Zaradi izgorelosti pridejo vsi – delavci, ministri, menedžerji

Ivo Mohorič, dr. med., zdravnik in psihoterapevt, ki s soprogo Darjo Švajger prebiva daleč od ponorelega sveta, verjame v moč misli in čustev... ter angele, »ki nas usmerjajo po poti, ki si jo je izbrala duša«. Mnogim parom je z bioenergijo pomagal odpraviti neplodnost, medtem ko njemu in njegovi življenjski sopotnici izkušnja starševstva ni bila dana. Skoraj tri mesece smo čakali na prost termin za pogovor, saj »reklame ne potrebujem, ravno nasprotno«. Od vsepovsod se zgrinjajo k njemu po pomoč, največ zaradi izgorelosti.

Vas ne mika, da bi se preselili bliže mestu?

Ne, ker svet prihaja k meni. Tu mi za zdaj ustreza in za zdaj z Darjo ostajava tukaj… če se kaj ne spremeni.

Imata oba tako delo, da nista veliko na cesti?

Nikakor, Darja predava na dveh akademijah, ima zasebne ure pouka na Vrhniki, potem so še nastopi … ona je stalno na poti. To je zgolj moj privilegij, da se mi ni treba nikamor voziti v službo.

Pa se nič ne pritožuje?

Seveda se, pozimi, kadar ni dobro spluženo.

Glede na to, da sta oba polno zaposlena, kako pa najdeta čas zase? Kaj najraje počneta skupaj?

Znava srečevati in najti. Imava podobne interese, oba tudi zelo rada potujeva in spoznavava nove kulture.

Ali radi spremljate Darjo na njene nastope, koncerte, družabne prireditve?
Občasno jo spremljam na koncerte, gostovanja v tujini – v kratkem bo koncertirala po Braziliji in tam tudi predavala na univerzi. Z veseljem jo bom spremljal. Rada greva tudi na druge kulturne prireditve. Na družabne prireditve pa zahajava zelo, zelo poredko.

Tudi živita kar daleč od civilizacije, zlasti za paciente, ki prihajajo k vam.
Zdi se mi, da mora človek nekaj narediti zase, morda tudi majhne žrtve. Kdor se bo pripeljal iz Maribora na terapijo, s tem pokaže, da je zares pripravljen. Če pa se nekomu zdi dobre pol ure vožnje iz Ljubljane preveč, je morda bolje, da gre kam drugam.

Kaj je razlog, da po končani medicinski fakulteti in sekundariatu niste pristali v kakšni ambulanti splošne medicine, ampak ste se odločili za komplementarno medicino?

Ne vem. Očitno sem sledil notranjemu glasu in izbral možnost, ki mi dopušča, da se lahko človeku bolj posvetim. Potrebno je bilo veliko truda, časa in denarja za izobraževanje o številnih metodah dopolnilnega zdravljenja, ki v bistvu še vedno traja. To je moja pot. V inštitucijah je vedno premalo časa za pacienta, preveč je birokracije. Res je tudi, da me človek zanima širše, ne le kot patologija nekega organa, ampak kot bitje vseh razsežnosti – telo, duševnost, duh.

S komplementarno medicino se ukvarjate dve desetletji. Se je v tem času kaj spremenilo?

Veliko. Danes ne govorimo več o alternativni medicini kot takrat, ampak o naravnih, neagresivnih, neinvazivnih, neškodljivih metodah, ki so lahko zgolj dopolnilo zdravljenju, ne pa prva izbira. Naklonjenost zdravniške zbornice tem metodam je velika, opažam pa tudi, da nekatere zdravstvene zavarovalnice pri nas že krijejo stroške homeopatskega zdravljenja, če ljudje izberejo določeno obliko zavarovanja.

