Beg možganov je izziv za vse

Lani se je iz Slovenije v tujino odselilo 5640 mladih med 18. in 35. letom starosti, leto pred tem »rekordnih« 7603. Koliko se jih je vrnilo, ni znano, saj registra, ki bi te podatke zajel, pri nas nimamo. Tudi to, čeravno je zadeva morda na videz zanemarljiva, je del problema »kroženja mladih možganov«. Tisti, ki so se vrnili, kot najpogostejše ovire pri vračanju navajajo zaprtost slovenskih znanstvenih organizacij, pomanjkanje financiranja, visoke davke in dolgotrajne administrativne postopke.

Dejan Valentinčič, ki se kot eden redkih strokovnjakov pri nas primerjalno ukvarja s Slovenci v zamejstvu in izseljenstvu, je kritičen, ko pogovor nanese na odnos matične države do rojakov, bodisi tistih, ki jih je v zadnjih letih čez mejo odnesel študij, bodisi mnogih, ki so v tujini že desetletja. Iz Slovenije se danes izseljujejo tako visoko izobraženi kot taki, ki v državah severno od nas najdejo bolje plačana fizična dela.

Sam ima v rokavu kar nekaj predlogov, kako te »možgane« vrniti, seveda na način, prilagojen specifiki našega okolja. Ker neke jasne rešitve, kot kaže, nimamo, bi se veljalo ozreti k drugim državam in izluščiti nekaj njihovih uporabnih rešitev.



»Vstop v EU je veliko prinesel, a prost pretok kapitala in ljudi pomeni hkrati odliv iz manj razvitih regij in ta cesta je večinoma enosmerna. Številne države se praznijo, kar je zanje demografska in ekonomska katastrofa. Latvija je od vstopa v unijo leta 2004 izgubila četrtino prebivalstva, iz Poljske je samo v Veliko Britanijo odšlo milijon ljudi. Hrvati so jih od leta 2003, ko so vstopili v EU, izgubili 200.000. Okoli 19 milijonov Evropejcev naj bi danes živelo v drugi državi članici EU. Kar 71 odstotkov primerov pred sodiščem EU je tako ali drugače povezanih z vprašanji selitev in diaspor. Sodobno izseljevanje je resen izziv,« svari Valentinčič.



Enoznačnega recepta za vračanje ljudi ni. »Imamo dve poti, omejevalno in spodbujevalno. Da bi kar zaprli meje, seveda ne gre. Nekatere države obdavčujejo beg možganov, a to znotraj EU ne bi bilo dopustno. Južna Koreja in Filipini so v preteklosti dali dovoljenje za izselitev le tistim, ki se zavežejo, da bodo del dohodka vračali domovini. Bolj obetavni so spodbujevalni ukrepi. V Italiji vsak znanstvenik, ki je vsaj eno leto zunaj države, po vrnitvi šest let plačuje polovične davke. Podobne davčne počitnice za rojake, ki se vrnejo, ponuja Avstrija. Zelo močan ukrep, vprašanje je, ali bi to pri nas ustavnopravno sploh zdržalo. Avstrijci so blizu Celovca zgradili velikanski tehnološki park, v katerem spodbujajo zagonska podjetja, specializirana za mikroelektroniko. To je njihova niša, kajti vsega država ne more podpirati.«

Za češki tehnološki inštitut in hrvaški center odličnosti sta državi namenili nekaj sto milijonov evrov, da imata sodobno opremo, ki privabi najboljše znanstvenike. Pri nas so pred kratkim uvedli mehanizem Aleša Debeljaka za vrnitev slovenskih znanstvenikov iz tujine, ki je gotovo korak v pravo smer. »Če bo odziv dober, lahko upamo, da se bodo sredstva v prihodnjih letih povečevala in bo to postalo sistematično. Kot omejitev lahko ocenimo, da se podpira vse vede enako – po dve mesti sta letos za vsako. Nobenega dvoma pa ni, da so določeni slovenski profili v tujini veliko bolj cenjeni in iskani. Se ne bi veljalo specializirati po avstrijskem in češkem zgledu?«

Vsi odhodi niso lepe zgodbe o uspehu

»Nemčija vsakemu doktorju znanosti, ki se priseli k njim, posredno nameni dva milijona evrov. Za plačo, raziskovalno dejavnost, gradnjo raziskovalne skupine, subvencije, za pomoč pri nastanitvi. Za nas je to seveda nepredstavljiva vsota, a oni pač vlagajo v visoko izobražene. Zanimiva je tudi Romunija, ki ima zunaj veliko svojih ljudi, okoli devet milijonov, pred dvema letoma je ustanovila ministrstvo za Romune po svetu. Pri nas urad za Slovence v zamejstvu in po svetu nima nobenih zunanjepolitičnih kompetenc, v Romuniji je to ministrstvo udarna pest zunanje politike, pa tudi servis za vse, ki odhajajo iz države. Svetuje jim glede socialnih pravic, kako urediti nostrifikacijo diplome, pridobiti vozniško dovoljenje, zdravstveno zavarovanje,« pojasnjuje Valentinčič.

