Kam je šla kultura na nacionalki?

Nihče si ni predstavljal, da bo programska sprememba v oddaji Odmevi na Televiziji Slovenija, ko so blok, posvečen kulturi, premaknili za poročila­ o športu, sprožila tako buren odziv (kulturne) javnosti. ­Pritisk je bil dovolj močen, da sta včeraj nacionalni svet za kulturo (NSK) in programski svet RTV Slovenija organizirala posvet. Toda vprašanje o obstoju kulture na nacionalki se je naposled prevesilo v vprašanje o obstoju tega zavoda nasploh.

Predsednica NSK in direktorica­ Cankarjevega doma Uršula Cetinski­ je na TV Slovenija v imenu svojega sveta naslovila več očitkov: da je kulturno-umetniške oddaje umaknila v termine, ki jih težko spremljajo celo zainteresirani gledalci, da na televiziji manjkajo umetniške kritike, da RTV zanemarja številna področja, od vizualne umetnosti do lutkarstva (kot je spomnil lutkar in slikar Silvan Omerzu) in kulturne dediščine (po besedah nekdanje kulturne ministrice Andreje Rihter), da ne predvaja predstav, oper, koncertov slovenskih kulturnih institucij (kot je opozoril dirigent Uroš Lajovic), da zanemarja produciranje lastnih vsebin, denimo filmov in televizijskih nadaljevank. Največji greh nacionalke pa je, kot je dejala Uršula Cetinski, da je začela tekmovati s komercialnimi televizijami in sprejela gledanost kot ključni kriterij pri oblikovanju programa. Za razliko od tega Radio Slovenija, še posebej s programom ARS, uspešno kljubuje komercializaciji, je bilo slišati. Javni zavod RTV bi namreč moral ostati zvest visokim standardom. Uršula Cetinski je ob tem pripomnila, da je v času, ko kultura vse bolj izginja iz medijskega prostora, lahko prav to področje konkurenčna prednost za televizijo.
 

Številke za kulturo

Predsednik programskega sveta RTV Ciril Baškovič je s številkami in grafi poskusil prikazati drugačno sliko statusa kulture na RTV, da je namreč temu področju namenjenega veliko časa, precej denarja in da ima zagotovljen precejšen doseg. Na treh televizijskih programih lahko letno pogledamo 21.000 ur programa, od tega je kulturno-umetniškega 5000 ur (na Radiu pa še več: 8000 od 20.000 ur, brez upoštevanja glasbe). Za kulturne vsebine RTV letno porabi 21 milijonov evrov, kar je približno četrtina njenega proračuna. Baškovič je spomnil, da kulturne vsebine nacionalke dosežejo 100.000 ljudi na dan (prvi program RTV 725.000 ljudi na dan).
Nekateri člani programskega sveta RTV so opozorili Baškoviča, da ta statistika umešča v sklop kulturno-umetniških vsebin tudi reči, ki ne sodijo vanj. Mnogi razpravljavci so se strinjali, da na primer TV-serija Mame, četudi po kakovosti presega serije komercialnih televizij, prej sodi k zabavi. Akademiku Janku Kosu, prav tako članu sveta, se zdi pomembno potegniti ločnico med umetniškimi kulturnimi vsebinami ter zabavnimi kulturnimi vsebinami – na nacionalki manjka predvsem prvih.
Še en član tega sveta in nekdanji direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik je poudaril, da kulture manjka v informativnem programu, in predlagal, naj nacionalka po vsaki tovrstni oddaji po zgledu športa odmeri nekaj časa tudi novicam s sveta umetnosti.


 

RTV proti barbarizaciji

Jaroslav Skrušny, ki je nekoč delal tudi kot urednik kulturnih programov na RTV, je v čustvenem govoru vzel v bran svoje nekdanje delovišče. RTV namreč ni osamljen otok, ampak odsev splošnega stanja: »dekulturalizacije« in barbarizacije naše civilizacije. V svetu, v katerem se mediji odrekajo pokrivanju kulture in v katerem je kritiškega mišljenja vse manj, je RTV zadnja trdnjava pred barbarizacijo, zato bi ji bilo treba omogočiti, da ohrani ta status. Sodeč po aplavzu, ki je sledil njegovemu govoru, je povzel misli mnogih sodelujočih.

V razpravi, na kateri je bilo več kot 40 navzočih, od katerih je večina spregovorila, sta se znašli na tnalu na primer tudi narodno-zabavna oddaja Slovenski pozdrav in Vse je mogoče. Na poneumljajoče vsebine, ki jih slovenska televizija najraje predvaja v prestižnih terminih, je slikovito opozoril predvsem pisatelj in dramatik Tone Partljič, tokrat v vlogi člana NSK.
Na koncu se je posvet o statusu kulture na RTV prevesil v skrb za prihodnost tega zavoda. Direktorica televizije Ljerka Bizilj in direktor RTV Igor Kadunc sta opozorila, da je finančno stanje osrednjega javnega medija vse prej kot rožnato. RTV resda z naročninami dobi okoli 90 milijonov evrov na leto, a z več kot 2200 zaposlenimi ob inflaciji vse bolj tone v rdeče številke in letno pridela 2,5 milijona primanjkljaja. Četudi sta Ljerka Bizilj in Kadunc zagotovila, da jima je kultura blizu, sta hkrati poudarila, da morata skrbeti za gledanost vsebin, saj je obstoj nacionalke odvisen tudi od oglaševalskega denarja.
Sporočilo vodstva RTV je torej med vrsticami to, da kultura in umetnost nista privlačni za gledalce ter tako po vsej verjetnosti v programu RTV ne bosta dobili bolj uglednega prostora. Dolg posvet dveh častitljivih institucij s častnimi gosti, kot je bil minister za kulturo Tone Peršak, poraja predvsem vprašanje, kaj se da v očitno kriznih časih RTV s tovrstnimi posveti zares doseči. Morda je poanto posveta treba videti v luči opazke radijskega voditelja in komika Saša Hribarja, ki je tudi kot član sveta RTV, kritičen do vodstva lastne ustanove, spregovoril o pomanjkanju kulture na RTV v nekem bolj osnovnem pomenu: v pomanjkanju preglednega poslovanja, v njeni podrejenosti vsakokratni politiki, v pomanjkanju standardov pri oblikovanju programa nasploh – ne le kulturnega.