Ideal bi bil, da bi bil tudi pri nas vsakdo, ki izvaja dopolnilne metode zdravljenja, zdravnik, saj so ti edini kompetentni za postavljanje diagnoz. Pri nas pa je veliko »zdravilcev«, terapevtov, ki niso zdravniki. Med njimi je veliko dobrih, iskrenih, predanih, tudi kompetentnih, so pa pravila, ki jih je treba upoštevati: prvo Hipokratovo pravilo, ki velja tudi za nas, je: ne škoduj. Seveda ti zdravilci ne smejo postavljati diagnoz in odsvetovati ali se kako drugače vmešavati v medicinsko zdravljenje. Velikokrat pa slišimo od zdravnikov z onkološkega inštituta, kaj vse se dogaja – opuščanje terapije, uporaba petroleja,
stradanje … To je nedopustno, kriminal in po mojem je to treba preganjati.

Po eni takih dogem naj bi bilo mogoče s stradanjem izstradati tudi rakave celice.

Post je lahko terapevtski, vendar mora biti voden in nikakor ni primeren za onkološke bolnike. Ljudje ne smejo zavračati onkološkega zdravljenja. Pojavlja se ogromno teorij zarote o kemoterapiji, interesih farmacije in podobno. Seveda so tudi interesi farmacije, vendar je za zdaj edino kompetentno primarno zdravljenje raka onkologija, zraven so lahko dopolnilne metode, ki človeka krepijo, da lažje prenaša kemoterapijo. Profesorica z onkološkega inštituta včasih pošlje k meni bolnike po energijsko podporo ali psihoterapijo. Danes je torej odnos uradne medicine do teh metod spremenjen, tudi zato, ker se z njimi ukvarja ogromno zdravnikov. Veliko jih je zapustilo sistem, imajo zasebne ordinacije kot jaz in bolnike obravnavajo holistično, celostno.

V zadnjem času se pri nas veliko govori o medicinski rabi konoplje. Ali zagovarjate tudi to?

Seveda, regulirano in kontrolirano uporabo v medicinske namene. Ne bi si mislili, koliko ljudi jo uporablja, ne le bolnikov z rakom. Zdravilni učinki konoplje so znani, ne vem pa, koliko so raziskani morebitni negativni učinki. Ampak tako je pri mnogih zdravilih, tudi pri psihofarmakih – škoda, ki nastane pri jemanju, je še premalo raziskana. Tudi pri zelišču je tako, da bo s prevelikim odmerkom narejena škoda. Na splošno je treba upoštevati tisto, kar pravi Buda: ubrati srednjo pot. Ali kakor pravijo: razlika med zdravilom in strupom je v velikosti odmerka.

Kako lahko pomagate bolnikom z rakom?

Oboleli za rakom so le manjši del mojih pacientov. Pridejo po energijsko podporo, človek se sprosti, s čimer spodbudimo njegovega notranjega zdravnika oziroma mehanizme regeneracije in reparacije. In seveda psihoterapevtska podpora, da se sooči s strahom in aktivira optimistična čustva, saj so ta tista, ki zdravijo, aktivirajo imunski sistem. V Angliji sem študiral psihonevroimunologijo, vedo, ki proučuje vpliv misli in čustev na fiziološke procese v telesu. Bolnik želi čutiti, da je varen, medicina pa skorajda temelji na strahu, kakšni vse zapleti so mogoči. Študije dokazujejo t. i. programirano smrt – človek, ki zboli za rakom, izve, da je preživetje pri tej vrsti bolezni le petodstotno, tako rekoč neozdravljivo. S tem smo mu odvzeli vse možnosti, da bi ozdravel, saj je informacija že vsajena v njegove možgane. To je narobe.

Ali je kakšen vaš pacient živel veliko dlje, kakor so mu napovedali?

Skoraj vsak zdravnik se je že srečal s takim primerom. Poznam primer, ko je dementen človek z melanomom, ki bi moral umreti v treh tednih, živel še nekaj let. Onkolog je soprogi pojasnil, da zato, ker ni vedel, kaj mu je.
Optimistična čustva, torej vera, zaupanje, vse to krepi imunski sistem. Na drugi strani pa je pomembno, da ne izrivamo neugodnih čustev, kot so žalost, strah, razočaranje, jeza, obup. Moramo jih izraziti, se z njimi soočiti. To naredimo v moji ambulanti. Seveda pa je minil čas, ko so ljudje z rakom izbrali bioenergetika, da bi jih rešil. Takšno prepričanje je že dolgo preživeto. Ko sem še študiral hipnoterapijo pri profesor Pajntarju, smo se ukvarjali zlasti z zdravljenjem duševnih težav. Takrat so bile na prvem mestu kardiovaskularne bolezni, na drugem rak in na tretjem duševne motnje, kot so depresija, izgorelost, anksioznost. Profesor je napovedal, da bo v nekaj letih to zadnje prišlo na prvo mesto.

