Kaj pa diskriminacija v dnevnem varstvu?

Zagorje – V enajstih varstveno-delovnih centrih (VDC) in centrih za usposabljanje, delo in varstvo (CUDV) z najnižje priznanimi cenami oskrbnega dne zdravstvene nege so si oddahnili: od 1. avgusta je najnižja cena teh storitev deset evrov na dan. A s tem je odpravljena le diskriminacija med stanovalci VDC-jev in CUDV-jev v institucionalnem varstvu, v dnevnem pa še vedno ne …



Kolesje se je v smer odprave diskriminacije med socialnovarstvenimi zavodi začelo vrteti letošnjo pomlad z aneksom k splošnemu dogovoru za pogodbeno leto 2018, s katerim se je ministrstvo za zdravje zavezalo, da iz 15-milijonskih prihrankov zdravstvene blagajne zavodom in CUDV-jem dodatno nameni 0,6 milijona evrov. Z uradno objavo novih cen zdravstvene nege je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) storil prvi korak k transparentnosti financiranja omenjenih zavodov. To doslej ni bila običajna praksa, zato je veselje nad »zmago« toliko večje. »Po večletnih prizadevanjih smo le dočakali dan, ko je cena za zdravstveno nego za stanovalce v bivalnih enotah in stanovanjskih skupinah tudi uradno objavljena,« pravi Špela Režun, direktorica zasavskega VDC v Zagorju, ki je javnost pred leti prva opozorila na oškodovanje v socialnih zavodih, pokazala na (ne)posredne krivce za tudi desetkratne razlike v cenah oskrbnega dne in razkrila privilegirane med zavodi. Zaradi netransparentnega in zato neenotnega financiranja zdravstvene nege je bila enajsterica najmanjših med 38 zavodi po njeni oceni vsako leto ob milijone oziroma samo zasavski VDC ob 400 tisočakov. O cenah se je samostojno pogajala Skupnost organizacij za usposabljanje (Sous), ZZZS pa se v evidentno »ugrabitev« področja ni spuščal …


 

Izbojevana prva bitka

Če so vrzeli v metodologiji in financiranju zdravstvene nege institucionalnega varstva, ki doslej nista upoštevala potreb uporabnikov, odpravljene, ostaja nedorečeno in brez sistemskih rešitev področje financiranja zdravstvene nege, delovne terapije in fizioterapije v domskem in v dnevnem varstvu.

»To je pogoj za deinstitucionalizacijo in humanizacijo storitev. Če zdravstvene storitve niso dosegljive uporabniku v dnevnem varstvu, nima druge izbire, kot da ostane v celodnevni oskrbi v instituciji, oddaljeni od domačega kraja, ali pa doma brez vseh storitev,« svari Režunova in ponuja rešitev: »Čim hitreje moramo priti do transparentne metodologije, ki bo temeljila na potrebah uporabnikov in jih ne bo diskriminirala glede na njegovo 'diagnozo', starost ali zavod, v katerega so vključeni, temveč bo izhajala iz njegovih dejanskih potreb.«



Brez sodelovanja ministrstev za zdravje in za delo ter izvajalcev, skupaj s skupnostjo VDC in SOUS, seveda ne bo šlo. Režunova še posebej izpostavlja vlogo domicilnega ministrstva - za delo -, ki jih je kljub temu, da je njihov ustanovitelj, »doslej na tem področju puščal same«, namesto da bi jim pomagal zagotavljati enake sistemske pogoje za delovanje. Reforme sistema oziroma zakonodaje, ki povezuje socialo in zdravstvo, je prepričana, so zato več kot nujne.