Morda bo kdo rekel, da ljudi s tem celo spodbujajo k odhodu, toda oni na to gledajo drugače – bolje je, da svojih ljudi ne pustiš 'kot ribe na suhem', s tem, ko jim pomagaš v tujini, pa imaš tudi nadzor nad tem, kdo odhaja, kam in zakaj. Sogovornik še dodaja, da moramo pri nas strateško ustvariti pozitivno vzdušje za vse, ki razmišljajo o vrnitvi – ni dovolj, da je Slovenija lepa dežela, postati mora tudi dobro delujoča država. Poleg tega odhodi niso vedno lepa zgodba o uspehu, res zasije namreč le peščica ljudi, in tega bi se morali vsi zavedati.

Posebej poudari, da vse države, ki se resno lotevajo spodbujanja rojakov, te ukrepe uporabljajo tudi za potomce starejših valov diaspore. Kot zelo posrečena omeni »potovanja za spoznavanje dediščine«, ki jih na primer organizirajo Izrael, Armenija, Grčija, Makedonija, Hrvaška in Italija. Nekateri se zaradi tega kasneje odločilo za priselitev. A tudi ti, ki se ne, postanejo v svojih državah pravi ambasadorji domovine prednikov. Kot podobno različico tega navede štipendijske programe, ki jih ponuja Ameriško-slovenska izobraževalna fundacija in mladim omogočajo profesionalno povezovanje in tkanje poklicnih vezi.

»Veliko držav ustvarja dobre razmere ne samo za lastne državljane, pač pa tudi za tujce, ki bi se želeli preseliti tja. Rojaki imajo res kulturne korenine za lažjo integracijo, a vrat ne bi smeli zapreti nobenemu doktorju znanosti. Portugalska in Poljska, recimo, se z begom možganov spopadata na regionalni ravni, ne državni. Kar 80 odstotkov Portugalcev se namreč vrne v regijo, iz katere izvirajo. Poljske lokalne oblasti povratnikom v več mestih subvencionirajo stanovanje. Irsko je hudo prizadela gospodarska kriza, zadnja leta se pobira tudi tako, da privablja nazaj svoje izseljence. Irska in Španija sta gospodarsko okrevanje začeli načrtno graditi prav na vračanju ljudi in njihovega kapitala,« pojasnjuje Valentinčič in o Portugalski doda še: »Po svetu ima sto tisoč podjetnikov. Enkrat na leto zanje priredi seminar o portugalski davčni politiki, možnostih pridobivanja sredstev EU, državnih subvencij. Tehnično jih izobražujejo, kako priti nazaj in katere so prednosti vrnitve.«

Grčija izgubila 35.000 zdravnikov

Na Češkem morajo zdravniki po diplomi nekaj let delati doma, preden sploh pridobijo certifikat, da so zdravniki. Oblasti so namreč ugotovile, da jih po nekaj letih dela doma kasneje zapusti državo manj, kot bi jih odšlo takoj po diplomi. Kajti sčasoma človek postane del sistema in se ustali. Kar 35.000 zdravnikov iz Grčije dela v Nemčiji, kar je prava katastrofa za državo, ki je v mlade strokovnjake vložila čas in denar. Številne države ponujajo štipendije svojim izseljencem, če pridejo študirat v matično državo. Takšne štipendije obstajajo tudi v Sloveniji, vendar zanje zaprosijo večinoma zamejci, med izseljenci pa jih nismo znali popularizirati. Hrvaška je 200 mest na univerzah rezervirala za študente iz diaspore.

Vsi omenjeni primeri so seveda vezani na določeno državo in vsi pri nas ne bi delovali enako (dobro), a morda bi za začetek veljalo prekiniti z nekaterimi primeri slabe prakse. Jernej Zupanc je leta 2015 izračunal, da bi se na ljubljanski univerzi odprlo 500 delovnih mest za mlade, če bi vsi tisti, ki so zaposleni 120-odstotno, prešli na pogodbo za »le« 100-odstotno zaposlitev. Zaposlitve za 120 odstotkov so pri nas še zmeraj dovoljene.



---

Avtorica je zaposlena v Delovnici.