Pa je?

Seveda. Največ ljudi pride k meni zaradi izgorelosti. Med študijem medicine – pred skoraj 20 leti – o tem nisem slišal niti besede. Ko sem šel potem na študij v Anglijo, sem prvič slišal za sindrom kronične utrujenosti, naslednja stopnja je izgorelost. Danes so tudi tu na prvem mestu utrujenost, izčrpanost in izgorelost. Tega je toliko, da si težko predstavljate, medicina pa se še vedno precej lovi okrog diagnoze. Izgorelost namreč pri nas še ni opisana kot bolezen, ampak kot stanje, vendar se vsak splošni zdravnik v svoji ordinaciji dnevno srečuje z njo. Običajno gre za prekrivanje simptomov – depresija, anksioznost, do telesne nemoči, kot je denimo fibromialgija.

Kdo vse pride k vam zaradi teh težav?

Vsi profili, populacija v najširšem pomenu besede, z izjemo najstnikov. Vsi, od ministrov, profesorjev, top menedžerjev … Približno petina mojih pacientov so zdravniki ali ožjih članov njihovih družin, tudi profesorji, ki so me poučevali na medicinski fakulteti.

Kako jim pomagate vi in kako v ordinaciji splošnega zdravnika?

Za pogovor zdravnik, zasut s papirji, nima časa, bolnika rešuje tako, da mu predpiše tablete, antidepresive, da je človek čim prej sposoben delati in ustvarjati dobiček. Kapitalistična družba je naravnana tako, da mora biti človek, ki se zruši, že naslednji teden zdrav. Zgrešeno do konca. Izgorelost pomeni natanko to: če se sam ne ustavim, me ustavi telo, z razlogom, ker potrebuje počitek. Torej je treba na bolniški dopust, stran od službe in obveznosti, če se želimo sestaviti nazaj.

Koliko časa pa lahko traja tako stanje?

Stopnje izgorelosti so različne, lahko traja tudi tri leta, da se človek, ki je povsem izgorel, regenerira. Nekateri pa nikoli, to se poglablja in se mehanizmi regeneracije ne aktivirajo več. Moja naloga je, da jih s terapevtskimi metodami spodbujam, da naredijo spremembo. Bolezen kliče k spremembi, bodisi je treba zamenjati službo, končati brezperspektivno, patološko partnerstvo … Pri izgorelosti, ko je duša res stisnjena v kot, je to še kako pomembno. Naloga zdravnika je, da človeka usmeri k spremembam.
Sicer sem zagovornik antidepresivov in drugih psihofarmakov, po drugi strani pa menim, da se s tem pretirava. Sprašujem se, ali smo kot družba prišli tako daleč, da trezni ne moremo delovati, da moramo biti na neki način omamljeni, da zdržimo tempo. Rast rabe psihofarmakov je grozljiva, zavedati pa se moramo, da to niso bonboni in da njihovi stranski učinki niso do potankosti raziskani. Zagotovo jih veliko ljudi potrebuje, nekateri vse življenje, drugače ne bodo zmogli. Marsikdo jih potrebuje kot berglo za premostitev nekega obdobja. To je povsem sprejemljivo. Tablete same po sebi, brez spremembe, pa ne bodo pomagale.

Za spremembe je treba imeti pogum …

Zato se mora človek stabilizirati, tudi z antidepresivi, da lahko potem nekaj ukrene. Ključni so odnosi. Ko govorimo o izgorelosti v službi, so še bolj kot obremenitve problem odnosi, od napetosti med sodelavci do šikaniranja, mobinga, izživljanja nadrejenih. Tega je veliko, vendar stereotip, da je direktor tisti, ki izvaja mobing nad delavcem, ne drži vedno. Lahko je tudi obratno, denimo pritožbe, ki so brez podlage. Ljudje tudi manipulirajo.

