'In odpujsala sta domov' je bila njegova ideja (VIDEO)

»Za tako gosto meglo, da bi jo lahko rezal, mogoče pa še malo dlje, leži ribnik Brbotalnik. Čez dan je to čisto navaden ribnik, a ko ga zvečer prekrije črno črna tema, se začnejo tam dogajati čudne reči. V vodi najprej zaklokota, ob bregu zareglja, v bičevju nekaj poči, med vrbami zahrešči in šele potem se prikaže palček Smuk …«

Palček Smuk in Jurij Souček. Meje med njima pravzaprav ni, zlasti če ste se rodili v nekdanji skupni državi, ko so se rojevale žlahtne risanke.

Smuk z velikim nosom in sedmimi lasmi na glavi, ki rad raziskuje nebo, je zgolj eden od številnih risanih junakov, pri katerih je imel ustvarjalne prste zraven Jurij Souček, igralec in režiser, ki danes praznuje okroglih 90 let. Legendarni sinhronizator risank je s svojim značilnim močnim, malce grlenim glasom ustvaril nemalo risanih mojstrovin, ki so nekaj minut pred sedmo uro zvečer, tik pred televizijskim Dnevnikom, otroke prikovale pred male ekrane. V dolgoletni karieri je sinhroniziral več kot 150 risank.



Souček je iz tega žlahtnega dela ustvaril malodane legendo, čeprav je velikokrat opozoril, da je oponašanje različnih likov težko opravilo. »To je naporno delo, ki od igralca zahteva izjemno koncentracijo. In ne more ga opravljati vsak. Paziti moraš na izgovarjavo, govoriti s prepono, ne iz grla, ob vsem tem biti še v popolnosti usklajen s sliko. Včasih smo imeli v studiu en mikrofon, in ko je prišla figurica, si moral hitro reagirati. Če se je kdo zmotil, je moral tehnik prevrteti nazaj skoraj polovico risanke,« nam je povedal ob življenjskem jubileju.

Prva risanka, ki jo je sinhroniziral, je bila Čebelica Maja. Pokrit z odejo je snemal v studiu in se kot kobilica Flip »v deželi res ne vemo kje« za vedno zasidral v srca številnih otrok, podobno radovednih in nemirnih kot miška iz palčka Smuka. »Otroka ne moreš nalagati, takoj ve, ali si dober ali ne. Če mu nisi všeč, se bo obrnil stran,« je večkrat dejal in vedno poudaril, da sinhronizacija risank ne dopušča nobenega polovičarstva ter improvizacije, čeprav bi pomislili, da pride lajež maksipsa Fika ali smrčanje deda Bedenka iz grla kar samo od sebe.

»Danes je igralcem verjetno lažje, risanke imajo manj teksta, tudi tako pravljične niso, kot so bile nekoč. Kar je resnična škoda, saj bi morale razvijati otrokovo fantazijo. To je smisel risank,« je pogosto kritičen igralec. Po Flipu so prihajali medvedek Uhec, medo Marko in cigo Žarko, palček David pa Buš Buš, Jajo in Pajo ter Jakec s čarobno lučko, za katero je Souček sam na en mah posnel vseh enajst glasov!



Kljub vsemu Jurija Součka nekdaj otroci, danes pa odrasli možje in žene z lastnimi družinami najbrž še vedno najbolj pomnijo po risanki Pipi in Melkijad, ki jo je februarja 1973 prvič predvajala nemška televizija ARD. Mali pujs Pipi (v originalu Piggeldy) ima neskončno veliko vprašanj, vse ga zanima, rad bi videl širni svet.

Starejši Melkijad (v nemški različici Frederick), prava potrpežljiva očetovska figura, čeprav brat, ga posluša in mu vedno znova pravi: »Nič lažjega. Pojdi z mano.« In tako odkrivata svet, preden zvečer, ko sta utrujena, odpujsata domov. Te nepozabne besede so se zapisale v srca gledalcev in televizijske anale.

»Risanka Pipi in Melkijad se nam je res posrečila. Ideja starejšega in mlajšega brata je originalno porabljena, saj ima skoraj vsak otrok v življenju kakšno starševsko figuro. Tudi animacija je luštna,« je povedal Souček. Sloviti stavek »In odpujsala sta domov« si je izmislil sam, pa tudi nekatere druge fraze prilagodil svojemu značaju. Risanke je veliko prevajal, predvsem iz češkega jezika – ne po naključju, njegov oče je bil namreč Čeh –, palčka Smuka pa v 80. letih tudi režiral.



Ko je igralec lani prejel Ježkovo nagrado za življenjsko delo, so v utemeljitvi izpostavili prav njegovo delo pri sinhronizaciji risank: »Nihče ni pustil toliko topline v srcih mladih gledalcev kot prav Jurij Souček, saj so bili liki, ki jih je oživljal s svojim žametnim glasom, tako živi, njegove jezikovne bravure pa tako humorno domiselne, da bi se otrokom zgodba tudi brez slike risala pred očmi.«

Otroci in odrasli se menda še danes na cesti ozirajo za urejenim in čilim gospodom, ki pravi, da mu je v posebno zadoščenje, ker je desetletja vzgajal številne generacije otrok. In jih – roko na srce – še vedno vzgaja, ker se sem in tja legendarne risanke na veliko veselje vseh včasih še zavrtijo na televizijah. »V življenju ni večje naložbe, kot je ta, da vzgojiš toliko generacij otrok,« je dejal.

Ali ima Jurij Souček tudi sam »tako rahel spanec kot na barki«, kakršnega je imel deda Bedenko, ni znano. Se pa na tem mestu legendarnemu igralcu vsekakor spodobi po »čurkljevo« zaželeti vse najboljše. Da bi mu glas in zdravje še dolgo dobro služila!