Z Afriko nad ZDA

Olimpijske igre sem spremljal z zamikom, zdaj bom o njih z zamikom tudi modroval. Pariško dogajanje me je najprej posrkalo v vrtiljak spominov: otroško navijaških med Atenami, najstniško občudujočih med Pekingom in Londonom, študentsko brezbrižnih med Riom in covidnih med Tokiem. Nobenega smisla ne bi imelo, da bi tajil: pred natanko desetletjem sem kot najstnik 800 metrov pretekel pod 1:50 in bil prepričan, da bom v naslednjih desetih letih, torej do danes, zmogel odbiti še tistih šest ali sedem sekund, kar bi me izstrelilo v svetovni vrh. To se ni zgodilo in na dan, ko je v Parizu potekal finale v moji paradni disciplini, sem zamišljeno korakal proti vrhu Jezerske Kočne. Medtem ko sem s pogledom božal okoliške vršace, sem se z občutjem, ki bi ga lahko nekoliko pretenciozno oklical za žlahtno otožnost, spominjal izgubljenih najstniških iluzij. Spreletelo me je par taglobokih, denimo ta, da nimam pojma, kje se vidim čez deset let.

Zagrenjen človek, si najbrž mislite, in verjetno bi imeli prav, če bi vrtali dovolj globoko, ampak vsaj na površju še zmerom zmorem najti veselje ob vrhunskih dosežkih, pomenljivih zgodbah in bizarnostih, ki spremljajo tekmovanja pod petimi krogi. Letos so ogromno pozornosti poželi šaljivi drobci, denimo nonšalanca turškega strelca, navidezna preprostost nastopa avstralske brejkdenserke, mednožje francoskega skakalca s palico, omotično rajanje najboljšega košarkarja na svetu … Zdi se mi, da je tako tudi prav. Šport je kljub vsem milijardam, ki jih obrača, v prvi vrsti igra, zato ne gre slaviti zgolj zmagovalcev, ampak tudi tiste, ki hote ali nehote nastopajo igraje.

Slaviti gre tudi tiste, ki izzivajo naše ustaljene predstave o svetu. O alžirski boksarki se je prejšnji teden v Nedelovi temi obširno razpisal že kolega Gorazd Utenkar, sam bom z udobnega komentatorskega fotelja pripomnil le, da sem bil zgrožen, koliko latentne in tudi naravnost očigledne transfobije sem opazil pri znancih. Kadar sem jo pričakoval, sem bil zgolj besen. Kadar je nisem, sem bil celo razočaran. Podobno razočaran sem bil, ko sem prebiral zapise javnih levičarskih intelektualcev, ki so boksarko metali v isti koš z najboljšim plavalcem vseh časov. Da, v obeh primerih je na delu genetika, a vendar so tovrstne primerjave težkokategorna bedarija. Me pa zanima, kako bi jo obravnavala slovenska kavčkometatorska raja, če bi bila Slovenka. V Alžiriji, ki je vse prej kot progresivna družba, je zlata boksarka narodna herojinja.

Ko so močne ženske za nekatere premočne

Na koncu se moram vrniti k moji dragi kraljici. Po dveh desetletjih burnega razmerja je še vedno glavni razlog, da med spremljanjem prenosov v živo (in tudi ponovljenih posnetkov!) začutim planje krvi v žilah. Kaj je bil atletski vrhunec minule olimpijade? Neskončna simpatičnost nizozemske sprinterke? (Ali je lahko oseba, katere ime se izgovori fem-ke-bol, karkoli drugega kot neskončno simpatična?) Poraz bahavega Norvežana na 1500 metrov? Šarm in dominantnost švedskega skakalca s palico? Maratonski sprint etiopske begunke v nizozemskem dresu? Pakistanski zlati deček v metu kopja?

Po tehtnem premisleku sem se odločil, da gre moje srce tokrat v Afriko. Nikoli nisem gojil posebnih simpatij do športnikov iz ZDA, med letošnjimi igrami pa sem se med drugim moral pripraviti na intervju z Mojco Pišek, ki v knjigi Globalni južnjaki neizprosno secira zločine ameriškega imperializma. Ker v Parizu ni bilo Rusov, za katere običajno stiskam pesti, Kitajci pa blestijo v športih, ki jih Slovenec s povprečno pestrim družbenim življenjem ne utegne spremljati, sem se tudi sam odpravil na globalni jug.

Moje digitalno nomadstvo je oblika lastne sobe

Afrika ima v genetskem pogledu največ zaslug za dolgoletno prevlado ameriških in karibskih sprinterjev. Praprapraprapra...očetje in matere številnih olimpijskih zvezd so pred daljnimi stoletji živeli v Afriki, nato pa so jih kot sužnje oziroma kot živali pripeljali onstran Atlantika. Tisti, ki je v Berlinu zajeb** Hitlerja, onadva, ki sta v Mehiki podprla Črne panterje, tisti, ki drži svetovna rekorda na 100 in 200 metrov – vsi so daljni potomci afriških sužnjev. Na drugi strani neodvisne afriške države v omenjenih disciplinah niso imele niti enega olimpijskega zmagovalca.

V pariškem finalu moškega teka na 200 metrov je za prvega favorita veljal Američan, glavni bahač in zabavljač iger, ki mu po mojem skromnem snobovskem mnenju to vedenje ne pristaja tako dobro kot njegovemu slovitemu jamajškemu predhodniku. Njegova glavna izzivalca sta bila še en Američan in komajda 21-letni Bocvančan. Ko je slednji ob prihodu v ciljno ravnino raztegnil korak, ZDA niso imele odgovora. Bahač se je v cilju zgrudil na tla, Letsile Tebogo pa resnobno, a ponosno odkorakal večni slavi naproti. Nato si je sezul sprinterico in jo pokazal kamermanu. Na njej je so bili inicialke in rojstni datum njegove letos preminule matere. E. S. T. 23-12-1980.

FOTO: Aleksandra Szmigiel/Reuters

O vplivu tragičnih življenjskih okoliščin na športne dosežke kdaj drugič, zato končajmo z geopolitiko. Zgodovina je že večkrat dokazala, da ne premore občutka za pravico, a če ga premore vsaj na simbolni ravni, črna Afrika kmalu ne bo slavila le sprinterskega olimpijskega prvaka, ampak tudi svetovnega rekorderja.