Kdo pa vodi pri mobingu, podrejeni ali nadrejeni?

Še vedno vodijo šefi.

Kaj pa družinski, partnerski odnosi, kako težavni so?

Ti so še bolj intenzivni, hkrati pa najbolj krhki in zapleteni. Odnosi so naše učno polje, tu se kalimo, partnerstvo nam omogoča duševno in duhovno rast. Modrost pa je, kako prepoznati, kdaj neki odnos končati, kdaj pa vztrajati, do kod je to še lahko lekcija. Vedeti moramo, da pri partnerju ne bomo nikoli ničesar spremenili, niti nimamo te pravice. Spreminjamo lahko sebe.

Izvajate tudi partnerske terapije?

Ne, le individualne. Veliko je takih, ki pridejo na psihoterapijo zaradi aktualne čustvene stiske, se sesujejo… Več ko človek o tem govori, kar je bistvo terapije, bolj se sproža avtorefleksija, pride do globljega uvida. Ker pa nihče od nas ne vidi za svoj hrbet, potrebujemo nekoga od zunaj, da nam pomaga sestaviti celotno sliko.

Nekateri ljudje lažje prenašajo napore, stres kot drugi. Od česa je to odvisno?

Zagotovo smo različno opremljeni notranje. Pogosto slišim zelo težke zgodbe, kaj vse morajo ljudje prestati v življenju, kakšne preizkušnje – invalidnosti, smrt bližnjih, hude bolezni, težke socialno ekonomske okoliščine, pa ostajajo razmeroma zdravi, zadovoljni. Nekako so to osmislili in delujejo bolje kot marsikdo, ki nima skoraj nikakršnih preizkušenj. Ne vem, kaj je tisto, kar vpliva na posameznika, da je dobro ali slabo pripravljen na takšne preizkušnje. To so protislovja, ki jih naš razum ne more pojasniti.

Ali se sami ženemo ali nas drugi?

Vedno sem jaz tisti, ki privolim v karkoli že. Moj psihološki profil, osebnostna struktura je taka, da ne zna reči ne, se preveč potrjuje z delom, pridnostjo, storilnostjo in se tako ovrednoti. Perfekcionistične osebnostne strukture bodo prve pregorele. K temu seveda pripomore tudi zeitgeist. Tempo je neusmiljen, zahteva vedno več. Kot družba v celoti smo se ujeli v zanko, iz katere ne vidim izhoda. Tehnološki razvoj gre tako hitro naprej in študije, ki jim sledim, kažejo, da naši možgani preprosto ne morejo slediti temu tempu in tehnološkemu napredku. Američani se veliko s tem ukvarjajo, čeprav je vir zla ravno tam, v turbokapitalizmu.

Tudi mi pridno sledimo temu zgledu.

Kot zdravnik, ki se ukvarja z različnimi metodami dopolnilnega zdravljenja, poskušam videti pred seboj celega človeka, ne zgolj njegovo bolezen. Poskušam ga obravnavati kot fizično telo, kot duševno bitje s čustvi in mislimi in kot duhovno bitje. Če bo bolezen, preizkušnje, ki jih življenje prinaša vsak dan, videl le kot nesrečo, prekletstvo, bo težko kaj naredil. Poskušam osmisliti, da je bolezen vendarle neko sporočilo, lekcija, nekaj, kar v življenju potrebujem. Hkrati je treba vedeti, da zdravega človeka ni, zdrav je človek, ki ni pretirano bolan. Telo se trudi, da ustvarja harmonijo na vseh ravneh, vendar tega ne dosežemo oziroma je kratkotrajno. Telo je ob rojstvu zapisano propadu, celice se regenerirajo le do neke stopnje. Z leti pridobivamo diagnoze in verjetno ima to neki globlji, višji smisel.

