Ljubljana - »Hitra moda« z masovno proizvodnjo cenenih oblačil in obutve je glavni razlog za izjemno rast slabega vpliva te industrije na okolje. V tem sistemu kupujemo več, tretjina oblačil ne zdrži enega leta uporabe, potem končajo med odpadki, ki pa jih celo v Evropi ločeno zberejo manj kot polovico, reciklirajo pa manj kot odstotek. Večina konča v ognju.

»Le zmanjšana potrošnja in posledično proizvodnja tekstila lahko pomembno vplivata na spremembe, zato je naš nasvet vedno: izmenjaj, kupi manj, kupi iz druge roke, kupi kakovostno. Je pa tudi čista norost, da podjetja prevzemajo lastna odpadna oblačila in jih potem kurijo. Tudi tukaj bi morali imeti vzpostavljeno razširjeno odgovornost proizvajalca, da se vzpostavi krogotok povratnih informacij in so potem proizvajalci tudi z ekonomskimi mehanizmi spodbujeni k bolj pravični in okolju prijazni proizvodnji,« pravijo v društvu Ekologi brez meja.



Tekstilna industrija je vredna 2500 milijard dolarjev in zaposljuje več kot 75 milijonov ljudi, med letoma 2000 in 2014 pa se je proizvodnja oblačil podvojila. Proizvodnja sledi povpraševanju, saj potrošniki kupimo 60 odstotkov več oblačil kot pred 15 leti. Povprečna življenjska doba oblačila se je skrčila na tri leta. Posledica te industrije je deset odstotkov emisij ogljikovega dioksida in 20 odstotkov odpadnih voda.



Živa Lopatič, vodja pravične trgovine 3Muhe, pravi, da se v tekstilni industriji že dogaja veliko sprememb. »Po kolapsu tovarne tekstilnih izdelkov Rana Plaza leta 2013 je bila ustanovljena organizacija Fashion revolution, ki že več kot pet let opozarja na razmere v tekstilni industriji. Civilnodružbene organizacije in uporabniki so zahtevali spremembe v poslovanju velikih proizvajalcev tekstilnih izdelkov. Ker je bil pritisk tako močan, jih je veliko sprejelo interne kodekse, s katerimi izjavljajo, da v njihovo oskrbovalno verigo ni vključeno niti izkoriščanje ljudi niti izkoriščanje okolja. A ti kodeksi še zdaleč niso odgovor na vse nepravilnosti, ki se dogajajo pri izdelavi tekstilnih izdelkov. Zato trenutno poteka evropska kampanja Trade Fair Live Fair, ki poleg pritiska na podjetja, izvaja tudi aktivnosti zagovorništva pri evropskih institucijah z namenom, da bi se v evropsko zakonodajo vključila prepoved izkoriščanja ljudi in okolja tudi v tekstilni industriji,« pravi Lopatičeva.

Manj nakupov, več etike

»Preden pa se začnejo dogajati spremembe pri proizvajalcih in na zakonskem področju, pa lahko nekaj storimo tudi posamezniki. Oblačil imamo vsi preveč. Naše omare se šibijo pod težo oblačil, ki jih ne nosimo več, nekatere humanitarne organizacije oblačil sploh ne sprejemajo več, ker so zasičene z njimi, ampak rajši oblačila, ki jih že imajo, zamenjajo za higienske izdelke in hrano. Zato bi bilo prav, da bi se najprej vprašali, ali oblačilo res potrebujemo in tako zmanjšali število kupljenih oblačil oziroma se nakupu celo odpovedali. Drugi korak je, da oblačila, ki jih že imamo, pa jih ne nosimo, zamenjamo za druga rabljena oblačila. To lahko naredimo na kateri koli izmenjevalnici, ki se odvijajo ves čas in v skoraj vseh krajih Slovenije,« še dodaja Lopatičeva.



Če pa res ugotovimo, da nekaj potrebujemo, se vedno lahko obrnemo na trgovine z oblačili iz druge roke ali kupimo oblačila, ki so narejena iz etično pridobljenih surovin ter izdelana skladno z načeli pravične trgovine. Pri tem nam močno pomagajo proizvajalci, saj je ponudbe te vrste oblačil tudi v Sloveniji čedalje več, organizirali so že prve izmenjave.

Predvidena strožja pravila

V proizvodnji surovin za tekstil, predelavi v vlakna, tkanje in barvanje porabijo ogromno vode in kemikalij, tudi pesticidov pri, denimo, pridelavi bombaža. Manj obremenjujoč je transport tekstila, pretežno iz Azije. Uporabniki pa porabijo še veliko vode, energije in kemikalij za pranje, sušenje in likanje oblačil, ki pri pranju v vodo spuščajo mikroplastiko. Po ocenah je bila tekstilna industrija leta 2015 odgovorna za porabo 79 milijard kubičnih metrov vode, izpust 1715 milijonov ton ogljikovega dioksida in za 92 milijonov ton odpadkov. Do leta 2030 raziskovalci napovedujejo povečanje teh vplivov za polovico.



