Že od nekdaj me je vleklo k televiziji

Tara Zupančič skupaj s Petrom Polesom vodi tv-šov Zvezde plešejo, se je pa pred tem preskusila že v marsičem drugem, saj je dekle številnih, zelo raznolikih darov. Vendar njena samopodoba ni tako trdna, kot bi kdo pričakoval. Ali je to posledica težavnega otroštva, ne ve, dejstvo pa je, da že nekaj let razrešuje svojo čustveno prtljago. Njen partner, Siddhartin Tomi Meglič, ji je pri tem velika opora. Ona pa je njegov »mali test« za nove skladbe.

Opaziš jo že na daleč. Živahen korak, vihrajoči lasje, sevajoča privlačnost, ob rokovanju sproščena domačnost brez sledu vzvišenosti. Z objektivom se spogleduje vajeno, profesionalno, en, dva, tri imamo fotografije, primerne za naslovnico kakšne modne revije. Potem z olajšanjem sede na kavč, potrpežljivo počaka na sladkor za kavo – »ne morem brez!« – in se razgovori, s simpatičnimi vložki gorenjščine. Ničesar ne skriva, ni je sram priznati svojih težav, slabosti, razmišljanj … Dobili sva se v torek, ko so baterije po nedeljskem adrenalinskem večeru, ki se potegne v zgodnje jutro, že nekoliko napolnjene. Prišla je od doma, »iz svojih rovt« nad Mengšem, njenega že šestnajstega doma po vrsti.

»Že od malega se nenehno selim – to imam po mami. Dnevnih selitev od doma k Tomiju v Črnuče sicer sploh ne štejem; ko se bova preselila nekam skupaj, bom to uvrstila pod številko sedemnajst (smeh). Zdaj pa je, kakor je, in nama nekako ustreza; v svojih 'rovtah' se res dobro počutim, tam imam svoj najljubši hrib, dvajset minut hoje do vrha, ko se res resetiram, napolnim. Sem pa od nekdaj živela na vasi, nenehno blizu narave in to res potrebujem. Tudi Tomi si želi hišo, saj je kot otrok prav tako živel v hiši, blizu gozda … Ampak ta projekt je še na čakanju, gre za velike korake …

Imate pa vi trenutno bolj divji ritem kot Tomi?

Zdaj sem, lahko bi rekla, še vedno na nekem začetku televizijske kariere, Tomi pa je že toliko let v svojem poslu, da gre, čeprav je vse skupaj zelo fleksibilno – koncerti, snovanje muzike, vmes tudi daljše pavze, snemanja –, vseeno za neke vrste ustaljenost, poleg tega se mu večinoma vse dogaja zvečer in ponoči. A tudi dnevi so kar polni, še zlasti če so z nama otroci. Sem fleksibilna, se prilagodim trenutku brez težav. Se mi pa zdi, da nekako nimam materinskega čuta in zato še ne razmišljam o lastnem otroku. Je pa res, da mi je bilo na začetku mogoče težje kot Tomijevima otrokoma: onadva sta nam­reč zelo odprta in srčna, zdaj mi Nora zdrvi v objem, ko me vidi … tako sta ju Tomi in Manca vzgojila, ker sta tudi sama takšna. Jaz pa tega doma nisem imela in mi je bilo prav čudno, ko sem videla vse to crkljanje in spontane izpovedi ljubez­ni. Zdelo se mi je, da sploh ne spadam tja. Zdaj sem se že malo navadila, se malo sprostila, imamo neke svoje skupne ritua­le in mogoče v njuno življenje prinašam nekaj drugega kot drugi …

Vaš prvi skupni dopust je bil menda kar preskušnja.