Nekoč ste dejali, da smo vsi po malem tudi nevrotiki …

Seveda smo, brez dvoma. Osho pravi, da ne obstaja v celoti realizirana ali integrirana osebnost. Celo tisti »razsvetljeni«, jogiji, budistični menihi, ki so dosegli neko stopnjo razsvetljenja, so zboleli za rakom in umrli. Vsi moramo na neki način … Nekateri pa so se zavestno odločili, da duh zapusti telo.

Kako se vi poskušate izogniti stresu, uvesti harmonijo v svoje življenje?

Lahko grem kamor koli, na kateri konec sveta, sebe vedno nesem s seboj. Bistvo dogajanja je v meni, zunanji dejavniki niso tako pomembni. Vsakdo ima svojo pot za sprostitev. Zame je to absolutno mir, tišina, meditacija, hoja, glasba.

Tudi paciente učite meditacije?

Včasih sem v Žireh vodil skupine za avtogeni trening, globinsko sproščanje in meditacijo, zdaj pa mi čas tega ne dopušča več. Danes vam bo marsikateri psihiater povedal, da je globinsko sproščanje enako učinkovito kot antidepresiv. O tem je narejenih ogromno raziskav.

Kako to, da vam čas ne dopušča več?

Ne gre. Žal lahko tudi na terapijo sprejmem le 65 odstotkov ljudi, ki se prijavijo. Zelo selektivno moram nastopiti, večinoma pa jih sprejemam po svojem občutku. Izogibam se denimo ljudi, ki vsak teden menjajo psihoterapevta, saj jim verjetno tudi jaz ne bom mogel pomagati, ali takih, ki mi že v mailu grozijo, ker jim nisem takoj odgovoril. Prednost imajo tisti, ki so se pri meni že zdravili ali ki hodijo občasno. Zelo veliko jih pride na bioenergijsko zdravljenje ali pogovor tudi samo zato, da ostanejo zdravi, preventivno, da se sprostijo, dobro počutijo, da se sistem revitalizira. Včasih pripeljejo starši že nekajmesečne dojenčke, saj je homeopatsko zdravljenje zanje najboljše …

Med drugim zdravite z bioenergijo. Na kakšen način?

Če ima nekdo bolečine v križu, se lahko odloči, da ne bo jedel analgetikov in si uničil želodec, ampak bo prišel na bioenergetsko zdravljenje, ki je pri tem zelo učinkovito. Ali na akupunkturo. Skratka, izbral bo manj agresivno zdravljenje. Primarno je zdravljenje z bioenergijo regulacija biopolja, da lahko energija steče. Pri tem pa stimuliram mehanizme popravljanja in obnavljanja v telesu. Kako bioenergijska terapija razbije polcentimetrske ali centimetrske ledvične kamne, da se izločijo, vam pa ne znam povedati, ampak tudi rentgen potem pokaže, da jih ni več. Mehanizmi delovanja bioenergije še niso povsem pojasnjeni, vendar delujejo.

Uspešno, slišim, zdravite z bioenergijo neplodnost.

No, zdaj sem že dovolj star, da prihajajo na terapije 19- in 20-letniki, ki sem jim pomagal na svet. Neplodnost je sicer zelo kompleksna stvar. Organske vzroke rešujejo operativno, veliko pa je tudi idiopatskih vzrokov, ko je vse v redu, vendar ni zanositve. Bioenergijsko zdravljenje je v veliko primerih uspešno, če se ustvari ravnovesje na hormonski ravni, da popustijo čustvene blokade, strahovi, ki so vedno problem. Potem je pot odprta. Pri nekaterih pa se to ne zgodi. Predpišem pa tudi kakšno homeopatsko zdravilo za regulacijo hormonskega sistema.
Uspešnost je tu precej visoka, čeprav sem sam slaba reklama za take terapije, ker nimam otrok (smeh). Verjamem, da nekaterim izkušnja starševstva ni dana ali pa je morda ne potrebujejo. Sam to tako sprejemam in nimam nikakršnih težav s tem, da nimam otrok.

Veliko parov, ki skupaj ne morejo imeti otrok, se razide. Kako sta vidva z Darjo to prebrodila?

Pravzaprav ne vem in v resnici niti ne čutim potrebe, da bi morala to podrobneje analizirati. Hvaležno sprejemava, da sva skupaj.

