Vstajenjska predstava

Od slovenske pomladi je v sedanjem sklicu državnega zbora ostalo bore malo. Slovenska demokratska stranka je skrajno desna, daleč od tistega, kar je bila pred več kot tridesetimi leti, preden je krmilo takrat Socialdemokratske stranke Slovenije prevzel Janez Janša. Nova Slovenija pa ne po nastanku in še manj po osebah, ki jo trenutno vodijo, niti ne sodi v čas nastajanja slovenske države. Dejansko je slovenska pomlad izpraznjen pojem, s katerim današnje stranke nimajo nič več skupnega. Iz tistega časa je na prizorišču samo še ena oseba, Janša.

Tudi na levici ni posebej drugače. Imamo eno stranko s koreninami v času osamosvajanja, sedanje socialdemokrate, ki so nekaj popolnoma drugega kot takratni nasledniki stare partije, eno nastalo iz vrenja v času velike recesije, Levico, in kot veleva slovenska politična tradicija 21. stoletja, še eno instantno, novoobrazno, Gibanje Svoboda.

Da SDS niti v obrisih ni to, kar je predstavljala slovenska pomlad, Janši ni preprečilo, da ne bi privatiziral tega pojma. Zdaj je očitno prišel pravi trenutek, da pokaže, da je na pomlad 2024 njegova verzija slovenske pomladi v polni kondiciji.

Za to je več vzrokov. Čeprav tega nihče ne priznava, so raziskave javnega mnenja morda celo osnovno vodilo ravnanja strank. Ne samo tiste, objavljene v medijih, stranke jih naročajo tudi za interne potrebe. Na primer za izbiro najprimernejših kandidatov na določenem območju. In raziskave kažejo vladajoči levici res slabo.

Drugi vzrok je, da se zdi Janševa pozicija dominante desnega pola prvič po letu 1996, ko na volitvah zadnjič ni bil prvi desno od sredine, ogrožena. V bistvu ne vemo, ali je to sploh res. Anže Logar, brez pravih aktivnosti prvi do drugi najbolj priljubljeni politik v državi, nima razen neke pahorjanske sodelovalne platforme nič oprijemljivega. Da ga je Janša odrezal od državnozborskih in nasploh strankarskih aktivnosti in ga poslal skupaj z očitno najtesnejšo zaveznico v SDS Evo Irgl sedet v oslovsko klop državnega zbora, kjer je že od prej, ko še ni bil na črni listi, Dejan Kaloh, pa najbrž pomeni, da dogovora med Logarjem in prvakom SDS res ni, čeprav nekateri še vedno verjamejo, da je njun spor predstava za pridobivanje glasov, do katerih Janša s svojo skrajno politiko ne more.

Tretji vzrok so prihajajoče evropske volitve. Na njih v nasprotju s precej kaotično druščino na oblasti Janši kaže veliko bolje. Nihče v koaliciji se ne more slepiti, da s tem, kako upravljajo državo, niso marsikoga razočarali. Četudi bo le malokdo od volivcev vladnih strank na evropskih volitvah podprl Janšo, jih bo veliko ostalo doma. Udeležba na teh volitvah je že tako omejena na najbolj zveste volivce. Te ima Janša in njegove aktivnosti, od nesmiselnih do izrazito populističnih referendumov, na primer o odstopu vlade in o res nespretni ideji o ureditvi migrantskih centrov na podeželju ob meji s Hrvaško do mitingaških protestov ta teden, so namenjene prav njim. Da jim pokažejo, da je njihov vodja kljub 65 letom in daljši dobi na čelu partije, kot je bil na čelu sovjetske partije Stalin, še vedno pri močeh. In da ga je vredno podpreti.

Ne glede na izid evropskih volitev o zmožnosti koalicije, da preživi do konca mandata, ni veliko dilem. Drugačna koalicija je v tem trenutku in tej sestavi državnega zbora bolj v domeni znanstvene fantastike kot realistične politike. Tudi Janši je gotovo jasno, da ga v tem mandatu v nasprotju s prejšnjim zakulisno mešetarjenje ne more ponesti v premiersko pisarno. Zato bo poskusil vse, da se ta mandat čim prej konča. Tudi negotovost na predčasnih volitvah je boljša od impotentnega čakanja na redne, do katerih je sicer še kar nekaj časa in s tem možnosti, da Robert Golob & Co. popravijo sedanje porazne rejtinge.

Zato se lahko po veliki noči pripravimo na vstajenjsko predstavo, na kateri bo skušala Janševa skrajna desnica, ob nesebični pomoči različnih štrajkov, v ozadju najbolj razvpitega, zdravniškega, so vidni obrisi desne politike, najprej prepričljivo zmagati na evropskih volitvah. Če jim bo uspelo, bo agenda za naprej začrtana. Stalna sirena izrednih razmer bo oznanjala, kaj vse bi bilo treba spremeniti, in da je to treba spremeniti čim prej, vsekakor pred pomladjo 2026. Da je imel Janša to priložnost narediti že (najmanj) trikrat, a ni, ker noče in tudi ne zna, je glas racionalnosti, ki v prihajajočem času neracionalnosti ne bo imel prave teže.