Izteka se mesec preprečevanja zasvojenosti, v katerem so se zvrstili konference in drugi dogodki, v Novi Gorici so odprli prvo varno sobo za odvisnike od drog. Toda največji problem naše družbe je še vedno na vsakem koraku dostopen alkohol, ki uničuje celotne družine in se prenaša tudi v naslednje generacije.

Slovenija spada med tako imenovane mokre kulture, alkohol je zlahka dostopen, smo tudi veliki proizvajalci alkoholnih pijač, trgovci in strežno osebje v lokalih pri prodaji vselej ne preverjajo starosti, mladi pogosto prvič zaužijejo alkoholno pijačo doma. Pitje povezujemo s pozitivnimi dogodki in lastnostmi, kot so zabava, uspeh, pogum, a smo hkrati tudi dvolični. Četudi je pitje alkohola zaželeno – čudak je tisti, ki ga ne pije –, v primeru nasilja, prometnih nesreč in razpada družin posameznike, ki pijejo oziroma so alkoholiki, zelo obsojamo.

Kot so povedali sogovorniki in je bilo izpostavljeno tudi na tretji nacionalni konferenci obvladovanja nekemičnih zasvojenosti, je vse večji problem uporaba sodobnih tehnologij med mladostniki. Na NIJZ so v teh dneh opomnili tudi na nujnost ukrepanja glede uporabe tobačnih in zlasti elektronskih cigaret pri mladostnikih med 14. in 18. letom, ki so postali glavna tarča tobačne industrije. Uporaba novih tobačnih in nikotinskih izdelkov med srednješolci se hitro povečuje, delež kadilcev v tej starostni skupini pa se ne zmanjšuje več.

Opijanje pri visokoizobraženih ženskah

Podatki o porabi alkohola v Sloveniji so povedni in z njimi presegamo evropsko povprečje. Po izračunih NIJZ je registrirana poraba alkohola lani znašala 9,7 litra čistega alkohola na odraslega prebivalca, starega 15 let in več. To pomeni, da je prebivalec Slovenije lani v povprečju spil kar 87 litrov piva, 35 litrov vina in štiri litre žganih pijač. Upoštevaje, da nekateri sploh ne pijejo alkoholnih pijač, so jih tisti, ki jih pijejo, spili še več, kot kažejo povprečne količine.

Psihologinja Maja Roškar z NIJZ, ki se ukvarja z raziskovanjem in javnozdravstvenimi vidiki preprečevanja tveganega in škodljivega pitja alkohola, pojasnjuje, da v Sloveniji sicer nimamo registra oseb, zasvojenih z alkoholom. Na NIJZ izvajajo več populacijskih raziskav, v katerih spremljamo deleže oseb, ki alkohola ne pijejo, tiste, ki ga pijejo, in tiste, ki pijejo tvegano ali škodljivo.

»Če ženska zaužije več kot deset gramov čistega alkohola na dan, moški pa več kot 20 gramov čistega alkohola na dan (10 gramov čistega alkohola je v 1 decilitru vina), že govorimo o tveganem ter škodljivem pitju. Tvegano pitje vodi v škodljive posledice, pri škodljivem pitju pa so že prisotne. Po zadnjih podatkih najmanj enkrat na leto 44 odstotkov prebivalcev Slovenije pije tvegano ali škodljivo,« podarja.

Premalo se zavedamo tudi, da je alkohol rakotvorna snov, ki povzroča več vrst raka: raka v ustih, na požiralniku, v žrelu in grlu, na jetrih, debelem črevesu, danki ter dojki. Ocenjeno ekonomsko breme zaradi škodljivega pitja alkohola je bilo v obdobju 2018–2019 primerljivo s tremi odstotki vseh izdatkov za zdravstvo, dodaja sogovornica. Toda na področju omejevanja porabe alkohola imamo zelo staro zakonodajo, ki se od dvajset let starega tako imenovanega Kebrovega zakona ni spremenila, zadnjih sedem let je celo znova dovoljeno točiti alkoholne pijače tudi na športnih dogodkih, kar pomeni, da alkohol povezujemo celo s športom.