Marsikdo se s tem stežka prijazni, predvsem ženske …

Res je, tudi moški. Etično vprašanje pri tem je, do kod gre moj egoizem, koliko časa sem pripravljen terorizirati svoje telo za egoistični cilj imeti otroka, koliko poskusov umetne oploditve …

Gre tu za egoistični cilj ali potrebo, ki jo nekateri zelo močno občutijo? Spet drugi, ki bi lahko imeli otroke, pa se temu načrtno odpovejo. Od česa je to odvisno?

Seveda ima veliko vlogo nagon po reprodukciji, ki je vnesen v naš DNK, drugače ne bi nadaljevali naše vrste. Obenem pa menim, da ima duša neko pot, lekcijo, in ta se mi zdi bistvena. Nekako se mi zdi, da potem moja duša te lekcije, kako je imeti pet, deset otrok, ne potrebuje.

Pogosto govorite o dušah, tudi o angelih …

Z angeli sem si nakopal kar nekaj težav – pisma ljudi, ki jih ne poznam, in me sprašujejo, kje so ti angeli, da je njihov otrok umrl, ali pa me sprašujejo, ali nisem nič biokemije študiral … Napadalna pisma so sicer izpričevala težave pošiljateljev, ne mojih.
Menim, da je celotno informacijsko polje povezano – če se neka katastrofa zgodi na Tajvanu, jo bomo mi tudi občutili. Pod angeli si predstavljamo okrogle baročne figurice v cerkvi, vendar je to infantilna predstava. To so energijske entitete, ki jih občutijo zlasti tisti, ki so opisovali obsmrtne izkušnje. »Vedno je ob meni vodnik.« To nas spremlja vse življenje. Morda je to ravno tisto, ko nam rečejo: poslušaj svoj glas. Morda je ravno to ta energijska entiteta, ki nas usmerja po poti, ki si jo je izbrala duša. Mislim, da skoraj vsakdo verjame, da ga čuva nekaj višjega …

Kako pa vplivamo na telesno zdravje z močjo misli, čustev, s svojo duhovno naravnanostjo?
Mislim, da zelo. Vendar je pravilo, da ni pravila. O tem sem veliko študiral in to me tudi najbolj zanima, t. i. mind-body medicine, povezava med duševnostjo in telesom. Tu je narejenih ogromno raziskav. Lahko rečemo, da je vse v glavi. Vsak človek, ki bo doživel prehud stres, bo zaradi te obremenitve zbolel. Hujših stresov, kot so smrti, ločitve, ko se mora človek prilagoditi na nove okoliščine, je vsak trenutek ogromno in so nedvomno velik dejavnik zbolevanja, saj duševnost in telo govorita isti jezik. Kar se dogaja v duševnosti, se bo slej ko prej preslikalo na telo. Tudi zanikana in potisnjena čustva privrejo na dan – če jih ne izrečemo, se ne izjokamo ali razjezimo, se bo to izrazilo na telesu.

Vaše dejavnosti so samoplačniške, kar pomeni, da se jih marsikdo ne more privoščiti. Delate tudi pro bono?

Prav bi bilo, da bi ZZZS pokrila vsaj del tega stroška, dobro pa se mi zdi, da človek del tudi sam participira, zlasti za psihoterapijo. Pripravljeni smo dati za vse, za drage avte, vikende, pri svojem zdravju in dobrem počutju pa skoparimo. Jaz sem prvi, ki bi bil za to, da bi bilo šolstvo in zdravstvo brezplačno, vendar se moramo zavedati, da tisto, kar v desetih letih prispevamo v zdravstveno blagajno, ne zadošča niti za eno večjo operacijo. Po drugi strani pa sem od uvedbe davčnih blagajn v prekršku, če naredim terapijo pro bono, saj ne smem izdati računa z zneskom nič evrov. Zdaj je to kaznivo, tako zame kot pacienta. Če bi želel z brezplačnimi terapijami pomagati ljudem, ki si jih ne morejo privoščiti, bi moral ustanoviti dobrodelno organizacijo, da bi to lahko počel. Žalostno.