Italijanski povračilni udarec lahko zamaje drugi tir

Ljubljana – Evropska komisija in odbor za peticije pri evropskem parlamentu se bosta na pobudo Alpe Adria Green (AAG) lotila raziskave domnevno škodljivih vplivov žaveljske železarne na naše kraje ob zahodni meji. Če jih študija potrdi, Italijo najbrž čakajo ukrepi zaradi kršitve okoljske zakonodaje. V AAG se bojijo, da nam bo soseda »udarec« vrnila prek projekta drugi tir.

Kako? »Če se Italija priglasi kot stranka v postopku zaradi domnevnega čezmejnega onesnaževanja pri gradnji drugega tira, lahko nastane 'kuhinja',« pravi prvi mož AAG Vojko Bernard, ki je zadovoljen, da je odgovor iz Evrope prispel po manj kot pol leta – in to pozitiven, medtem ko o odzivu na lansko novembrsko pobudo istima evropskima institucijama glede zaščite Koprskega in Tržaškega zaliva pred gradnjo plinskih terminalov ni ne duha ne sluha. »Zgodba okrog plinskih terminalov v severnem Jadranu po lanskem odstopu španskega investitorja Gas Naturala od vlaganj v žaveljski terminal še zdaleč ni preteklost in najbrž bo treba bitko začeti na novo,« meni Bernard. Četrti vrh Pobude treh morij, ki bo prihodnji teden v Sloveniji in na katerem naj bi se ponovno pogovarjali o skoraj 700-milijonskih evropskih vlaganjih v infrastrukturo za uvoz še več ameriškega utekočinjenega zemeljskega plina, naj bi bil idealna priložnost tudi za obnovitev teme o žaveljskem terminalu.

Terminal v Žavljah še ni dokončana zgodba. FOTO: Mavric Pivk/Delo

»Zgodba z žaveljskim terminalom še ni končana«

Mednarodna agencija za energijo pričakuje, da se bo uvoz utekočinjenega zemeljskega plina v Evropo do leta 2040 povečal za skoraj petino v primerjavi z letom 2016, ko je v portugalsko pristanišče Sines priplul prvi ameriški tanker; od takrat je Evropa uvozila že skoraj tri milijarde kubičnih metrov utekočinjenega energenta. EK pod predsedovanjem Jean-Clauda Junckerja poleg »strateške vloge« ZDA pri preskrbi EU s plinom podpira tudi vseh štirinajst infrastrukturnih projektov, ki bodo do leta 2021 po navedbah komisije zmogljivost povečali za dodatnih 15 milijard kubičnih metrov, zaradi česar »bi bil lahko uvoz utekočinjenega zemeljskega plina iz ZDA dobrodošel, če bodo tržne razmere ustrezne in cene konkurenčne«. Medtem ko se pritiski ZDA na Evropo stopnjujejo, se Bernard sprašuje, kakšno bo stališče novega vodstva EK do tega vprašanja. »Najbrž se bodo pritiski še povečali,« domneva. Med Pobudami treh morij so sicer naslednji slovenski projekti: drugi tir Divača–Koper, železniško vozlišče Ljubljana, plinska povezava Slovenija–Madžarska, izboljšanje električnega omrežja Slovenija–Hrvaška in digitalna avtocesta 5G.

Če ni meritev, ne pomeni, da je zrak čist

Spomnimo, da je AAG skupaj s tržaškimi okoljevarstveniki v začetku januarja Evropo opozoril na domnevno čezmerno in čezmejno onesnaževanje s prašnimi delci in z benzenom z italijanske strani, konkretno iz žaveljske železarne. Posledica naj bi bilo tudi 83 smrtnih primerov železarjev v osemnajstih letih. »V dopisu, ki smo ga poslali evropskemu parlamentu, smo zapisali, da onesnaževanje železarne sega tudi na slovensko stran, a uradnih dokazov za to ni. Problem je, ker pri nas kakovosti zraka na hribu tik ob slovensko-italijanski meji ne merijo že več kot deset let. Tako onesnaženja zraka na slovenski strani zaradi žaveljske železarne ni?!« se sprašuje Bernard.
Evropski parlamentarni odbor za peticije je AAG pred dnevi odgovoril, da je »peticija dopustna, ker je njena vsebina del dejavnosti EU«, in da so zato EK zaprosili, naj na podlagi podatkov, ki jih je predložil AAG, izvede »predhodno preiskavo različnih vidikov problema«, po njej pa bo preiskavo nadaljeval odbor. EK se bo morala opreti na monitoring zdravstvene slike prebivalcev in na podatke italijanskih zdravstvenih oblasti, ki poročajo tudi o skladiščenju odpadkov na kopnem in o izpustih v morje. V okolici Žavelj so zadnja leta zaradi onesnaženega zraka našteli kar 26.500 smrti, kar je skoraj dvakrat toliko kot v bližnjem Tarantu.

Minister Zajc o Žavljah še ne ve vsega

AAG Evropi dopoveduje, da na slovenski strani vira onesnaženja ni; kar pa ni opravičilo, da Slovenija že deset let ne meri kakovosti zraka na obmejnih območjih oziroma da naša agencija meri le ozon. Zdravstvena stroka sicer novotvorbe v tem delu države pripisuje izpostavljenosti benzenu. Ob meji je vsebnost prašnih delcev presežena desetkratno, benzena pa celo 90-kratno. Onesnaženje tu je večje kot marsikje v notranjosti, zaradi česar je zdaj že nekdanji okoljski minister Jure Leben napovedal sestanek z italijanskim kolegom in namestitev merilnikov zraka v okolico žaveljske železarne, a je po njegovem odhodu vse potihnilo. Bernard ugotavlja, da se zadeve niso premaknile niti z novo občinsko oblastjo v Kopru. AAG je tako slovensko vlado kot občinske priobalne oblasti pozval, naj po svojih močeh zaščitijo ljudi na zahodu države, saj utegnejo najkrajšo potegniti – najmlajši. Na okoljskem ministrstvu smo izvedeli, da Lebnov naslednik Simon Zajc »nadaljuje delo prejšnjega ministra, vendar se o tej problematiki in obljubi še ni podrobno podučil«. Kar pomeni, da bodo morali boljše čase počakati tudi merilniki onesnažil.



»Tak ignorantski odnos tako državne politike kot tudi občinskih politik na Obali do ljudi smo že doživeli ob nameravani postavitvi žaveljskega terminala,« je ogorčen Bernard. Tudi takrat se je za Slovence na obeh straneh meje namesto slovenske politike morala zavzeti Evropa.