Dolgotrajna oskrba: Niso si mislili, da je toliko pomoči potrebnih

Celje – Zdravstveni dom Celje je od januarja, ko so začeli zbirati vloge za dodelitev pravic dolgotrajne oskrbe, zbral 412 vlog, 71 upravičencev že obiskujejo na terenu, skupno imajo podpisanih sto sporazumov za tovrstno oskrbo. Tako velikega povpraševanja v tako kratkem času ni pričakoval nihče. Tudi zato se že zdaj postavlja vprašanje, kaj se bo zgodilo po juniju 2020, ko se konča evropski projekt, v katerem preizkušajo rešitve dolgotrajne oskrbe in ki ga izvajata še center za socialno delo v Krškem in Koroški dom starostnikov iz Črneč pri Dravogradu.

»Veliko se govori o tem, da je na domovih precej ljudi, ki potrebujejo pomoč, ki živijo v slabih življenjskih razmerah. Da jih je res toliko, je tudi mene presenetilo. Obiskujemo ljudi, ki potrebujejo pomoč 24 ur na dan, jim pomagamo, s tem projektom pa pomagamo tudi svojcem. Huda težava je pri tistih, ki nimajo nikogar in so prepuščeni sistemu ter različnim transferjem. Nekateri se znajdejo, so o vsem obveščeni in vse izkoristijo, nekateri pa ničesar,« prva opažanja v izvajanju evropskega projekta razloži koordinatorica projekta Vladka Vovk.






Skupna vrednost projekta, ki ga financirajo iz evropskih kohezijskih sredstev in državnega proračuna, je 6,1 milijona evrov. Izvajali ga bodo dve leti, do konca junija 2020, dal pa naj bi izhodišča za oblikovanje sistemskih rešitev v dolgotrajni oskrbi. Vodilni partnerji so ZD Celje, CSD Krško in Koroški dom starostnikov (o zadnjem smo pisali februarja na strani Generacija +), kjer so tako imenovane vstopne točke. Danes so namreč predpisi, ki se nanašajo na dolgotrajno oskrbo, zelo razdrobljeni. Pri uveljavljanju pravic so tako zbegani uporabniki in svojci. V času trajanja projekta velja pravilo, da vse ustanove potencialne upravičence pravic dolgotrajne oskrbe pošiljajo na enotne točke. Pri tem vodilni partnerji sodelujejo s številnimi ustanovami, konkretno v Celju so poleg zdravstvenega doma partnerji v projektu še Dom sv. Jožefa, center za socialno delo in javni zavod Socio, sodeluje pa še štirinajst podpornih partnerjev, vključno z občinami Celje, Štore, Vojnik in Dobrna, kjer projekt izvajajo.

 

Največkrat skrbijo za higieno

Posameznik se v postopek pridobitve pravic dolgotrajne oskrbe vključi z izpolnitvijo vloge. Tako je bilo 11. januarja v Celju 79 prijav, ta teden pa že 412. Potem na domu opravijo oceno upravičenosti z novim ocenjevalnim orodjem, ki ga v projektu tudi preizkušajo. Po opravljeni oceni se z uporabnikom dogovorijo, katere storitve bodo izvajalci dolgotrajne oskrbe opravili, kdaj bodo prišli in koliko časa bodo pri njem. To lahko pomeni od 1,5 do 5,5 ure na teden pomoči na domu. Testirajo tudi storitve, ki jih izvajajo. Pomagajo pri osnovnih dnevnih aktivnostih, kot sta skrb za osebno higieno in oblačenje, pri pomožnih dnevnih aktivnostih, kot sta čiščenje in pospravljanje, prav tako zagotavljajo pomoč pri ohranjanju samostojnosti. Ideja dolgotrajne oskrbe je, da bi ljudje lahko čim dlje živeli doma, kjer se počutijo najbolj varne. Nesmiselno je, da bi samo zato, ker nekega zdravila ne zmorejo več vzeti sami, odšli v dom za starostnike. Pomoč pa nekateri nujno potrebujejo, razloži Vovkova: »Največkrat je to pomoč pri osebni higieni. Nekateri res živijo v za človeka nedostojnem okolju.«




 

Pomanjkanje kadra

Trenutno v celjskem zdravstvenem domu 71 uporabnikov obiskujejo na domu. Ne gre le za starejše, ampak vse, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, kot so invalidi. »Pomagajo socialne oskrbovalke, bolničarji negovalci, tehniki zdravstvene nege, diplomirani fizioterapevt in diplomirani delovni terapevt. Že med pilotnim projektom bo zagotovo potreben dodaten kader za izvajanje osnovnih in pomožnih dnevnih aktivnosti, verjetno tudi za ohranjanje samostojnosti. Opažamo, da zelo primanjkuje fizioterapevtov kot del rehabilitacije po raznih poškodbah ali kapeh,« pravi Vovkova. Glede kadrov direktorica ZD Celje in vodja projekta Alenka Obrul dodaja: »Prostovoljci so pomembni in potrebni, polepšajo dneve uporabnikom, ampak strokovni del pokrivamo mi, ki smo za to usposobljeni. Problem pa je, da socialnih oskrbovalcev in bolničarjev enostavno ni. Razpis za bolničarja negovalca zdaj ponavljamo že tretjič.«

Projekt po zgolj nekaj mesecih na terenu dokazuje, da je potreb ogromno. Tudi zato Vovkovo skrbi, kaj bo po juniju prihodnje leto: »Upam, da vsem tem ljudem ne bo treba teh storitev ukiniti. Zaradi njihovega dobrega počutja v domačem okolju.« Ob začetku projekta lani jeseni so sicer dejali, da pričakujejo, da bo do konca projekta zakon o dolgotrajni oskrbi vendarle sprejet.