»Donava je bila tako čista, da smo jo lahko pili«

Iskat jo grem z avtomobilom, nato pa ga pustiva na obrežju Donave in se naprej odpraviva peš, da mi razkaže svoj rojstni kraj Zemun. Marica Mihajlović, 81-letna ekonomistka, ki je nekoč obračunavala milijonske posle jugoslovanskega gradbeništva po svetu, je prinesla s seboj veliko zbirko starih razglednic Zemuna, nekatere so stare sto petdeset let ali še več. Ko se usedeva v zgodovinski ambient trdnjave Gardoš, ki so jo zgradili Madžari v obdobju Avstro-Ogrske nad najstarejšim delom mesta, kjer se nama odpre pogled na neskončno vojvodinsko ravnico in proti nekoč turškemu Beogradu, je pravi čas, da pogledava v preteklost.


 

Kako je bilo v Zemunu v času vaše mladosti?

Odtlej se je marsikaj spremenilo. Takrat je bil Zemun majhno mesto, v katerem smo se vsi poznali, ob razpadu Jugoslavije pa so zgradili veliko stolpnic, v katerih živijo begunci – Srbi iz drugih krajev nekdanje Jugoslavije, tako da je zdaj mesto veliko večje. V času moje mladosti in še kasneje je bilo v Zemunu zelo razvito športno in kulturno življenje. Imeli smo odlično gimnazijo, s katere so prišli številni umetniki in strokovnjaki, ki danes delajo v Ameriki, Kanadi, v švicarskem Cernu. Tudi predsednik države Aleksandar Vučić je iz Zemuna. Ko sem bila mlada, sem se veliko ukvarjala s športom. Udeležila sem se jugoslovanskega državnega tekmovanja v gimnastiki v Skopju, zelo dobro sem tudi plavala. Takrat ni bilo nič posebnega, če smo preplavali Donavo.

Reka je tu široka od 600 do 800 metrov. Ali ni plavanje čeznjo nevarno?

Bili smo mladi in močni. Vedeli smo, kje so vrtinci, in smo se jim izogibali. Nismo plavali čez celotno Donavo, pač pa nas je oče peljal s čolnom do sredine reke nad Zemunom, skočili smo s čolna, voda nas je zanašala, tako da smo prišli ven precej nižje, na produ, kjer je plaža Lido. Donava je bila takrat zelo čista, tako čista, da smo jo lahko pili.

Iz mešane družine ste, doma ste govorili več jezikov. Kako se spominjate svojih staršev?

Oče je bil po rodu Srb katoliške vere iz Slankamna. Pisal se je Žarak, ta priimek je v Srbiji redek. Mame pa se bolj malo spomnim. Stara sem bila komaj osem let, ko je leta 1946 umrla. Spomnim se, da je pekla odlično pecivo. Bila je Judinja z Dunaja. Od tam je zbežala v 30. letih prejšnjega stoletja, ko je bila že v zraku druga svetovna vojna in se je začelo preganjanje Judov. Njena brata sta se z Dunaja odselila na Češko, mama pa k prijateljici v Zrenjanin; takrat se je imenoval Bečkerek. Tam je spoznala mojega očeta in naselila sta se v Zemunu.

»Otrok nisva versko vzgajala, niti krščena nista. Takšen čas je bil, zdaj pa je vera v modi. Toda z možem sva vseskozi praznovala moje in njegove verske praznike.«

Ste imeli kakšne težave v stari in nato v novi Jugoslaviji, ker sta bili Judinji?

Živeli smo v nemškem delu Zemuna. Da mami ni bilo treba povedati, da je Judinja, se je predstavljala kot Madžarka z Dunaja. Znala je nemško in madžarsko, dobro pa se je naučila tudi srbsko. O svoji materi nisem veliko vedela, bili so vojni časi in hitro je umrla. Šele moj sin je raziskoval njen izvor. S pomočjo ministrstva za zunanje zadeve smo na Dunaju našli dokumentacijo, da se je tam rodila in bila krščena v judovski cerkvi. Pisala se je Deutsch, vendar njenih sorodnikov nismo odkrili.

V Srbiji, predvsem pa v Vojvodini, je veliko narodnostnih manjšin in več ver. Kako se družina, v kateri so starši različnih veroizpovedi, odloči, po kateri se bo ravnala?

Moj zdaj že pokojni mož je bil pravoslavne vere, sama sem katoličanka. Njegova starša sta bila partizana, po vojni sta delala v letalstvu in nikoli se ni gledalo, kdo in kaj si. Otrok nisva versko vzgajala, niti krščena nista. Takšen čas je bil, zdaj pa je vera v modi. Toda z možem sva vseskozi praznovala moje in njegove verske praznike. Tudi danes, čeprav ga ni več, praznujem oboje: dva božiča, dve veliki noči. Ko je imel mož slavo (družinski praznik, ob katerem častijo svetnika, zavetnika družine; op. a.), sem praznovala tudi to. Zdaj je prevzel slavo vnuk. Tako jo še naprej praznujemo. Kolikor več praznikov je, toliko bolje.