Najnovejši podatki pa razkrivajo tudi, da se ob povečevanju deleža abstinentov, hkrati povečuje tudi opijanje predvsem pri ženskah z visoko izobrazbo. V zadnjih desetletjih se je, kot ugotavljajo strokovnjaki, industrija alkoholnih pijač začela usmerjati k ženskam in njim bolj všečnim pijačam, poleg tega pri bolj enakopravnem položaju moških in žensk te prevzemajo tudi tvegano vedenje. Ženske se zatekajo k alkoholu kot blažilcu stresa, ker družba bolj prelaga odgovornost nanje. Te pogosteje prevzemajo skrb za otroke in druge bližnje člane ter se spopadajo s pritiski pri usklajevanju družinskega in poklicnega življenja.

Kaj pa mladi? »Pri mlajših mladostnikih se zmanjšuje število tistih, ki pijejo alkoholne pijače, to so že pred časom zaznali v skandinavskih državah in ti trendi zdaj z zamikom prihajajo k nam, a še vedno so mladostniki iz Slovenije pri porabi alkohola v deseterici od 51 držav z največjo porabo. Opijanje med mladimi do 25. leta je še vedno pogosto, kar je trend, ki ga od leta 2000 kažejo populacijske raziskave. Najhitreje upadajo druge vrste zasvojenosti, toda s tem ne smemo biti povsem zadovoljni, saj se povečuje škodljiva uporaba digitalnih tehnologij,« je povzela Roškarjeva.

Foto Infografika Delo

Uporabljajo in gledajo celo dojenčki in malčki v vozičkih

Tudi psiholog Andrej Perko poudarja, da tretjina slovenskega naroda trpi zaradi alkohola, zato je vsak dan treznosti dragocen. »Toda kdor se resno odloči, temu lahko uspe. V 35 letih prakse sem imel le en primer recidiva, a je treba vedeti, da gre pri mojih programih za resno garanje. Osnovni program traja tri leta, pri čemer poskušamo zasvojenemu na novo postaviti življenje, in ko te spremembe postanejo del njegovega življenja, nima več nobene potrebe po pitju. Že dr. Rugelj je poudarjal, da so alkoholiki dobri ljudje, ki jih je zlomilo življenje,« pravi.

Po Perkovih opažanjih je zelo težko premagati odvisnost od iger na srečo, tako kot zdravnica in psihoterapevtka Sanja Rozman, ki se ukvarja z zdravljenjem nekemičnih zasvojenosti, opozarja na vse bolj problematično zasvojenost s sodobnimi napravami, ki jih uporabljajo ter gledajo celo dojenčki in malčki v vozičkih. V Avstraliji so prav te dni sprejeli prvi zakon na svetu, ki ureja uporabo družbenih omrežij pri mladih. Otrokom, mlajšim od 16 let, bodo prepovedali uporabo določenih družbenih omrežij.

»Danes je težko abstinirati od računalnika in mobitela, a škodljive posledice se že kažejo in se bodo še izraziteje v prihodnosti. Drugače je, če v zasvojenost zapade odrasel človek ali otrok. Za to so odgovorni starši oziroma družba v celoti,« je opozoril. Sanja Rozman izpostavlja, da po podatkih NIJZ približno polovica srednješolcev problematično igra videoigre oziroma ostaja pred zaslonom in socialnimi omrežji – in to je polovica generacije.

Sanja Rozman opominja, naj računalnik in mobilnik ne bosta igrači. FOTO: Uroš Hočevar

»Še posebno skrb vzbujajoče je, da ta zasvojenost nastaja in se razvija v zgodnjih otroških letih in adolescenci, ko so možgani še posebej ranljivi za odvisnost, bolj kot v drugih obdobjih. Ti mladi, ki danes problematično uporabljajo zaslone, v svojih možganih ustvarjajo avtocesto za druge zasvojenosti, saj je zasvojenost ena, le sredstva, ki poganjajo to peklensko gugalnico, so različna. Ko bodo imeli otroci to zapisano v možganih, bo le vprašanje časa, kaj si bodo našli, da bodo gugalnico poganjali najprej,« je poudarila.

