V pomoč, policist!

Ker sem davno davno na Vršič redno bicikliral, sem se v zdajšnjosti toliko bolj razveselil obstoja malega Vršiča. Za pojem silnice sem že slišal, za kosilnico še večkrat, v ušesu sem imel tudi Osilnico, le vedel nisem, kam bi jo del. In izvedel, da je do osilniških koncev s cesto na Strmo Reber pot tamkajšnjih do slovenskega zaledja radikalno skrajšana.

Ako kreneš iz Grosuplja, malo po Ribnici zaviješ desno v kraje, ki jih je za nas odprla demokracija, Gotenica, Kočevska Reka, lepo je, samot­no, ob nedeljski šesti jutranji. In potem se začneš vzpenjati, prekuc pa pride pri tabli Strma Reber, kjer višincem do tisočice zmanjka sedem metrov.

Do Osilnice pikira 19 okljukov, pravijo, da 180-stopinjskih, in ko sem iz avta preučeval, kaj me čaka ob biciklističnem naskoku, me je zvijalo v črevcih. Beseda reber pomeni nagnjen svet, strmino, in ta je tolikšna, da dodatek strma sploh ni odveč. Cesta, ki je, pravijo, gradbeni nad­dosežek, je dolga malo več kot osem kilometrov, padeš ali se vzpneš za malo čez 700 višincev, povprečni naklon, no, nekolesarjev verjetno to ne zanima. Za (povprečne) kolesarje pa: svinjsko.

Cestno vijugavost ljubkovalno imenujejo medvedje ride, tudi medvedje črevo. Ampak na človekov ali živalski odtok s ptičje perspektive spominja veliko gorskih, hribovskih cest. Bolj me je motila beseda medvedje. Le zakaj?

Tisti, ki so cesto skusili, povedo, da avto na ridah srečaš na vsake kvatre, zato se kolesar na njej počuti ... In je bolje biciklirati v dvoje, troje. Imaš manj možnosti, da se žival, ki žili daje vzdevek, za zajtrk odloči prav zate. Tudi kolesarjev se na Rebri ne tare. Se pa enkrat na leto tod gnetejo longboardarji vseh dežel. Ki so s Strmo Rebrijo našli enega svojih rajev. Drveči deskarji, ki nosijo čelade. Po mojem mnenju, glede na naklon ceste in ovinke, z enakim namenom kot kamikaze – za hec.

K bistvu. V osilniškem hotelčku je bilo kolesarjev kot Rusov. Bili so Slovenci, ne namenjeni v Reber, ampak v Međugorje. Glede na to, kaj me je čakalo, bi šel najraje z njimi. Ja, če bom hotel premagati vzpon, se bo tudi meni morala Marija prikazati.
Zagrizel sem, številčno se serpentine odštevajo, na ne vem kateri opazim rumene jopiče. Imajo ta desni v odmaknjeni krasoti shod? In zakaj na ovinkih postavljajo barikade, resda senene, bale imenovane? In zakaj ima eden oranžen jopič? Je njihov šef ali je brezrokavnik vrgel v napačen stroj?

Ko sem skozi meglice, ja, komaj sem živel, tako navpik je šlo, zapazil še policijski avto, sem bil o pripravi političnega shoda še trd­neje prepričan. Ampak zakaj slišim tujerodno govorico? Se mi blede?

Voziti tako počasi, kot sem, je prava umetnost ravnoteženja, a ovinki so le izpuhtevali, božja mati mi ni pomagala, tega je niti prosil nisem, sem pa vizualiziral svojo podobo na vrhu.

Ampak tudi ta je dva okljuka pred ciljem začela bledeti. Kar za seboj zaslišim zvok neavtomobilskega, pač dvokolesniškega motorja, na moji levi, na srečo, ker na desni nič ne vidim in še placa ni bilo. Pribremza in ugotovim, da gre za policaja. S čelado, ki je ne nosi za hec. In udari: »Živjo, a ti pomagam, a te pošlepam?«

Če bi me to vprašal 14 rid prej, bi bil za, tako pa sem ga gladko zavrnil in ga pri sebi opomnil, kako je samo potrdil rek, da ko policijo potrebuješ, je ni nikjer, ko pa, kot v mojem primeru, od vsega hudega skoraj izbljuvaš svoje organe, pride organ reda in miru ...

Oddrvel je naprej, jaz uresničil vizualizacijo, spust je minil, kot bi švig­nil, bale v ovinkih pa je nameščala nespolitizirana mladež, za varen spust. Ne moj, ampak spust longboardarjev, ki so se imeli tiste dni izživ­ljati na Strmi Rebri.
Kateri Vršič je, kolesarsko gledano, mali, osilniški ali gorenjski, pa je stvar debate.