Zakaj?

Nihče nikoli nima časa, za praznike pa ne morejo reči, da ne utegnejo. Vsi si vzamejo čas in pridejo domov na kosilo. Pri odločitvah ima pri nas veliko vlogo glasba. Hčerka, ki je študirala glasbo, ima zelo rada pesmi obeh cerkev, katoliške in pravoslavne. Vnuk, njen sin, pa bi se rad zdaj prekrstil v katolika, ker so mu bolj všeč katoliške pesmi in orgle, ki jih spremljajo, pa tudi zato, ker obiskuje mednarodno gimnazijo, kjer govorijo angleško in so sošolci večinoma katoliki. Ne moreš kar tako h katolikom, mu pravim, tvoj oče je pravoslaven. Tudi pravoslavne pesmi so zelo lepe. Sem pa zdaj v osebni dilemi, kateri duhovnik me bo pokopal, katoliški ali pravoslavni (smeh). Vprašala ju bom, ali me lahko oba, saj sem vse življenje spoštovala obe veri.

Zemun je bil najjužnejše mesto nekoč našega skupnega avstro-ogrskega cesarstva. Tu je Evropa mejila na turški Beograd. Se ta razlika še danes pozna?

Med Beogradom in Zemunom zaradi množice novih priseljencev ni več te razlike. Tudi upravne razlike ni več. Zemun, ki je bil včasih posebno mesto, je zdaj mestna četrt občine Beograd. V obdobju Jugoslavije in še prej je bil Zemun industrijski gigant, imel je nekaj velikih in uspešnih podjetij. Danes gospodarstva tu skorajda ni več, vse je propadlo. Smo pa Zemunčani še vedno ponosni, da smo Zemunčani. Tu sta bila vedno kultura in red, kar smo dobili od Avstro-Ogrske, podobno kot v Sloveniji.

Kaj se je zgodilo s podjetji?

Najbrž so jih prevzeli tajkuni, se z njimi obogatili, jih prodali in vzeli denar zase, ljudje pa so ostali brez dela.

Kot ekonomistka ste bili vseskozi zaposleni v velikem gradbenem podjetju Inpros v Zemunu. Sodelovali ste tudi s Slovenci. Kaj ste skupaj gradili?

Skrbela sem za poslovanje pri velikih naložbah v tujini. Gradili smo v Alžiriji, Iranu in Turčiji. Mesečni promet podjetja je bil pet milijonov dolarjev. Skupaj s slovenskim podjetjem Gipos smo gradili hotel Hilton v Turčiji, pri sirski meji. To je bilo med letoma 1985 in 1988. Dobro smo sodelovali in se v Turčiji zelo lepo imeli. A je bila v zraku že vojna, razpad Jugoslavije. Novih poslov zato nismo več sklepali. Ko je izbruhnila vojna, so posli ugasnili. Mož je vodil predstavništvo Melodije iz Mengša za Srbijo. Velikokrat sva bila v Sloveniji, na Hrvaškem, brata sem imela v Zagrebu. Zelo rada sva imela Bosance, ker so bili tako neposredni, Makedonce tudi. Ko sva šla z otroki na morje, smo se ustavili kje v Bosni in postavili šotor. Vedno so nas vabili domov na kavo, čeprav nas niso poznali. Nisva mogla verjeti, da bo res vojna.

Kdaj ste bili nazadnje v Sloveniji?

Pred vojno, potem pa ne več. Pred kratkim sem hotela v Slovenijo v toplice, a moja družba ni bila za to. Potovati je treba čez Hrvaško, tam pa so vedno kakšni ekstremi in je ljudi strah. Starejši ljudje se med sabo spoštujemo, mlajši pa so indoktrinirani, zaradi politike. Nič ne vedo, ne poznajo zgodovine, samo od starejših lahko slišijo, kako smo se v Jugoslaviji lepo razumeli. Ker nič ne vedo, verjamejo politikom. Politiki z mladimi lahko manipulirajo. Z nami, starejšimi, ne morejo, ker imamo osebne izkušnje.

Kako se je spremenil življenjski standard v Srbiji od Jugoslavije do danes?

