Zdaj vam v Mozartovem mestu še ne bodo dihali za ovratnik

Ker sodi mali, očarljivi Salzburg med izjemno turistično oblegana mesta, so pomladni tedni pravšnji za ogledovanje njegovih biserov, ne da bi človeku pri tem kdo neprestano dihal za ovratnik.
Kar nekaj je razlogov za privlačnost Salzburga. Največji magnet je še vedno genij Mozart s svojo glasbo, drugi je priljubljeni muzikal Moje pesmi, moje sanje, ki so ga posneli v Salzburgu in je povsem obnorel tudi Američane, Kitajce ter Korejce, na vrhuncu poletja pa poteka Salzburški festival, največji operni festival na svetu, zaradi katerega si mesto lahko polaska z nazivom »oder sveta«, prihodnje leto pa bo praznoval stoletnico obstoja.

Za povrhu je tu še baročno mestno jedro pod Unescovo zaščito, s številnimi cerkvami in bogastvom, ki so si ga vplivni cerkveni dostojanstveniki ustvarili v skoraj tisočletnem obdobju, ko je imela salzburška nadškofija izjem­no moč in avtonomijo, med drugim celo pravico izbrati škofe brez papeževe potrditve. Še danes ji pripadajo posebne pravice, na simbolni ravni na primer ta, da nadškof nosi slavnostno oblačilo posebne škrlatne barve, ki je starejša od kardinalskega škrlata. A tudi če pustimo umetnost in zgodovino ob strani, mesto ob reki Salzach prijetno preseneča.
 

Živahno čez dan, zvečer pa ne

Na običajen delovni dan v mestu, stis­njenem pod s predori prepredeni kam­niti hrib, z impozantno, nikdar osvojeno trdnjavo in čudovito, že kar kičasto alpsko kuliso, kljub soncu ni čutiti močnega vrveža. Drugače je na pozno sobot­no dopoldne, ko staro jedro zares zaživi. Tržnica v središču je polna domačinov in manjših skupin turistov, ki uživajo v prigrizkih, brez klobas in piva seveda ne gre, trgi, na katere so se razširili lokali in pivnice, so nabito polni. Tako bo do poznega popoldneva, ko se bodo ljudje raztepli po domovih. Nedelja bo dan za počitek in vrata trgovin bodo kljub turistom ostala zaprta. Tudi ob večerih mesto najraje spi, pravijo domačini, malce zavistni ob vsem, kar so doživeli v starem jedru Ljubljane.



Morda je bilo tako, malo zadušljivo, že od nekdaj. Salzburg je bil namreč premajhen tudi za svojega največjega sina, skladatelja in glasbenika Wolfganga Amadeusa Mozarta. Želel si je na veliki Dunaj in v širni svet, a pustil v svojem rojstnem mestu takšen pečat, da je za vsakega ljubitelja klasične glasbe obisk Salzburga obvezen. Mozart je z vmesnimi večletnimi gostovanji po Evropi tam živel do 17. leta, vsa pomembna dela pa je ustvaril drug­je, predvsem na Dunaju.
 

Vdova spomenika ni dočakala

A je kljub temu Salzburg, in ne Dunaj, Mozartovo mesto. Zasluge za to gredo njegovim skladateljskim kolegom in mecenu, bavarskemu kralju Ludviku I., ki so leta 1842, 51 let po skladateljevi smrti, dali postaviti spomenik na trgu, prav tako poimenovanem po njem. Upali so, da bo na odprtje prišla njegova vdova Constanze, a so zapleti ob postavitvi spomenika trajali predolgo, da bi dočakala ta dan. Sta pa bila priča odkritja oba skladateljeva sinova.



Njegovo ime so začeli v turizmu propagirati že sredi 19. stoletja, sprva z nekimi Mozartovimi šopki, danes pa ga lahko srečamo tako rekoč na vsakem koraku, po njem so dobile ime znamenite čokoladne kroglice z marcipanom in pistacijo, pri čemer za originalne veljajo le tiste srebrne z modrim napisom, ki jih še vedno ročno izdeluje družina Fürst, do ključev za obeske in drugih bolj ali manj banalnih spominkov.
 

Mali, družinski hoteli

Salzburg je zelo dolgo vlagal v svojo promocijo in leta 2006, ko so slavili Mozartovo leto, se je zgodil odločilni prelom, povedo strokovnjaki. Lani so imeli v mestu s 155.000 prebivalci več kot tri milijone prenočitev. Največ je bilo domačih, avstrijskih turistov, na drugem mestu so Nemci, na tretjem Američani, na četrtem in petem pa Britanci in Kitajci. Prenočišča ponuja okrog 150 hotelov, mnogi so majhni, družinsko vodeni, stisnjeni v ozke ulice, in v glavni sezoni se v mestu že soočajo s pomanjkanjem nastanitev.



