritičnosti

Ljubljana – Začetek šolskega leta je gotovo prelomnica za tiste, ki prvič prestopijo šolski prag in njihove starše, je pa tudi čas, ko je prometna varnost prav zaradi novih, razigranih in neizkušenih udeležencev v cestnem prometu upravičeno v ospredju. Z nekaj odkloni se na splošno prometna varnost v Sloveniji že več let izboljšuje, cilj pa ne bo dosežen, dokler se ne spremenita zavest in razmišljanje voznikov.

Psiholog Marko Polič pravi, da so si raziskave po svetu edine, da človek največ pripomore k nastanku prometnih nesreč. Poudarja, da je vozniška kultura rezultat razvoja avtomobilizma v posamezni državi ter se nanaša na celoto vseh odnosov in vedenj v prometu. »Tudi (ne)ustreznost vedenja ob nesrečah je njena sestavina. Slovenija je bila med evropskimi državami dolgo na vrhu seznama prometno ne preveč varnih držav, a se je v zadnjih desetletjih varnost precej izboljšala, še vedno pa ni zadovoljiva. O tem priča tudi vsakdanje dogajanje na cestah.«

Radarji in populizem

Vse prevečkrat vozniki vozijo pod vplivom alkohola in drugih prepovedanih snovi, med vožnjo uporabljajo mobilne telefone, njihova vožnja je prehitra, ne upoštevajo varnostne razdalje in izvajajo druga nevarna vedenja.

»Prav tako precenjujejo svoje zmožnosti, izkušnje s kršitvami, ki so jih uspešno prestali, saj so morda končale brez globe ali nesreče, pa jih prepričujejo, da tako lahko tudi nadaljujejo,« opozarja sogovornik in spomni na primer mariborskih radarjev, ki jih je mariborski župan odstranil. »S tem ni pripomogel k varnosti v svojem mestu. Ukrep je bil populističen in javnosti morda všečen, resnični problem pa je bila privatizacija pobiranja kazni, ki se lahko izrodi v marsikaj. In seveda prehitra vožnja. Ko gre za promet, mora biti v ospredju predvsem varnost vseh udeležencev – ne koketiranje z vozniki, ki so tudi volivci. Tudi mediji se bolj razburjajo zaradi previsokih kazni in manj zaradi varnosti. Kot da kdo koga sili, da krši prometna pravila in divja po cesti. Preprosto, doseči je treba, da bo družba izkazovala ničelno toleranco do prometno nevarnega vedenja, država pa sprejela potrebne ukrepe,« sklene Polič.

Robert Štaba, predsednik Zavoda Varna pot, poudarja, da slovenski vozniki intelektualno niso na nič nižji ravni kot švicarski ali avstrijski, ampak »se vozniki držav z najboljšo prometno varnostjo zavedajo, da bo kazen, če naredijo prekršek, skoraj neizogibna«. Nadaljuje, da se pogosti kršitelji niti ne zavedajo, da se nesreča lahko zgodi, odgovoren voznik pa se bo poskušal z dodatnimi informacijami seznaniti, kaj je varna in odgovorna vožnja oziroma kam pripelje nevarna vožnja.

Štaba ocenjuje, da smo kljub vsemu na pravi poti: »Sem velik optimist glede mladih generacij, saj je že v vrtcu in šoli najpomembnejša prometna varnost, to se nadaljuje v dobrih avtošolah. Treba je zvišati raven splošnega družbenega zavedanja. Ko se kritična masa prelevi in postane netolerantna do nesprejemljivega vedenja v prometu, jim sledijo tudi slabi in neodgovorni vozniki.«


 

Prometne kulture se učimo vse življenje

Da smo na dobri poti, verjame tudi Ivan Kapun, vodja sektorja prometne policije, ki najprej poudari, da je varnostna kultura, čeprav se izboljšuje, še daleč od tiste, ki bi si jo želeli. »Pri slovenskih udeležencih v cestnem prometu zaznavamo več nestrpnosti kot pri tistih v zahodni Evropi. Poleg tega smo premalo samokritični, saj menimo, da so drugi vozniki nestrpni, sami sebe pa ne dajemo v to skupino.«

Tudi Kapun pravi, da se prometne kulture učimo vse življenje in je močno odvisna od informacij iz okolice. »Zamenjati se morajo generacije, da se vrednotenje posameznih negativnih dogodkov v prometu spremeni; še ne dolgo tega je bila vožnja pod vplivom alkohola z veselice povsem sprejemljiva, zdaj ni več. V Sloveniji smo na dobri poti. Če pa se primerjamo z razvitejšimi državami, vidimo, da je pred nami še dolga pot.«