Čas, se zdi, se je zanjo ustavil

Kočevje – Metka Fink je izjemna gospa, ki je te dni praznovala 103. rojstni dan. Posebna pa ni le zaradi bistrega duha in duhovitega pogleda na svet. Bila je ena redkih žensk, ki je delala v kočevskem rudniku rjavega premoga. »Ko smo leta 2003 pripravljali razstavo o rudniku, je veliko rudarjev reklo: Metka bo vedela. In ko je bila med njimi, se je videlo, kako velik ugled ima ta gospa,« pravi Vesna Jerbič Perko, direktorica kočevskega pokrajinskega muzeja.

Na slovesnosti, na kateri niso manjkale torta, harmonika in pevke, so v prostorih društva upokojencev slavnostno zaznamovali rojstni dan najstarejše prebivalke občine Kočevje, ki pa svojih let sploh ne kaže. Čas, se zdi, se je zanjo ustavil. Sama pravi, da ji po stotem letu možgani vendarle nekoliko popuščajo: »Neumna nisem, pozabljiva pa sem.« A tega med pogovorom ni videti. Morda le sliši nekoliko slabše.

»Želja imam še mnogo, še posebej pa dve veliki,« je razložila gospa, ki se je rodila na Ribniškem, v Dolenjih Lazih. Bila je najmlajša v družini, v kateri je bilo osem otrok, sedem deklet in fant. Pri 14 letih je odšla od doma v Ljubljano, za varuško v zdravniški družini, ki jo je vzela za svojo. »Zagotovo se je tam veliko naučila, saj je hodila po svetu z odprtimi očmi,« pravi Jerbič Perko.
 

Dve leti in pol sva midva se ljubila

Potem pa je nekoč, ko je šla v pekarno, srečala peka Urha Finka iz Rdečega Kamna na Kočevskem. Še pred vojno sta se poročila in dobila sina, živeli so v Klinji vasi. Mož je med vojno padel, ovdovela je po vsega dveh letih zakona. »Pesem Dve leti in pol sva midva se ljubila ji je najbolj všeč, zato ji jo ob vsaki taki priložnosti, kot je rojstni dan, zapojemo in zaigramo,« pravi Leon Behin st., harmonikar in vodja pevskega zbora Mavrica.



»Z otrokom sem ostala sama pri 28 letih, sestra pa je imela štiri otroke in je bila prav tako sama. Nisem vedela, kako bomo preživeli,« pripoveduje Metka Fink. Na začetku so imeli le eno kravo, potem pa se je po vojni odločila za delo v rudniku. Težaško delo, ki naj bi ga opravljali le moški, je sprejela samo zato, ker je bilo dobro plačano. »Takrat je veljalo, da ženske ne smejo oziroma ne morejo delati v rudniku, toda Metka je bila izjema. Rudarji so jo, tudi če so nekateri negodovali, sprejeli za svojo. Imela je poseben status,« pojasnjuje Jebič Perkova.

»Lahko bi delala v Tekstilani, v pisarni, pa nisem hotela, ker je bila v rudniku boljša plača,« razloži 103-letnica. Tu in tam ji je bilo žal, da se je odločila za rudnik, a pretehtala je plača. Kajti ona je delala v rudniku, njena sestra pa je bila doma in skrbela za vseh pet otrok. »Ne samo jaz, tudi moja sestra je ogromno delala, ker smo imeli tudi štiri glave živine in je bilo treba pripraviti krmo za čez zimo,« razlaga Finkova.
 

Nasvet: optimizem, delo in gibanje

Njen nasvet za dolgo življenje je preprost: poleg tega, da naj človek na svet gleda z optimizmom, sta pomembna delo in gibanje. »Pa domača hrana,« pristavi sogovornica. Živi v mirnem družinskem okolju in poznavalci pravijo, da je eden od razlogov za njeno visoko starost tudi v tem, kako naklonjeno jo sprejema njena družina. Ima dva vnuka, tri pravnuke in štiri prapravnuke, eden pa je na poti.

Zato sta med željami le dve veliki, ki bi ju Metka Fink rada videla uresničeni: da bi po Željnah lahko šla na sprehod varno, po pločniku. Druga želja hudomušne 103-letnice je, da bi si našla možakarja, ki pa mora biti – to se pač spodobi za gospo njenih let – starejši od nje.