Salzburg je na robu zmogljivosti, svarijo domačini, in tega se zavedajo tudi turistični delavci, ki skrbno sestav­ljajo ponudbo tako, da množicam turistov ob istih terminih ponujajo različna tematska vodenja in poskušajo zmanjšati naval na najbolj priljubljene znamenitosti. A mesta ne oblegajo le individualni obiskovalci in avtobusne skupine, prihajajo namreč tudi gostje, ki križarijo po Donavi. Od Passaua ali Linza je kratek skok do Salzburga.
 

Resnica o očetu

Mozart je bil in je še velika zvezda. In čeprav je živel razkošno življenje aristokrata, imel kar pet zaposlenih, užival v igrah na srečo in v razkošnih zabavah, ljudje menda raje verjamejo v podobo revnega skladatelja, pove vodnik. Marsikaj o njegovem življenju še ni povsem pojasnjeno, med drugim domnevajo, da je imel tourettov sindrom. V glasbeni ustanovi Mozarteum, kjer prirejajo najrazličnejše koncerte klasične glasbe, deluje tudi raziskovalni oddelek, v katerem na podlagi dragocenih zapisov in številnih pisem, ki sta si jih med gostovanji po evropskih dvorih zelo redno izmenjevala oče in sin, vedno znova odkrivajo nove podrobnosti iz življenja družine Mozart.



A te dni je bolj kot Wolfgang Amadeus v ospredju njegov oče Leopold. V hiši na Makartplatzu, kjer te dni prečudovito cvetijo orjaške magnolije in v kateri je štiri leta stanovala njegova štiričlanska družina, so ravno v začetku aprila ob 300. obletnici Leopoldovega rojstva o njem pripravili razstavo z naslovom Glasbenik – menedžer – človek. Tako kot raziskovanje o velikem skladatelju najbrž ne bo nikoli končano, si strokovnjaki prizadevajo, da bi javnosti predstavili nova odkritja o »pravi« podobi njegovega očeta.



Bil je dober skladatelj, dvorni glasbenik, violinist, pedagog in – tako bi rekli danes – tudi izvrsten glasbeni menedžer. In s trditvijo, da je bila njegova vzgoja predvsem diktatorska, mu je bila storjena krivica, izvemo med ogledom razstave. Še manj je znanega o mami, ki je nadvse učinkovito vodila zapleteno družinsko gospodinjstvo. Poleg Wolfganga Amadeusa in njegove starejše sestre, imenovane Nannerl, prav tako nadarjene glasbenice, je rodila še štiri otroke, a so vsi umrli že v prvih letih življenja. Prav ona je bila tista, ki je znala s humorjem zmehčati resnobno vzdušje v družini.
 

Odgovora iz groba ni

A nekaj zgodb za turiste še vedno kroži. Med obveznimi postanki je na primer preprosto, z obokanimi hodniki obdano intimno pokopališče sv. Sebastiana, na katerem je družinski grob Mozartovih. V njem ne počiva glasbeni genij, saj je leta 1791 pri 35 letih umrl na Dunaju in še danes ni znano, kje natanko je pokopan, so pa na treh preprostih nagrobnikih imena njegove žene Constanze, njegove nečakinje, pa babice Euphrosine in očeta Leopolda.



Ta je v resnici pokopan nedaleč stran pod arkadami istega pokopališča. Leta 2006, ko so se pripravljali na praznovanje 250. obletnice Mozartovega rojstva, so poskušali priti do dna temu, čigavi so ostanki v grobu. Odprli so ga in z DNK-analizo poskušali razvozlati, ali se najdeni ostanki ujemajo z znamenito Mozartovo lobanjo. Izsledki niso prinesli pomiritve, le jasen odgovor, da ni jasno, kdo je v resnici pokopan v tem grobu.
Nekaj skrivnostnosti legendi pač ne škodi, prej nasprotno.
 

Salzburška kartica

Za ogled mesta in bližnjih znamenitosti, recimo renesančnega dvorca Hellbrunn s čudovitimi vrtovi in vodnjaki, v turističnem uradu priporočajo nakup salzburške kartice, ki omogoča enkraten vstop v vse mestne muzeje in znamenitosti. V nasprotju z nekaterimi drugimi mesti v Salzburgu preračunavanje, ali se nakup izplača ali ne, ni potrebno. Vsekakor se. Najcenejša kartica, ki velja 24 ur, stane 26 evrov in njen nakup se obrestuje že z ogledom dveh znamenitosti. Kupiti jo je mogoče na številnih lokacijah, lahko pa se naroči tudi na spletu in jo uporabniku brez stroškov poštnine pošljejo na dom.