Najpogostejše vprašanje staršev mladostnikov, s katerimi dela, je, kako jim vzeti mobilnik, saj da pri tem postanejo agresivni – in to je že znak zasvojenosti. Kaj so učinkoviti ukrepi? »Predvsem ozaveščanje staršev in otrok o škodljivih posledicah uporabe, marsikateri od staršev bi ta problem moral najprej rešiti pri samem sebi. Telefon ali računalnik naj ne bosta igrača. Ne gre samo za ure, preživete za zaslonom, lahko tudi za zelo škodljive vsebine, kot so agresivna pornografija in agresivne videoigre. Otrok, ki sam sedi v svoji sobi, priklopljen na splet, je izpostavljen vsem potencialnim zlorabam.«

Kaj iz vedenja in zabave naredi zasvojenost?

To dobro ponazarja besedna igra zadevanje – zavedanje, pravi Rozmanova. Bolj ko se zadevaš, manj se zavedaš. Kar je nevarno, je zadevanje s čimerkoli, da bi otopil psihično bolečino, negativna čustva, anksioznost, nelagodnost, zato ker se moraš odklopiti. Ko začne človek te negativne občutke izklapljati bodisi s kemijo bodisi z določenim vedenjem, ob katerem se v možganih sproži enako lagodje, izgubi kritičnost. Začne se zanikanje z opravičevanjem, da lahko neha, kadarkoli hoče, da ni tako hudo in da to počnejo vsi.

»In ko se začneš zadevati, problemi ostanejo ter se celo povečajo. Ker jih ne rešujemo, postajamo tudi nezadovoljni sami s sabo, ker smo se ujeli v začarani krog. V resnici gre za pravi zasvojenski ciklus, ki v možganih deluje avtomatsko in ga ni mogoče z razumom ustaviti, ampak je potreben večletni proces, tudi psihoterapevtski, da se ga prekine in da se vzpostavijo bolj zdravi vzorci,« pojasnjuje.

Tisti, ki so morali abstinirati od več vrst zasvojenosti, pravijo, da je še najlažje prenehati piti alkohol, težje je pri nikotinu, med najtežjimi je seksualna zasvojenost. »Morda tudi zato, ker je ta odvisnost od odnosov morda tudi zadnja, ki pride na vrsto in je najbolj skrita ter nosi težo vsega, kar je treba nehati početi. Za nas terapevte je najtežje pomagati pri vedenju in zasvojenostih, ki bazirajo na fantaziji – videoigrah, pornografiji in družbenih omrežjih. Zakaj? Pri alkoholiku je lahko doseči, da ne pride do alkohola. Kako doseči, da človek ne bo sanjaril? Tu res ne moreš zraven, razen če zasvojeni sam ne pride do uvida in se sam potrudi priti nasproti pomoči.«

Kot poudarja vselej znova, pa je zasvojenost mogoče ozdraviti, saj smo se je z vedenjem naučili, mogoče tudi pod vplivom vzgoje, genetike ..., ampak z vztrajnim sistematičnim delovanjem jo je mogoče preseči in na vedenje lahko vplivamo tudi dolgoročno. A ranljivost, nevarnost ponovitve ostane za zmeraj in se vedno lahko aktivira. Razlogov, da bi nekaj vzel ali se zatekel v določeno početje, je v življenju tako ali tako vedno dovolj.

»Zgodnja uporaba konoplje lahko vodi tudi do razvoja hujših duševnih motenj ter predstavlja večje tveganje za razvoj poznejših zasvojenosti od drugih drog,« opozarja Mateja Jandl.