V koraku z Ljubljano

Ljubljana mi je, no, malo preneseno, dala, omogočila življenje, pa osnovno teoretično in praktično védenje za preživetje, glavno mesto mi je slednjič začelo dajati kruh. S takšno ali drugačno margarino sem si ga moral večinoma mazati sam, zadnja leta, po sili razmer na planetu, me je mesto pitalo na daleč, kot pri Pr' Hostarju ona mamka svojega scrkljanca.

Saj ji nimam kaj očitati, kaj šele zameriti, ampak usoda me je brcnila trideset kilometrov cestne črte iz prestolnice. Ne bom jadikoval, pristal sem mehko. In na Ljubljano kot ljubljeno že zdavnaj pozabil. Vanjo se z najbližjimi vrnem, ko se spodobi, denimo v žalostnem decembru, pa nam je zaradi gnečave po pol ure vrh glave ljubljanskosti, sem ter tja pa se mi le zahoče nekaj deset minut preživeti v vrvežu palete svetovnih jezikov. Pa tu ne mislim jezikov naših eks bratrancev, ampak na veselje, da se v mestu ob reki, ki je pomanjševalnica imenske lastnice, stika svetovje.

In onega dne me iz obrobja v središče mestnega sveta napoti službena dolžnost. V izložbe ponavadi ne buljim, izjemoma kakšen sekundni kanček v knjižne, zanimajo me ljudje. Zapažam razgaljene popke potencialnih sumo bork, trenirke vseh barv in znamk, procent klošarjev se je od mojih mladih let drastično povečal, nekdanja radodarnost do še manj srečnih bi me zdaj pognala na kant. In če hočeš biti drugačen, je najbolje, da si normalen ...

Tudi najresnejšo, politično realnost, če me že prime, preučujem skozi naočnike spleta. Zato me je vrglo na rit, ko sem v živo na nekaj metrov uzrl gospo, gospodično, kdo bi vedel, odeto po svoji meri, po svoji veri, ki je nasmejana kofetkala s kolegico rimskokatoliške oblačilne mode. Očitno je ne prizadene, da ji v vzporednem svetu očitajo (ugaslo) zvezo z domnevnim storilcem sile mladoletnici.

Ko naredim še nekaj korakov, nepomembnih za človeštvo, še manj za človeka, mi nasproti, v pogovoru s prijateljem, pridrvi kandidat za predsednika države. Z zagumbanim jopičem, tako da nisem mogel vedeti, kateri portret nosi na majici z domnevno kratkimi rokavi. In tudi njemu se ni na obličju poznalo, da ga nekdanje dekle v nič daje, da ga ne podpira v njegovem boju pravičnega za simbolni fotelj države, da se ji to celo upira.

Pa mera neelektričnih šokov zaradi bližnjega srečanja z realnostjo še ni bila popolnjena. Če malo pretiravam, z roko v roki, če ne, pa vsaj nasmejana, se meter in pol od mene sprehodita možak, ki je nekoč bil to, kar oni z zapetim jopičem želi postati, pa verjetno ne bo, nasmejanka poleg se mi je tudi zdela znana, pri sebi sem potem mlel, je šlo za soprogo ali pak nekoč mlado asistentko, ki so mu jo, velmožu, naprej metali, skakanje čez plot in to.

Naj te in oni, desni in še bolj desni mediji o tebi pišejo najbolj grdavšaste resnice in laži, sončnemu dnevu in pohajkovanju ali čičkanju na ali blizu ulice, poimenovane po enem najbolj znanih utopljencev v Savi, ne pridejo do živega. Se pa sprašujem, je Ljubljana tako vaška ali tako velemestna, da se nihče ne obregne, ne prosi za selfi, ne prosi za avtogram ne nekdanjih, ne nekoč daleč v prihodnosti morebitnih predsednikov države, niti dam, ki po ukazu plešejo v ta čas najprestižnejši, no, vladajoči stranki.

Na spletnih portalih smo si različni, da si krvoločneje nasprotni ne bi mogli biti, na ulici pa smo enaki med enakimi. Kot posamezniki, ko se ovčice združijo v krdelce ali trop, denimo pod spomenikom sila znanega prijatelja onega savskega utopljenca, pa se odnosi zapletejo.

Od vsega šokantnega se mi je začelo kar malo vrteti, opotekel sem se proti delovnemu predmest(j)u, vmes zavil še v lekarno po ducat zaščitnih mask in še zadnjič zazijal. Izvedel sem, da sem v zadnjih dveh letih zmetal skozi okno ogromno denarja, saj je bila ena sama maska tedaj ocenjena toliko, kot jih je zdaj cirka osem. Mar bi se držal doma in se ne izpostavljal virusu.

In s temi mislimi sem oddrvel nazaj, nazaj v vaški raj.