Ljudje darujejo, če točno vedo, za koga in čemu

Seznam dobrodelnih akcij, s pomočjo katerih Slovenci zbiramo za pomoči potrebne, je iz leta v leto daljši. Apeli po dobrodelnosti pa razporejeni skozi vse leto, ne le na praznični december, ki ljudi še posebej nagovarja k darovanju. Anita Ogulin, predsednica Zveze prijateljev mladine (ZPM) Moste - Polje pravi, da smo v obdobju »temnih mesecev«. Pritisk na njihove zaposlene in prostovoljce je izjemen.

»Vsak izmed njih opravlja delo za dva, saj je tako močno povečan obisk skladišča, števila razgovorov in terapij,« pove sogovornica in doda, da ima ZPM Moste - Polje v svojih humanitarnih bazah na tisoče uporabnikov. »Ti pogosto ne prejemajo le ene oblike pomoči. V programu Botrstvo pomagamo več kot 6200 otrokom in mladostnikom, poleg tega jih vključujemo v dodatne projekte. V decembru smo zagnali novo praznično kampanjo Nebo dobrih želja, s katero želimo spomniti, da so ognjemeti kratkotrajni, dobre želje pa večne. V Verigi dobrih ljudi pa pomagamo na samostojno pot več kot 2000 družinam, ki prejemajo vse oblike pomoči. Od finančne, materialne, brezplačne pravne, psihosocialne, ki postaja v vsaki reševani družini nepogrešljiva, pa v opolnomočenju staršev na področjih starševstva, gospodinjstva in – zelo pomembno – ravnanja z denarjem. Na tisoče prejemnikov na vseh koncih države bo z našo pomočjo in s pomočjo donatorjev imelo lepše in predvsem bolj mirne praznike,« napoveduje Ogulinova.

Dobrota sliši na ime Rezka

Stigma revščine

V ZMP Moste - Polje pravijo, da smo Slovenci zelo dobrodelen narod. »Ljudje se odzovejo, če točno vedo, za kaj bo denar porabljen in za koga,« pravi Anita Ogulin. Koronsko obdobje je po njenem revščino le še poglobilo, a nekatere zadeve niso sistemsko urejene že več kot desetletje: »Na te stvari redno opozarjamo, naletimo pa na bolj malo posluha odločevalcev. Zdi se mi, da je narobe več stvari. Nikakor ne moremo kriviti samo države, veliko je tudi na nas Slovencih. S tem mislim, da imamo res globoko ukoreninjeno to stigmo revščine, skrivanje družinskih težav in nesoglasij, duševnih stisk. Dokler ne bomo tega presegli kot družba, bo veliko takšnih ljudi in družin, ki bodo po pomoč prišle, ko je že skoraj prepozno za korenito reševanje in izboljšanje situacije.« K zmanjšanju občutka sramu in krivde bi pripomoglo zavedanje, da se – morda za mnoge zelo nepredstavljivo – čisto vsak človek lahko znajde v stiski in situaciji, ki je ne more rešiti sam.

»Na Karitas se trudimo, da bi pomoč nudili predvsem tistim, ki izpadejo iz državnih pomoči. K nam pa prihajajo tudi mnogi, ki državno pomoč sicer prejemajo, pa bolj kot hrano potrebujejo sprejetost, razumevanje, spodbudo in to, da je komu sploh mar zanje,« pove Peter Tomažič, generalni tajnik Slovenske karitas, in opozarja, da bi morala dobrodelnost dopolnjevati socialno državo, ne more pa je nadomeščati.

Najhujša stiska je samota

Tomažiču se zdi pomembno, da dobrodelne organizacije ljudem v stiski stojijo ob strani 365 dni v letu: »Če malo karikiram, samo ena odmevna akcija, po kateri razdelimo pakete in ustvarimo vtis, da je za revne poskrbljeno, ni ravno prava dobrodelnost. Izjemno pomembna je vzgoja otrok, mladih in vseh nas, da je solidarnost potrebna, da je treba kaj narediti zastonj za skupno dobro, tudi kaj tvegati ali dati čas ali sredstva od tistega, kar imamo. Vidimo, da se lahko v krizi, kot je sedanja z epidemijo, tudi zapremo v svoj balonček in nam ni mar za trpljenje drugih ter skupno dobro, če je to v nasprotju z našim ugodjem. Solidarnost ali dobrodelnost ljudem nista prirojeni, ampak ju moramo privzgojiti.«

Najhujša in najbolj nevarna od vseh stisk pa je po Tomažičevem mnenju samota in socialna izključenost. V tovrstnih stiskah pa žal niso le starejši, ampak vse več mlajših ljudi v aktivni dobi, ki živijo sami.