Regionalna uprava za zaščito in reševanje je morala znova izdati opozorilo, naj ljudje ne prihajajo na prizadeti del Krasa na izlete in oglede požarišča. S tem namreč ne ogrožajo le dela na terenu, kjer so še vedno gasilci, gozdni delavci in vojaki, ampak v nevarnost spravljajo tudi sebe, saj so tam poleg ožganih dreves tudi še vedno neeksplodirana ubojna sredstva iz prve svetovne vojne. Kaj žene ljudi, da hodijo opazovat ognjene zublje ali se ustavljajo na kraju prometnih nesreč?

Po pojasnilih Generalne policijske uprave je še vedno največ opazovalcev, ki jih najbolj pritegnejo prometne nesreče. Pri tem opozarjajo, da se zaradi opazovanja in nenadnih zaviranj drugih voznikov lahko zgodi dodatna prometna nesreča, predvsem pa radovedneži otežujejo delo policistov pri obravnavi dogodka. Hkrati pri dogodkih, kot so požari in poplave – spomnimo, kako so nekateri ob poplavah s čolni veslali po poplaviščih za zabavo ali iz radovednosti –, s svojo prisotnostjo ogrozijo svoje zdravje ali življenje.

Dr. Darja Kobal Grum z oddelka za psihologijo filozofske fakultete pojasnjuje, da smo ljudje po naravi radovedni in nas privlačijo tudi nevarne stvari. Zaradi tega se nekateri tudi izpostavljajo nevarnim situacijam. Kaj je v ozadju? »To zagotovo ni običajno početje. Takšno vedenje je najmanj neodgovorno in nedopustno, saj z njim oviramo pomoč v nesreči in ogrožamo svoje življenje,« pojasnjuje sogovornica in dodaja, da je problem tudi v tem, ker ljudje to počnejo z varne razdalje, in ne zato, da bi pomagali.

»To ni moralno, je zelo nezrelo mišljenje in vedenje. Moralno bi bilo, da bi šli stran in pustili pristojnim, da naredijo svoje, ali pa sami ponudili pomoč. Vse drugo je daleč od vzgiba človekoljubnosti.«

Izhajajoč iz zgodovine, ko so množice, recimo, uživale ob gladiatorskih igrah, lahko sklepamo, da je opazovanje nasilja v naravi človeka. »Civilizacijske norme, kultura in socializacija so nam pomagale, da smo vzgibe ukrotili, a očitno niso delovale pri vseh ljudeh. O tistih, ki radi opazujejo tuje nesreče, bi Freud rekel, da jim ni uspelo sublimirati svojega nagona,« še pravi Kobal Grumova.

Vseh ne kaže metati v isti koš

Vseh ljudi, ki opazujejo tujo nesrečo, ne moremo metati v isti koš. Kot pojasni dr. Peter Umek, upokojeni profesor psihologije na fakulteti za varnostne vede, večino posameznikov, ki opazujejo nesreče, vodita fascinacija in radovednost. »Vsekakor njihovega početja ne bi pripisoval kakšni psihološki patologiji.« Le pri zelo majhnem številu je motiv užitek ob nasilju. Ti so najbolj problematični.

»Določeni posamezniki, ni jih veliko, čutijo ob voajerizmu, povezanem z nesrečami, vznemirjenje in užitek. Tudi ob gledanju filmov z nasilnimi vsebinami čutijo zadovoljstvo, medtem ko je večini drugih neprijetno. Vemo, da pri večini otrok, ki izvedejo poboje v šolah, najdejo veliko nasilnih vsebin,« razlaga sogovornik.

Po njegovem mnenju se posamezniki, ki se ob prometnih nesrečah ustavljajo in opazujejo dogajanje ali pa se z vseh koncev Slovenije vozijo opazovat katastrofo na Krasu, ne zavedajo neprimernosti svojega početja, a ob opazovanju vseeno čutijo skrb, obžalovanje in grozo. Dr. Umek jim svetuje, naj tega ne počnejo več, saj jim to ne prinaša nič pozitivnega, ampak bodo zgolj postali anksiozni, poleg tega se bo pojavil še strah zase in za svoje bližnje.

Na Generalni policijski postaji so povedali še, da ogledov območja požarov na Krasu ni bilo tako veliko. »Na določene točke so le v manjšem številu in občasno prihajali tudi ljudje s tem namenom, a so jih policisti opozarjali na specifiko območja in s pojasnilom vzrokov tudi zavračali. Nevarnosti so se zavedali vsi in so opozorila policistov pa tudi Civilne zaščite, naj na območja ne prihajajo, v večini tudi upoštevali.«