Veliko ljudi ima zelo nizko pokojnino. Pokojnina je odvisna od tega, kaj in kako si delal. Sama sem delala polno delovno dobo, imela sem dobro plačo, nič se ne pritožujem nad pokojnino. Dosti pa je takih, ki so se po zvezah invalidsko upokojili in imajo majhno pokojnino. Če niso delali polne delovne dobe, ker so ostale ženske doma, ko so bili otroci majhni, tudi. Nizke pokojnine imajo tekstilne delavke, pa učitelji, ker so imeli nizke plače. Predsednik Vučić se trudi, da bi se povečala gospodarska rast, povečuje plače in pokojnine. Najprej jih je znižal, zdaj jih zvišuje. Verjamem mu, da bodo še višje.

»Velikokrat sva bila v Sloveniji, na Hrvaškem, zelo rada sva imela Bosance, ker so bili tako neposredni, Makedonce tudi. Ko sva šla z otroki na morje, smo se ustavili kje v Bosni in postavili šotor.«

Kako pa živite?

V času Jugoslavije skorajda ni bilo ljudi, ki ne bi šli na morje in na smučanje. Predvsem zadnja leta, v osemdesetih, se je lepo živelo. Do takrat pa smo bili revni in smo zelo težko živeli. Naša vaditeljica gimnastike je kupila blago in sama doma sešila drese, da smo bili ekipa. Z vsem smo bili zadovoljni. Danes pa hočejo imeti otroci najnovejši model telefona, pa še niso zadovoljni. Mlade ženske nerade kuhajo, kupujejo že pripravljeno hrano, kar je drago. Danes sem bila na kosilu pri prijateljici. Skuhala je džuveč s piščančjim mesom, še za jutri ga ima, pa je za vse skupaj porabila samo 400 dinarjev (3,3 evra). Če kupiš piščančja jetrca in jih podušiš na čebuli, zraven pa krompir, se dva ali trije odlično najejo za samo 200 dinarjev (1,6 evra). Mladi pa tega ne znajo. Hočejo živeti lagodno. Sploh ne vedo, kako težko je živela naša generacija po drugi svetovni vojni in kako zelo smo varčevali. Živeli smo bolj skromno, bili smo mladi in vitki. Danes pa je vse več mladih debelih, ker jedo nezdravo in se veliko manj gibajo. Mi smo narod športnikov, vedno smo hodili, tekli, iz zemunske gimnazije smo šli na primer peš deset kilometrov daleč v gledališče v Beogradu. Danes pa se mladi za eno postajo usedejo na avtobus.

 »Zemun, ki je bil včasih posebno mesto, je zdaj mestna četrt občine Beograd,« pravi Marica Mihajlovićeva, ki stoji ob trdnjavi Garduš v Zemunu, kjer smo se z njo pogovarjali. Foto: Milena Zupanič

Vidim, da imate še danes odlično kondicijo. Kako jo vzdržujete?

Skoraj vsak dan grem peš iz Zemuna ob obali Donave do sotočja s Savo. To je sedem ali osem kilometrov. Imam tudi veliko hišo in se precej gibam, ko čistim in pospravljam. Še vedno rada plavam, a ne več v Donavi, pač pa na morju.

Kam greste na morje?

Na Hrvaško seveda ne, Črna gora mi ni všeč, ker je preveč umazana, pa tudi Črnogorci so se spremenili. Imajo neko drugo politiko. Najlepše in najbolj ugodno je v Turčiji. Ravnokar sem se vrnila iz Bodruma, kjer sem bila deset dni s prijateljicami. Zelo lepo smo se imele.

S čim imate največje veselje?

Z vnukom. Obiskuje mednarodno gimnazijo in srednjo glasbeno šolo, kjer igra violino in se uči solopetja, tekmuje tudi v matematiki. Sprejet je bil v mladinski varnostni svet pri Združenih narodih, v imenu katerega hodi na mednarodna tekmovanja v govorništvu. V Ukrajini je zastopal Kuvajt in osvojil zlato medaljo, v Pragi je zastopal Kitajsko. On je moje veliko upanje.

Zakaj je zastopal druge?

Tako določi organizator. Kot član varnostnega sveta zastopaš kogarkoli, ki je v varnostnem svetu.

Je tako uspešen zaradi judovske krvi?

Najbrž je pobral vse, kar je dobrega. Njegov oče ima dve fakulteti. A vidim tudi judovsko kri. Zna z denarjem.

Znate Judje zares bolje z denarjem kot drugi?

Da, to je naša tradicija.

Kako se tega naučite? V čem je skrivnost?

Težko rečem. Najbrž imamo to v genih. Vnuka nismo nič učili, pa zna. Sama še zdaj vodim osebno knjigovodstvo; zapišem vsak prihodek in vsak strošek.

Je bolj pomembno, da v življenju denar zaslužiš ali da imaš denar, ker varčuješ?

Ko si mlad, je pomembno, da zaslužiš. Ko si v pokoju, varčuješ. Če si odvisen od drugega – vnuk je zdaj še odvisen od nas – moraš znati biti ekonomičen.