Najmlajša žrtev frankolovskega zločina je štela komaj 16 let

Stranice – Skoraj na pragu svobode, mrzlega februarja 1945, se je na Stranicah pri Frankolovem zgodil eden najhujših zločinov nemškega okupatorja na naših tleh. Šlo je za maščevanje najvišjega nacističnega funkcionarja celjskega okrožja Antona Dorfmeistra, katerega avto so v zasedi 2. februarja 1945 prerešetali mitraljezi partizanov drugega bataljona Bračičeve brigade. General Rösener je že pred Dorfmeistrovim pogrebom določil število slovenskih talcev in način eksekucije.
 
12. februarja 1945 so Nemci na Stranice pripeljali talce iz Celja, Maribora in Trbovelj. Večinoma je šlo za ranjene in bolne partizane, kmete, delavce, obrtnike z različnih koncev slovenske Štajerske. Stotim talcem so namenili smrt z obešenjem na jablanah na Stranicah. Najmlajši je štel komaj 16 pomladi. Enega od talcev so ustrelili na begu, piše dr. Tonček Kregar v knjigi Vigred se povrne: »To je bil Ivan Skale starejši, ki se je po tem, ko so mu pred očmi obesili sina, verjetno raje sam odločil za smrt pod streli.«


 

Ne smemo pozabiti

 
Na dopoldanski slovesnosti, ki jo tradicionalno pripravlja Spominsko društvo 100 frankolovskih žrtev na Stranicah, je slavnostna govornica ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Ksenija Klampfer dejala, da je bil slovenski narod večkrat na preizkušnjah in da je bila ena ključnih nedvomno odločitev, da se »upremo politiki nacifašističnega stroja, ki se je pognal v uničevanje narodov in kultur, ki so ogrožali njegovo ideologijo«.

Dodala je, da je vojna vihra vsem, tudi prihodnjim generacijam, za vedno vtisnila sporočilo, da je svoboda najvišja vrednota. Zato je treba ohranjati in varovati spomin na ljudi, ki so padli pod orožjem okupatorja, in njihova dejanja, da bodo tudi prihodnji rodovi razumeli, kako visoka je cena svobode, je še dejala.
 
»Vse, kar imamo, ni bilo dano samo od sebe in ni dano za vedno. Tako v Evropi kot tudi doma se srečujemo po obuditvi sovražnosti, nestrpnosti, lažnega domoljubja, sprevračanja zgodovine. Nič od tega ne smemo dovoliti. Zgodovina nas ne sme razdvajati in med nami spodbujati sovraštva. A tudi pozabiti je ne smemo. Niti je ne smemo spreminjati. Zgodovinski spomin in izkušnje potrebujemo tudi pri sprejemanju pomembnih družbenih odločitev, ki so pred nami,« je sklenila Klampferjeva.