Res je. Šli smo že prvo leto, in to na dvotedensko kampiranje. Prvič sem kampirala, prvič sem bila toliko časa z dvema otrokoma … ko sem prišla domov, sem si rekla, da če sem preživela to, bom tudi še kaj drugega (smeh). Lani smo šli spet in je bilo prav super: vsako dodatno leto starosti se pri otrocih pozna, je lažje, in letos gremo spet, še za dlje kot lani. Trenutno sem pa res odsotna, predvsem med vikendi: v soboto končujemo scenarij, nato se zvečer učim tekst, v nedeljo me potem spet ves dan ni …

Kdaj torej že začnete snovati novo oddajo?

V ponedeljek večji del dneva prespim, torek je že dan za malenkosti, pomerjanje oblek, kdaj tudi za obisk dedka in babice na Gorenjskem, v sredo smo pa že na visokih obratih: sestankujemo o tem, kaj bo v prihodnji oddaji, kako gre plesalcem z novim plesnim izzivom – intenzivno začnejo vaditi že v ponedeljek, zraven so tudi sodniki –, nekako si ustvarimo sliko, v katero smer bo šlo vse skupaj. V četrtek začnemo pisati scenarij in najin tekst, ki ga pripravljava s Petrom ob pomoči kreativne producentke … Je pa res, da scenarij soustvarjamo kar vsi: vsakega, ki v redakciji pride mimo, vprašaš, kaj misli o tem, kaj predlaga. Tisti, ki niso tako v zadevi, kot sem sama, ti namreč dajo informacijo, kaj bi si sami želeli videti kot gledalci, kar je seveda super.

Imate tudi komične vložke, kaj zaigrate … Kot deklica ste menda želeli postati igralka?

Kaj takšnega v oddaji mi zelo ustreza. Mogoče imam vendarle nekaj po Mileni Zupančič, ki je sestrična moje mame (smeh). Tudi kot otrok sem rada nastopala, vodila prireditve … Ravno zadnjič sem našla neki posnetek iz otroštva in nisem mogla verjeti, da sem to jaz: neustrašna, zgovorna, dramatična, pela sem kot za stavo … Pozneje sem se zaprla vase. Mislim, da predvsem zaradi drame v otroštvu … Svoje je naredila tudi puberteta. Ne vem, se mi zdi, da začneš braniti tisto svoje notranje bistvo, ker če si preveč odprt, si tudi bolj ranljiv.

Ampak zdaj se že nekaj let trudite, da bi predelali to čustveno prtljago.

Na pot ti nenehno prihajajo ljudje, ki pritisnejo na tiste stvari, ki jih najmanj želiš priznati pri sebi, se z njimi soočiti … Moja reakcija je bila, da sem preprosto zbežala od tega, potem pa sem si poiskala psihološko pomoč, kar je bila prava poteza: začneš se soočati s stvarmi, strokovnjak pa te pripelje do tistega vozla, kjer se vedno znova zatakneš v življenju. Potem začenjaš razumeti, odkod vse to izhaja … Nikoli pa ne bom pozabila terapevtovega nasveta, da se moram sprehoditi po pokopališču svojih čustev. Ker točno to sem delala; vse sem zakopavala vase, vse držala v sebi, in to brez filtra.

No, ta proces še ni končan, mislim, da ti življenje nenehno prinaša nove preskušnje. Je pa res, da sem na splošno še vedno bolj zadržana, sramežljiva, zlasti če sem v družbi nepoznanih ljudi. In se mi zdi, da potem to z nastopi na televiziji nekako uravnavam … Greš na oder, se povsem odpreš, razdaš … se vržeš v vodo. Pogosto se sicer vprašam, zakaj mi je tega treba, ampak si odgovorim, da točno zato: da grem prek sebe.



Nekoč ste sicer izjavili, da vas je vedno nekaj vleklo k televiziji.

