Zgodila se je napaka, ki pa je ni mogoče popraviti

»Nesreča me je usodno zaznamovala, v eni sami minuti se mi je na glavo obrnil ves svet,« pripoveduje Manca, ki je danes stara 28 let in v ženskem zaporu na Igu prestaja tri leta in pet mesecev dolgo zaporno kazen. Zaradi nepremišljenosti je vinjena sedla za volan in povzročila nesrečo, v kateri je umrl njen najboljši prijatelj, prijateljica pa je bila poškodovana.

»Mene so odpeljali v bolnišnico, tam sem izvedela, da je umrl. Soočenje z njegovimi starši je bila ena najhujših stvari,« pripoveduje. K prijateljevim staršem je šla tri ali štiri dni po nesreči. »Imela sem strašen krč, neprestano sem jokala, v bistvu se še nisem čisto dobro zavedala, kaj se je zgodilo. A šlo je za napako, ki jo je nemogoče popraviti. Nisem vedela, ali bom preživela dan ali pa bom končala tri metre pod zemljo«.

Njeno sporočilo je enostavno: popravnega izpita ni! Zdaj, ko v zaporu prestaja kazen zaradi smrti prijatelja, čuti, da je njeno poslanstvo opozarjati, da vinjeni nikakor ne smejo za volan.

Ničelna toleranca do alkohola

Agencija za varnost prometa (AVP), ki je v sodelovanju z Zavodom za prestajanje kazni zapora Ig in Upravo za izvrševanje kazenskih sankcij organizirala dogodek, na katerem smo lahko slišali pretresljivo izpoved dekleta (zaradi varovanja zasebnosti so ji nadeli ime Manca), želi v prazničnih časih pozvati vse, naj v primeru, da nameravajo piti alkoholne pijače, načrtujejo, kako se bodo vrnili domov.

Kot je uvodoma povedala Simona Felser, v. d. direktorja AVP, vozniki še vedno podcenjujejo vpliv alkohola na vožnjo, češ saj sem spil samo eno pivo, do doma pa ni daleč ..., pa vendar, poudarja, je resnica popolnoma drugačna. »Varna meja pitja alkohola ne obstaja. Z vsakim kozarcem alkohola se možnost nesreče poveča,« je povedala Felserjeva in poudarila, da naj tudi v prazničnem decembru velja ničelna toleranca do alkohola.

»Bilo je na začetku korone, na vikendu smo bili s prijatelji. Imeli smo dva platoja piva, gorel je ogenj. Ne spomnim se natančno, koliko sem spila. Ob polnoči sem hotela domov.« Prijatelj in njegovo dekle sta se domislila, da bi se proti manj kot kilometer oddaljenemu cilju peljala na pokrovu motorja. Le slab kilometer kasneje je Manca zapeljala v ograjo.

Nesreča se je, spomnimo, zgodila aprila 2020 na območju Studencev v Mariboru, ko je takrat 25-letna voznica na pokrovu motorja prevažala 24-letnega fanta in 22-letno dekle, ki sta se držala za streho vozila. Kot je takrat poročala policija, je pripeljala v iztek blagega desnega ovinka, zapeljala v levo, čez nasprotno smerno vozišče, potem pa levo z vozišča in trčila v vrtno ograjo. Po trčenju sta oba potnika padla s pokrova motorja na vozišče, prepeljali so ju v UKC Maribor, tam je moški umrl. Voznici začetnici, ki v organizmu ne bi smela imeti alkohola, je elektronski indikator pokazal 0,51 mg/l oziroma 1,12 promila alkohola.

Razočarani so bili tudi nad kasnejšim dogajanjem, ki ga je omenila tudi Manca: »Prišla sta 22-letnika in začela ovirati delo reševalcev in gasilcev, ki sta jih odrivala od poškodovanih,« je takrat povedal tiskovni predstavnik policije. Po njegovih besedah je eden od njiju z brcami napadel enega od policistov ter ga laže poškodoval, policist ga je obvladal, vklenil in pridržal. Drugi se je za nekaj trenutkov pomiril, nato pa nadaljeval, zato so policisti do streznitve pridržali še njega.

Nikoli si ne bom oprostila

Kot je pojasnila Vesna Kopač, vodja oddelka za vzgojo v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ig, ki med drugim vodi strokovno obravnavo odvisnosti od alkohola, sta na Igu trenutno dve obsojenki, ki sta vinjeni povzročili prometno nesrečo s hujšimi posledicami, med moškimi je ta številka veliko višja. »Skupna značilnost vinjenih oseb je, da imajo zmanjšano zmožnost presoje, zato so nagnjeni k tveganim dejanjem, nekateri – predvsem odvisniki od alkohola – pa imajo zaradi posledic zlorabe alkohola tudi poškodbe na možganih,« je pojasnila.

Manca ni alkoholičarka. Tega, »da sem ubila lastnega prijatelja, si ne bom nikoli oprostila. Tudi če bi bila obsojena na višjo zaporno kazen, bi jo sprejela. Kajti zapor ni najhuje, kar se ti lahko zgodi. Presrečna sem zaradi podpore prijateljeve mame, ki je izgubila sina. Vsak drugi teden se srečava. Ko sem pri njej, nagonsko iščem prisotnost prijatelja,« razkriva. »Karkoli naredim, dejstvo je, da njega ne bo nazaj,« pravi in dodaja, da je hvaležna za podporo svoje družine, partnerja in ene prijateljice. »Vsi drugi so izginili iz mojega življenja,« pravi in dodaja, da je zelo pomembna tudi podpora, ki jo dobiva za zapahi.

Manca je najhujše čase preživljala takoj po nesreči, ko se ni spopadala le z občutkom krivde, temveč tudi s pritiski okolice, medijev. Kot pravi, je iskala »neke veje, ki bi me potegnile naprej, saj sem veliko razmišljala, da bi se kar ubila. Misel, da nisem uničila samo svojega življenja in življenja svoje družine, temveč tudi prijatelja in njegove družine, je bila grozna,« je s težavo pripovedovala.

Vesna Kovač je potrdila, da je misel na samomor v takšnih primerih zelo pogosta: »Med nas je prišla z izjemno hudim občutkom krivde, ni pa to pravilo, ne sprejmejo vsi storilci polne odgovornosti, minimalizirajo dogodek ali svoj problem s prepovedanimi substancami.«