Kruh kot simbol skupnega in bogastva raznovrstnosti

Ljubljana – Injera v Eritreji, barbari in kalane v Iranu, naan v Afganistanu, khobez v Siriji, kruh v Sloveniji. Živilo, ki nam je vsem skupno, a ga delamo na tako zelo različne načine. S Festivalom kruha, hrane, ki nas povezuje in hkrati kaže bogato raznovrstnost, so v Slovenski filantropiji zaznamovali jutrišnji svetovni dan beguncev.



V skledo zmešamo moko, sladkor, sol in kvas. Dodamo mleko, vodo in na koncu še malo olja. Pustimo, da testo vzhaja od tri do pet ur. Potem ga razrežemo na majhne kose, razvaljamo in spečemo kot palačinko v ponvi. Tako nam je Mahmud, ki je pred štirimi leti prišel z družino iz Sirije, razložil, kako se pripravi khobez. Fotograf in krojač iz Alepa pravi, da doma pogosto dela tudi sirski sir. Če česa v slovenščini ne razume prav dobro, mu pri sporazumevanju pomaga osemletni sin Jusuf, ki obiskuje četrti razred na Osnovno šolo Preska.



Tudi Shili in Azimu iz afganistanske prestolnice Kabul, ki sta pripravljala naan, večinoma prevaja 14-letna hči Sonia, ki hodi v sedmi razred v Osnovno šolo Prežihov Voranc.

Da je učenje jezika res zahtevno, je pritrdila tudi Jardanos Haile iz eritrejskega mesta Masava, ki je na festivalu predstavila injero. V Slovenijo je prispela z možem pred dobrim letom iz Italije, v okviru projekta relokacije. Doma je delala v administraciji, tu pa bi rada pridobila znanje iz zdravstvene stroke.

Vsi drugačni, vsi ljudje

»Želeli smo pokazati nekaj, kar je vsem zelo blizu in domače, a je toliko različnih variant. Kruh je nekaj, kar nas povezuje in hkrati kaže na to, koliko je bogastva in raznovrstnosti v vsem, čemur se reče kruh. Tako kot je med ljudmi, smo različni in drugačni, iz drugih kultur, a smo še vedno vsi ljudje,« je Tereza Novak, direktorica Slovenske filantropije, opisala pomen Festivala kruha. Organizirali so ga v projektu »Človek, ne jezi se«, ki ga sofinancirata urad za komuniciranje in ministrstvo za izobraževanje, v prizadevanjih za spoštovanje in sprejemanje pripadnikov različnih etničnih manjšin, beguncev in migrantov.



»Kot vsi mi si želijo prispevati družbi. To pa pomeni, da potrebujejo zaposlitev, da si lahko organizirajo samostojno življenje. Pričakujemo, da bo država omogočala lažji dostop do trga dela,« je dejala Novakova. V Slovenski filantropiji poudarjajo, da sta delo in zaposlitev najpomembnejša za integracijo beguncev.



»Njihove zaposlitvene možnosti so se v zadnjih letih povečale, razvit je bil program usposabljanja na delovnem mestu za osebe z mednarodno zaščito. Hkrati pa od beguncev pogosto pričakujemo, da se naučijo slovenskega jezika, še preden se vključijo v delovni proces,« so poudarili v Slovenski filantropiji, kjer menijo, da bi bilo smiselno razvijati oblike dela, pri katerih znanje slovenskega jezika ni nujni pogoj, saj je učenje jezika dolgotrajen proces, ki mora iti z roko v roki z zaposlitvijo, saj bo le tako lahko integracija uspešna.

Za varne in zakonite poti

Po podatkih urada za oskrbo in integracijo migrantov je trenutno 773 oseb, ki jim je Slovenija priznala mednarodno zaščito. Število vloženih prošenj za azil se v zadnjih letih povečuje, a se več kot polovica postopkov ustavi, ker prosilcev ni več tu. Slovenija za večino ni ciljna država.



V Slovenski filantropiji ob svetovnem dnevu beguncev spet opozarjajo na potrebo po aktivnem reševanju beguncev in migrantov, ki so obtičali na balkanski poti in grških otokih. »To so ljudje, ki so preganjani zaradi vojn, kršitev človekovih pravic ali okoljskih katastrof ali pa so dom zapustili zaradi velike revščine. Slovenija bi v znamenje solidarnosti lahko vzpostavila varne in zakonite poti za te begunce in migrante: lahko bi omogočila preselitev določenega števila tistih, ki potrebujejo mednarodno zaščito, hkrati pa ponudila določeno število delovnih vizumov za tiste, ki iščejo možnost dela in zaposlitve,« predlagajo v Slovenski filantropiji, kjer podpirajo odločitev o sprejemu otrok brez spremstva z grških otrokov, hkrati pa opozarjajo na potrebo po nadaljnjem razvoju sistema zaščite begunskih otrok.