Po mojem ravno zaradi otroštva, ko sem tako uživala v nastopanju. Vmes se je to potem izgubilo, je pa vztrajalo v meni. Začela sem sicer kot manekenka – ena od agencij me je našla dobesedno na ulici –, a se nikoli nisem dobro počutila v tisti sceni: želela sem si biti dobra, a to tudi čutiti, pa nisem. Ko sem gledala druga dekleta … Kako samozavestne so bile videti, lepe, neobremenjene … jaz pa sem se počutila kot kakšna šara … Poskusila sem še pri neki drugi agenciji, vendar me je motilo, da so mi prepovedovali nastopati kjerkoli drugje, jaz pa sem zelo rada vodila kakšno prireditev. Modo sem nato bolj ali manj opustila, sem pa snemala oglase.

Potem me je našel producent Popolne poroke; priporočila me je njegova prijateljica, ki me je videla med vodenjem ene od prireditev. In z ekipo smo se ujeli, samo da sem stopila skozi vrata. Počasi sem dobivala več besedila, veliko sem se naučila in končno, pri 25 letih, ugotovila, da je to tisto, kar si res želim početi! Vmes sem namreč delala tisoč in eno stvar …

Izučili ste se za kozmetičarko …

Res je, a moja želja ni bila delati v salonu, ampak v laboratoriju, kjer bi mešala preparate. Zanimala so me in me še vedno eterična olja. Sama si jih mešam tudi doma, za nego obraza in telesa, je bilo pa potrebnih veliko poskusov, da sem dobila, kar sem hotela. Tega sem se naučila, ko sem za enega od francoskih uvoznikov kozmetike pripravljala brošure, demonstrirala nego v kozmetičnih studiih, lekarnah … Zato sem seveda obvladala vse sestavine, ugotavljala, kaj mešajo oni, poskusila še sama.

Morate veliko delati za svoj lepi videz?

Ne, k sreči ne, pravzaprav nič. Mislim, da imam super gene. V nekem obdob­ju sem sicer hodila na fitnes, a sem bila grozno nesrečna. Ugotovila sem, da mi najbolj ustreza gibanje v naravi. Ne le fizično, tudi psihično. Tudi metabolizem, s katerim sem imela nekaj časa težave, se je uredil, sicer pa mislim, da ko si čistiš glavo, se čisti tudi telo, vse postane bolj pretočno. Zaenkrat, skratka, mi ni treba skrbeti nič, vse jem, mogoče bo treba malo bolj poprijeti po tridesetem (smeh).

No, zdaj v tv-šovu blestite že drugo sezono in verjamem, da gre za delo, ki jemlje veliko časa in energije.

Bolj ko gre proti koncu tedna, bolj je intenzivno. V petek, na primer, se precej družim s plesalci, da povedo, kaj se jim dogaja, kako se počutijo, vmes pišem, kar se mi zazdi dobro za vezni tekst ali vprašanja, v soboto je dan potrjevanja scenarija, ki ga potem še nekoliko popravimo, sledi učenje na pamet, izdelava 'plonk' lističev. V noči na nedeljo včasih slabo spim, ker me vseeno malo muči živčnost, sem pa tudi nočni ptič, tako da se težko spravim v posteljo. Še zlasti ker si naložim milijon opravkov, za katere je čas šele zvečer, ko se mi malo umiri. Ali se družim s Tomijem ali rišem kozmetično pohištvo, otroško sobico za eno ali stanovanje za drugo prijateljico.

Včasih sem se namreč preživljala tudi z risanjem 3D-načrtov za kozmetično pohištvo, torej »omarice«, v katerih se prodajajo izdelki posameznih kozmetičnih hiš. Standardi in materiali so sicer strogo določeni, sem se pa pri tem naučila programov za dizajn in grafiko … Pogosto sem potem v delavnici še zbijala skupaj materiale in se tako učila tehnikalij, preskušala, ali zadeva stoji … Sem ter tja so me poslali tudi kam daleč, na primer, na Finsko, kjer sem pomerila prostor za omaro v neki drogeriji, letela domov in zrisala načrt. To sem zelo rada delala, a v neki fazi je bilo preveč, sploh ko so se začele Zvezde plešejo. Tako da zdaj vse, kar rišem, delam le za veselje in dušo. Tukaj so potem še torbe in denarnice iz recikliranega materiala, ki jih izdelujem pod svojo blagovno znamko, še vedno tudi poslikane skodelice … Odhod v posteljo pa se kar oddaljuje (smeh).



