Demenca postala bolezen vseh generacij

Žužemberk – »Človek z demenco se lahko opoteka, je tavajoč in zbegan. Pa potrebuje le pomoč. Zato je pomembno znanje o tej bolezni, da obolelim in njihovim družinam, ki so v veliki stiski, lahko pomagamo,« je na alzheimer cafeju, ki je bil tokrat v Žužemberku, poudaril Jože Pečnik, sekretar Spominčice Dolenjske.

»V večini mest že delujejo organizacije, ki ozaveščajo in izobražujejo o demenci, toda tudi ljudje v manjših krajih bi morali vedeti, kaj je, da bodo znali ukrepati,« je bil jasen Pečnik. Poleg svojcev se z osebami z demenco srečujejo tudi drugi, denimo zaposleni v trgovini, na pošti, policisti, vendar če ne poznajo znakov bolezni – ti so lahko zelo različni – ne morejo pomagati.

»Če starejši človek v trgovini račun za manjši nakup plačuje s 500-evrskim bankovcem, je to morda posledica demence. Zato je dobro, da bolezen pozna tudi trgovka. Ali pa če vidimo izgubljeno in prestrašeno starejšo osebo v trgovskem centru, ki ne ve ne kod ne kam,« je nekaj primerov naštela andragoginja Alenka Virant iz Spominčice Slovenije. Če naletimo na nekoga z demenco, ki se je izgubil in potrebuje pomoč, ga prijazno ogovorimo, preverimo, kaj se z njim dogaja in ali ima pri sebi dokument ali zapestnico z naslovom, nato poskrbimo, da ga bodo svojci ali policija odpeljali domov. »Radi bi, da bi ljudje vedeli, kaj je demenca, tako da bi jo prepoznali in bi osebam z demenco pomagali,« je dejala Virantova, ki je na alzheimer cafeju v obliki praktičnega predavanja predstavila to bolezen in pomen pravočasne diagnoze.
Da je ozaveščanje o demenci nujno, kažejo tudi podatki. Po ocenah je v Sloveniji od 32.000 do 33.000 ljudi z demenco, na svetu pa kar 50 milijonov. V prihodnjem desetletju se bo število podvojilo, tako da bo leta 2030 že 100 milijonov obolelih. To ni samo bolezen starejših, torej ljudi nad 65. letom starosti, prav tako prizadene mlajše, tudi tiste v zgodnjih 50. letih. Ne prizanese niti mladim, saj so na naši psihiatrični kliniki odkrili demenco pri dekletu, starem 17 let. Taki primeri se sicer pojavljajo redkeje, običajno v kombinaciji z drugimi boleznimi. To je dokaz, da je demenca postala bolezen vseh generacij.

Skupen izraz za različne bolezni

Demenca je skupen izraz za različne vrste bolezni, ki prizadenejo možgane oziroma miselne procese. Najpogostejša je alzheimerjeva bolezen, diagnosticirajo jo v dveh tretjinah primerov demence. Druge diagnoze so vaskularna demenca, frontotemporalna demenca … »Pri vsakem posamezniku se demenca pojavi po svoje. Prvi znaki so odvisni od tega, v katerem delu možganov se dogaja nevrodegeneracija,« je pojasnila Alenka Virant. Demenca je, preprosto povedano, propadanje možganskih celic.

Je kronična in napredujoča bolezen. Zdravila, kolikor jih je, bolezni ne ustavijo, temveč le ublažijo. »Demenca ne prizadene le spomina, ampak več miselnih procesov,« je poudarila Virantova. Poleg izgube kratkoročnega spomina so znaki demence še izguba orientacije, ne le v prostoru, tudi v času, izgine razumevanje, kako narediti povsem rutinska opravila, kot so jutranji opravki v kopalnici, opešajo in sčasoma ugasnejo računske in učne sposobnosti. Človekove sposobnosti postopoma, odvisno od poteka bolezni, ugasnejo.

Vzrokov oziroma dejavnikov tveganja za demenco je več, poleg starosti – tveganje je večje po 65. letu – so to še nezdravljena depresija, srčno-žilne bolezni, splošne anestezije, nezdrav način življenja, slaba umska in premajhna telesna aktivnosti, tudi sladkorna bolezen tipa II, torej sladkorna bolezen, ki se pojavi po 30. letu. »Demenca ne izbira, doseže vse,« je poudarila Virantova in nadaljevala, da se tveganje zmanjšuje z zdravim življenjskim slogom, zdravo prehrano in aktivnostmi, gibanjem in družabnim življenjem.

Tri faze

Strokovnjaki demenco delijo na tri obdobja. V zgodnjem obdobju so oboleli sposobni opraviti vrsto opravil, če jih okolica spodbuja in vodi. »V tej fazi so pod nadzorom sposobni skuhati kavo, po korakih, a je pri tem treba biti potrpežljiv in spodbujajoč,« pojasnjuje sogovornica. Oseba z demenco je v tej fazi še lahko sama doma po nekaj ur, vendar morajo svojci poskrbeti za varnost, kot so varovala na štedilniku in v vtičnicah.
Sledi srednja faza, ko se oboleli že izgubljajo v mislih in se potapljajo v svoj svet. Takrat potrebujejo 24-urni nadzor, tudi posebno nego. Pojavljajo se tudi težave z govorom. V tej fazi mnoge dajo v dom, kjer je zagotovljena 24-urna oskrba. »Zadnja faza pa je, ko človek obleži in se pojavijo še druge težave, kot je inkontinenca, ni več sposoben komunicirati. Pomembne postanejo kretnje in mimika obraza,« je razložila Virantova.

Demenca je bolezen, ki traja različno dolgo, lahko celo dvajset let. »Največje breme nosijo svojci,« je poudarila sogovornica in opozorila, da je mogoče marsikatero neprijetno situacijo in nesporazum preprečiti s postavljeno diagnozo. »Po novem lahko diagnozo postavi že osebni zdravnik, vendar je najbolj gotova tista, podana na podlagi slikanja možganov.« Slike namreč pokažejo sivine, torej predele v možganih, kjer so nevroni propadli.
Ko svojci enkrat vedo, da imajo v družini človeka z demenco, se je mogoče naučiti, kako ravnati, da je življenje vseh dostojno. Ponavljajočih se vprašanj ne sprejemajo z nerazumevanjem ali jezo, prav tako jih ne spravljajo v slabo voljo ali celo jezijo osebnostne spremembe obolelega ali to, da ne zmore več preprostih opravil. »V prvi fazi demence je dobro urediti tudi premoženjske zadeve, poleg tega si z diagnozo življenje lahko organiziramo,« pravi Virantova.
Zato, meni Jože Pečnik, bi se morali v vseh okoljih zavedati, kaj je demenca, saj bi tako lahko ukrepali: »Pomembno je, da svojci oseb z demenco vedo, da gre za bolezen, in znajo poiskati pomoč. Kajti družine, kjer živi oseba z demenco, so lahko v zelo veliki stiski.« Organizacije, kot sta Spominčica Slovenija ali Spominčica Dolenjske na lokalni ravni, delujejo z enim samim namenom: ozaveščati in izobraževati, tako da bi zagotovili hitro pomoč ljudem z demenco in predvsem njihovim družinam.