Druženje z luno na Kureščku

Ig – Priznam, tudi sama sem se že nekaj tednov veselila petkovega večera. Popolni lunin mrk, viden tudi iz naših krajev, pač ni tako zelo pogost pojav, da bi ga kar tako zamudila. In ker me je spomin vodil v noč 28. septembra 2015, ko sem navdušeno strmela v superluno (polna luna v točki prizemlje ali perigej, ko nam je naš naravni satelit najbližje), ki je počasi izginjala v senci našega planeta, so bili načrti jasni. Še pred vzhodom lune sem se pridružila pisani množici ljudi na Kureščku, nekoliko nejevoljni smo bili zaradi oblakov na obzorju, a so ti kmalu upoštevali naše želje in se razkadili.

»Poglejte, tam je,« je vzkliknil deček, ko je zagledal vzhajajočo luno, ki jo je že nekoliko manjkalo. Številni teleskopi so bili usmerjeni proti njenemu obrazu, da smo lahko podrobneje opazovali kraterje.



A morda še lepše je bilo luno gledati s prostimi očmi, kako je počasi postajala temnejša in se prelivala v različnih rjavkasto rdečkastih odtenkih. »Odlično je. Prijetno topel poletni večer, dobra družba, nekaj za popiti in prigrizniti, lepa luna,« je v skupinici, ki si je na travniku pogrnila odejico, naštela Suzana iz sela pri Robu v Velikih Laščah.

»Zdaj jo že pol manjka. Samo, da ne bo tako ostalo, da ne bo za vedno izginila,« se je zasmejal Janez Skubic, ki se je na hrib nad Igom pripeljal s Škofljice. »To je tako enkraten dogodek, ki ga že nekaj časa nismo videli, pa še najdaljši popolni lunin mrk v tem stoletju je. Kaj takega ne izpustiš,« je poudaril in se ob tem tudi spomnil, kako je pred 49 leti odšel k stricu, ki je imel televizor, da je spremljal, kako je Neil Armstrong prvič stopil na luno.

»Meni je vsak astronomski dogodek ljub. Ko opazujem nebo, mi res ni nikoli dolgčas, pa naj bo to opazovanje lune, planetov, zvezd …,« pa je dodal ljubiteljski astronom Blaž Bertoncelj iz Ljubljane, ki so mu zvezde hobi že od osnovne šole, ko mu je babica za rojstni dan podarila prvi teleskop. Ignac Kalin, upokojeni učitelj fizike, ki je zbranim prijazno posojal svoj teleskop, sicer raje pogleda nekoliko bolj globoko nebo, ki razkriva zvezdne kopice in galaksije, a vsekakor je tudi lunin mrk izjemno zanimiv pojav. »Lepo je to spreminjanje barv, in okrogel rob sence, iz česar so že starogrški filozofi sklepali, da je Zemlja okrogla. In pa, ko se skrije v senco, je zanimivo, kako se znova razkrijejo druge zvezde,« je poudaril.



In res. Polna luna, ki je bila tokrat sicer tako imenovana mikroluna, saj je bila na eliptični orbiti na najbolj oddaljeni točki od Zemlje, s svojo svetlostjo skrije milijarde pikic. Ob sami totalnosti mrka, ki je trajala kar uro in 43 minut, se je nad zbrano množico izrisal čudovit krak Rimske ceste. Posamezniki z nekoliko več izkušnjami so zbranim prijazno razlagali, kje najti različna ozvezdja, posamezne zvezde, kam z nekoliko močnejšim daljnogledom usmeriti pogled, da uzremo našo sosedo – galaksijo Andromeda, različne planete …

Pogled s teleskopi je seveda razkril še nekoliko več. »Videl sem pasove na Jupitru, pa štiri njegove lunice,« je navdušen razlagal deček, potem ko je odmaknil oči s kukala. Številne je navdušil tudi Saturn, ki je prek teleskopa razkrival čudovite prstane, in pa Mars. Kako tudi ne. Oranžna pikica, svetlejša in navidezno večja, ker je Mars te dni najbližje Zemlji po letu 2003, se je vso noč lovila z Luno in kradla pozornost. Četrti kamen od sonca je bil v petkovi noči v opoziciji, zaradi posebnosti orbit pa se bo našemu planetu še nekoliko bolj približal konec tega meseca. Priložnosti, da ga uzrete v vsem svojim sijaju, je tako še kar nekaj. S teleskopom lahko na Marsu opazimo tudi ledene polarne kapice, je pojasnil Boris Kham, upokojeni profesor fizike, ki je bil tudi pobudnik druženja na Kureščku v okviru oddaje Zanimivosti nočnega neba na Radiu Ognjišče.



»Nisem pričakoval toliko ljudi. Je pa res, da je lep poletni večer in mrk je vreden ogleda,« je pokomentiral Kham, ki so mu mrki – lunini in sončni – še posebej ljubi. »Lani sem se odpravil tudi v ZDA, da sem lahko videl popolni sončni mrk. Pri teh dogodkih je vznemirljiva sama dinamika, kako se nebesno telo navidezno spreminja, ko prehaja v senco ali iz nje. Zdaj, recimo, spremljamo že popolno fazo mrka, zanimivo bo videti, kako bo spremenila barvo, ko bo nastopil maksimum mrka,« je dejal in dodal, da se moramo pri opazovanju nebesnih teles vedno zavedati, da gledamo pravzaprav v preteklost. Kako daleč v preteklost je odvisno od oddaljenosti opazovanega objekta in koliko je svetloba od tam potrebovala, da pripotuje do nas.



Luna in zvezde so opazovalce navdušile, če že ne uporabim besede začarale. »Pa ima res luna tak vpliv na nas?« Kham se je zasmejal, nato pa pritrdil. »Seveda vpliva. Poglejte nas tu, zaradi luninega mrka smo se zbrali in uživamo, doživljamo vso lepoto narave in to nas (lahko) pomirja. Včasih grem rad sam nekam višje in občudujem nebo.«

Pa vi? Ste si vzeli vsaj kak trenutek in si ogledali eno najlepših nebesnih predstav?

Če ste jo zaradi takšnega ali drugačnega razloga zamudili, naj dodam, da bo pri nas naslednji popolni lunin mrk viden že 21. januarja prihodnje leto. Pa še to, v nočeh z 11. na 12. in s 12. na 13. avgust se ozrite za utrinki, nastopil bo namreč višek meteorskega roja Perzeidov, ki ga letos ne bo motila luna, saj bo takrat ravno prazna (no, držimo pesti še za ugodno vreme).