Tudi Tomi je nočni ptič, tako da se ujemata tudi na tem področju.

Res je. Dela v glavnem ponoči, in če sva skupaj, kar ne greva spat, klepetava, gledava filme, uživava v miru, v tem, da končno ujameva trenutek dvojine v svojem norem ritmu.

Mislim si, da mora biti naporno, če si v javnosti nenehno pod drobnogledom.

Jaz se na to kaj dosti ne oziram, Tomija pa sploh nič ne gane. On o tem sploh ne razmišlja, kamorkoli že greva. Če kdo pristopi, super, sicer pa menim, da če ne oddajaš tistega »glejte me!«, te tudi ljudje sprejemajo povsem običajno. Saj je edina razlika v tem, da imamo malo drugačne službe …

Se sicer še vedno držite nasveta bolj izkušenih kolegov, da ne berete komentarjev po oddaji, pod članki o vas?

Se, ja. Čeprav sem ponovila napako v začetku te sezone … in je ne bom več. In lani enkrat. Ker tam ni drugega kot zgolj in samo slabe stvari. Lahko dobiš sto pohval in le dve kritiki, a si zapomniš ravno ti dve. Ne vem, zakaj, a tako je. Tomi mi je enkrat lepo povedal, da če bi se na začetku, pa tudi zdaj, ozirali na vse mogoče kritike, bi že zdavnaj nehali. In da če jih od dveh milijonov posluša toliko in toliko tisoč ljudi, ali boš potem zaradi tistih, ki te ne, nehal početi to, kar rad delaš, je tvoje poslanstvo, za kar živiš? Ampak jaz včasih vseeno travmiram, ne morem si pomagati, tako da me mora Tomi kdaj kar malo okregati. Takrat se opomnim, da to niso nikakršne težave, da so res malenkosti, ki nagajajo zgolj mojemu egu. Da vsi delamo napake, a jih lahko tudi popravimo. In da gre navsezadnje za zabavno industrijo.

Ampak sekunde pred vklopom v živo … kako je takrat? Vse v telesu brbota od napetosti?

Včasih mi zmanjka sline. In se potem grizem v jezik, delam grimase (sredi kavarne spontano zaigra) nekaj sekund pred vklopom … Zlepljena usta, uf! Mogoče traja minuto, potem je led prebit.

Kakšna je glavna razlika med šovom, ki gre v živo, in posnetim vnaprej?

V živo mi je neprimerljivo bolje, saj je tam adrenalin, prava koncentracija, vse teče, medtem ko se pri snemanjih veliko ustavlja, pada energija, ljudem se kar naenkrat nič več ne da … V živo pa šus od osmih do enajstih zvečer, na primer. Konec, narejeno! Je drugače, bolje, čeprav se lahko zgodi karkoli, a ravno v tem je čar. Iz prejšnje sezone se spomnim kak­šne napake, a prav z nostalgijo. Naučila sem se, da napak na televiziji ne smeš prikrivati; če gre kaj narobe, priznaj, da gre narobe. Tebe sprosti, ljudem pa da občutek neke človečnosti, bližine … A da greš lahko prek tega, po napaki začneš z ničle, potrebuješ dril, izkušnje …



Ko v nedeljo zvečer kamere vendarle ugasnejo, kako se potem nadaljuje večer oziroma noč? Do kdaj še buči adrenalin?