Manj kot polovico rabljenih oblačil v Evropi ločeno zberemo za ponovno uporabo ali recilkiranje, v nova oblačila pa recikliramo zgolj en odstotek starih oblačil, saj so se tehnologije za to šele začele pojavljati.Raziskovalci so Evropskemu parlamentu predlagali več rešitev za te težave. Ena so poslovni modeli za najem oblačil, druga poudarja pomen oblikovanja, ki lahko olajša ponovno uporabo in predelavo. Med pomembnejše rešitve sodi prepričevanje potrošnikov, naj kupujejo manj oblačil, a ta kakovostnejša (počasna moda) in tudi okolju prijaznejša.

Pomagala bi tudi bolj okolju prijazna pridelava bombaža, ki sestavlja 46 odstotkov oblačil na evropskem trgu, ali pa zamenjava bombaža z rastlinami, ki potrebujejo manj vode in gnojil ter nič pesticidov, denimo s konopljo, lanom in koprivami. Oblačila iz plastenk se ne mečkajo, hitreje se tudi sušijo, vendar pa pri pranju izpuščajo veliko delcev mikroplastike. Raziskavalci predlagajo zamenjavo odpadne plastike z biorazgradljivimi olji in škrobi, vendar pa se je treba pri tem izogniti uporabe hrane za izdelavo oblek.



Lani je Evropska unija sprejela prenovljen sveženj zakonodaje za krožno gospodarstvo, pri čemer so evropski parlamentarci uspešno vztrajali pri dodatku, da je treba zagotoviti, da bodo vse države najkasneje do leta 2025 zagotovile ločeno zbiranje tekstilnih izdelkov. Teh ni malo, saj evropska gospodinjstva za obleko in obutev potrošijo pet odstotkov proračuna, od tega 80 odstotkov za obleko in 20 odstotkov za obutev. Po oceni so leta 2015 državljani EU kupili za 6,4 milijona ton novih oblačil, kar na državljana znaša 12,7 kilograma.

»Pravilna pot je, da neuporabna, uničena oblačila in obutev občani odnesejo v enega od naših zbirnih centrov in tam odložijo v namenski zabojnik. Za vse, kar je še uporabno (poleg oblačil tudi brisače, posteljnina) pa občane prosimo, da tega ne zavržejo, temveč tekstil in obutev prodajo, podarijo, odnesejo v centre ponovne uporabe, dobrodelne organizacije, varne hiše ali jih zamenjajo,« pravijo v Snagi. Tisto, kar prinesejo v ljubljanski center ponovne uporabe ali zbirne centre, zaposleni pregledajo ter sortirajo. Uporabni kosi gredo v prodajo za simbolično ceno, druge predelajo ali iz njih ustvarijo kaj novega (predpasnike, torbe, vrečke). Neuporabni kosi gredo v predelavo, kjer se predelajo predvsem v tkanine za industrijo.
V Sloveniji imamo podjetje, ki iz odpadnega tekstila izdeluje krpe za uporabo v mehaničnih delavnicah, na Hrvaškem pa podjetje, ki odpadni tekstil predeluje v gradbeni filc. »Žal opažamo, da se delež oblačil v črnih zabojnikih povečuje, na kar zagotovo vplivajo proizvodni in potrošniški vzorci. Odpadnega tekstila in obutve seveda ne odlagamo na odlagališču, tja gre samo nekaj odstotkov preostanka, ki ostane po predelavi,« še pravijo v Snagi.

Nova moda je hitra

Poraba pa se povečuje, k čemur je prispevalo več vzrokov, prvi je velik padec cen oblačil in obutve v nekaj desetletjih. Po poročilu Evropske okoljske agencije se je cena oblačil med letoma 1996 in 2012 povišala za tri odstotke, vendar so se druge cene povišale za 60 odsotkov. To pomeni, da je cena oblačil glede na evropsko potrošniško košarico padla za 36 odsotkov.
Drugi močan razlog je vzpon hitre mode, ki temelji na mednarodni trgovalni mreži, masovni proizvodnji s manj kakovostnimi materiali, nizkih prodajnih cenah in obsežni prodaji. Trgovske mreže so nekoč na police postavljale po eno do dve novi liniji oblačil na leto, zdaj si jih sledi tudi po več kot dvajset. Določena oblačila so tako modna čedalje krajši čas, ljudje jih nosijo tudi le sedemkrat.



Po podatkih Euratexa je imela leta 2017 evropska tekstila industrija 181 milijard evrov prihodka, v njej pa je delovalo 176.400 družb, ki so zaposlovale 1,7 milijona ljudi. Med 1998 in 2009 je ta sektor izgubil polovico delovnih mest, prihodek pa se je zmanjšal za 28 odstotkov. Kljub temu je imel leta 2015 še vedno petodstotni delež delovnih mest in dobra dva odstotka dodane vrednosti evropske proizvodnje.



Izrazit upad evropske tekstilne industrije je imel leta 2005 za posledico odpravo uvoznih kvot za tekstil. Uvoz v EU se je takoj povečal s 33 odstotkov leta 2004 na 87 odstotkov leta 2012. Velika večina tekstilnih izdelkov na evropskem trgu je proizvedenih izven EU, pogosto v državah z nižjimi standardi za zaščito delavcev in okolja. Največji izvozniki v EU so Kitajska, Bangladeš, Turčija, Indija, Kambodža in Vietnam. Evropska tekstilna industrija je sicer izvozila za 48 milijard evrov blaga, kar jo uvršča na drugo mesto svetovnih izvoznic, za Kitajsko. Uvoz v EU pa je v istem času znašal 112 milijard evrov.