Nemudoma po oddaji ima ekipa sestanek, ker so stvari in občutki še sveži. Glavni ocenjevalec je direktor produkcije. Konstruktivne kritike tako dobiš že takoj. In ker ni nič osebno, jih ni težko sprejeti, ampak so to res odlične lekcije. Nato si vsi skupaj privoščimo kako pijačo, se pohecamo, a mene ta adrenalin drži vse do jutra in se spravim spat šele ob petih, šestih zjutraj … Grem kar k Tomiju, ki je vedno pokonci, tudi on pokomentira oddajo in njegovo mnenje mi je res pomembno.

Kaj pa je rekel na vaše petje v eni od zad­njih oddaj, zaradi katerega se menda vi zelo žrete?

Res sem se presekirala. Da bi pela, je bila ideja produkcijske ekipe. A če želiš to dobro izvesti, je potrebne veliko vaje, posluh ni dovolj. A kar niso popustili, še več, za mnenje so prosili celo Darjo Švajger in je dvignila palec zame. Tudi Tomi me je spodbujal, me celo posnel v studiu, da sem lahko poslušala, kje mi zmanjka. Če se sprostiš, narediš vrhunsko, mi je rekel. Ampak ja, zmagala je trema, tako hude nisem imela še nikoli, a kar je bilo, je bilo. Sicer sploh nisem dobila hudih kritik, a sama vem, kje sem ga polomila, in imam občutek, da sem razočarala sebe, ker vem, da znam bolje, pa sem pustila, da me premaga trema, strah, kaj bodo drugi rekli … Jezila sem se nase, zakaj sem se pustila pregovoriti, zakaj, zakaj, zakaj … Potem mi je Tomi rekel, da je bil to pravzaprav pogum, saj sem šla prek sebe, in to močno. Zdaj si pravim, da me pred nobeno oddajo ne bi smelo biti več strah, ker tako hudo, kot je bilo takrat, ne more biti več (smeh).

Tomi, se zdi, vam je res pomembna opora, pravi steber, ko bi vas lahko zlomilo. Morebiti kdaj zamenjata vlogi, da on potrebuje kakšno »brco«?

Kar se njegovega poklica tiče, tega ne potrebuje. No, zdaj, ko delajo nov album, mi pokažejo, kaj nastaja. Meni glasba res veliko pomeni, je pomemben del mojega življenja, a če ima pesem prave frekvence, me gane, začnem jokati. Če se mi to zgodi ob poslušanju kakšne od novih skladb, Tomi to vzame za signal, da gre v pravo smer. Sem njegov mini test, predstavnica poslušalcev, ki imam menda občutek za to (smeh). Da bi prišel k meni in se mi potožil, kakor se jaz pogosto njemu, to pa ne. Drugače jemlje vse skupaj, v tem poslu je že več kot dvajset let. In je zato nedvomno tisti, ki me spet spravi v ravnotežje, saj zna mirno in trezno preceniti situacijo, ki se meni mogoče zdi grozna …

Imate že kako idejo, kaj bi na televiziji še radi poskusili?

V novičarski del nedvomno ne bi želela iti, ker sem zelo občutljiv človek in me slabe novice vržejo iz tira. Oddaje iz tujine, podobne kot Zvezde plešejo, pa že od nekdaj rada spremljam, všeč mi je ta glamurozni pridih, se mi zdi, da po svoje vzgajamo ljudi za estetiko – lep gib, obleke … Se me je pa zelo dotaknila Popova Delovna akcija, ko družini prenavljajo stanovanje. Gledala sem dvakrat in dvakrat sem se zjokala. To, da televizija oziroma ljudje, ki smo izpostavljeni, pomagamo nekomu, ki je skoraj neviden, z goro težav, to se mi zdi tako lepo in nedvomno prava smer, skoraj poslanstvo, ki bi ga morali imeti vsi medijsko izpostavljeni posamezniki, saj lažje sežemo do ljudi. Kaj takega bi si želela delati, da. Se pa bojim, da sploh ne bi bila sposobna voditi, nenehno vsa v solzah (smeh).

Tudi to, da bi sami vodili oddajo v celoti, bi radi preskusili, ne?

S Perom se res odlično razumeva, a v dvoje je kar težko, zlasti zame, ki sem tukaj šibkejši člen. On je namreč tisti, ki drži občinstvo, vso to bazo, in to je po mojem povsem normalno. Zdi se mi, da smo ženske težko – če sploh – tako dobre kot moški voditelji. Moški namreč nimajo teženj po tem, da bi ugajali, naredijo, kakor naredijo, se ne obremenjujejo, kako so videti, ker so videti vedno enako (smeh), nas, ženske, pa obremenjuje tisoč stvari – in nam krati, da bi pokazale tisto najboljše. Težje nam je tudi pri zabavanju občinstva: ženska pač ne more tvegati z nekimi robatimi vici kot moški …

Ste pa dejali, da so v tej sezoni Zvezd ženske tiste, ki so močnejše.

Takoj ko so bili kandidati izbrani in sem jih osebno spoznala, sem dobila ta občutek. In res, zdaj sta v igri samo še dva plesalca. A ko kot voditelj vidiš, kako zelo se vsi trudijo, vadijo, pridejo v nedeljo ne glede na vse, si težko izbereš favorita. Kar je povsem prav. Zato mi je hudo za vsakega, ki mora iti. Javno mnenje je pač javno mnenje, nemogoče je ugoditi vsem.

Za konec samo še tole: vaša blagovna znamka je Varishana, tudi vaš profil na Instagramu. Ali to kaj pomeni?

To je moje vilinsko ime. Razkrila mi ga je izjemna ženska, za katero pravim, da ni s tega sveta, ko sva se pogovarjali o prejšnjih življenjih. Verjamem namreč, da smo sem poslani zato, da popravimo napake, ki nam jih prej ni uspelo, se srečujemo z ljudmi, s katerimi imamo vezi še od prej, pa smo si dolžniki v čustvenem smislu. Se začutimo, a ne vemo, zakaj. Ali pa nas neznano zakaj vleče v neke tuje kraje, in če pridemo tja, smo neverjetno srečni. To se je meni zgodilo s samostojnimi potovanji po Španiji, me pa še vedno kliče Peru … Ker verjamem, da ko nekam greš, greš pravzaprav pobrat neke svoje dele, ki si jih pustil tam v prejšnjih življenjih. Menim tudi, da so živali v našem življenju zato, da nam jem­ljejo bremena z ramen. Meni je to nekaj normalnega in ne vudu.

Je pa res, da mogoče izhaja iz mojega otroštva, ko me je s tem seznanjala očetova nova part­nerka. In to na tak lep, otroški način, da se nisem ničesar bala. Še zdaj vsakič, ko stopim v stanovanje, pozdravim z glasnim »živjo!«, kateremu koli bitju že, ki je tam. In to predajam tudi Tomijevima otrokoma, saj mislim, da otroci to najbolj čutijo in je dobro, da spet razvijejo to intuitivnost, ki smo jo že skoraj pozabili. Kot otrok sem se tudi sama pogosto posvetovala ali prosila za pomoč neko bitje tam nekje. Ljudem se je seveda zdelo čudno, mami pa me je pustila pri tem početju. Tako nisem bila nikoli sama, vedno sem imela neko oporo. Ta čarobnost v življenju bi morala obstajati za vse, vsak bi si moral tukaj ustvariti neki pravljični svet samo zase …

To vse je sicer mogoče povedati tudi na manj magičen način, te energije je že mogoče izmeriti, a kot bi se bali spustiti otroka iz sebe, bežimo stran. In izgubljamo. V mojem poslu, kjer ljudje o tebi govorijo vse mogoče in se to lepi nate, kar sama čutim kot neki tesnoben dežnik, ki se pne nad mano, lahko to razbijem samo z ljubeznijo in željo po tem, kar res rada delam. Če bi na to pozabila, ne bi mogla prav dolgo vztrajati pri tem delu.