Utrujena od reševanja zveze

Rada bi napisala, kako utrujena sem od truda za najino zvezo. Skupaj sva šest let in imava petletnega otroka. Partner je bil prej že poročen, z ženo sta se razšla, ker je menda ona obupala. Skratka, na začetku je bilo čutiti, da se trudi za najino zvezo, zdaj pa se mi zdi, da je zelo popustil, da se zelo odtujuje in včasih se prav zlahka vživim v občutke njegove nekdanje žene, namreč, kako se je morala počutiti, ko jo je zanemarjal.

Sama menim, da se za najino zvezo trudim, poskušam s pravo mero občutljivosti za oba načeti pogovor, izraziti na, vsaj zame, najbolj sprejemljiv način, kako stvari doživljam jaz, ga vprašam, kako je on, res se izogibam očitkom vsake vrste ... Želim načeti pogovor o naju, o najini prihodnosti (ki začuda pri njem še vedno ni čisto trdno zakoličena ... vedno se nekaj izmika in ne doreče, kako si on vse skupaj predstavlja).

Premagam se, kadar me prime sveta jeza in trma, in ne kuham mule, ampak začnem pogovor, kar je včasih zelo težko. Menda sta v prejšnji zvezi tudi po več ted­nov trmasto zdržala brez komuniciranja. Dobila sem tudi občutek, da sem zanj res dobra samo takrat, ko ga ničesar ne prosim in ko ga tudi prav nič ne nadlegujem. Kar pomeni med drugim, da ko gre na službeno pot za teden ali več, je najbolj srečen, če se v tem času tako rekoč nič ne slišiva, si niti ne pošiljava sporočil, kot da naju drug za drugega ni.

Vse drugo je že pritisk nanj, kar bo na humorno-sarkastičen način dal vedeti (npr. oh, ti si srečna samo, kadar me ves čas kontroliraš!). Jaz pa se ravno temu, da bi imela stik z njim, moram stalno odpovedovati. Vem, da bi morala zdaj prav zares ukrepati in o teh stvareh z njim spregovoriti, vendar sem postala od vsega silno utrujena. Toliko najinih skupnih problemov sem že načela, da se zdaj zelo težko pripravim, da bi, pravzaprav jezna, o tem z njim mirno spregovorila. On pa se tako ali tako umika v službo, telesno aktivnost in zgodnje spanje. Morda ni predelal prejšnje zveze, toda, ali jo tako sploh kdaj bo? In kaj naj počnem jaz? Lahko kaj storim? Bralka

Zdi se, da težava vašega partnerja ni v tem, da ni predelal prejšnje zveze, ampak v tem, da mu verjetno sploh ni do prave intimne zveze oziroma se je preveč boji. Kakor da bi mu zelo ustrezalo biti prost in sam. Ko pa ga sem ter tja zvije, mu seveda pridete prav vi, ker mu le dajete občutek varnosti, zraven pa še občutek, da je z njim vse »v redu«. Njegovih težav ne boste mogli rešiti, zato bi se bilo bolj smiselno ukvarjati z vašimi in prek teh tudi z vajinimi.

Ste kdaj pomislili, da je morda narobe, da zadržujete »sveto jezo«? Tako kot se vaš mož obnaša, je ta vaša jeza več kot samo upravičena. Vendar je jeza eno, povsem nekaj drugega pa so nasilje, trma, kuhanje mule, nesramnost ... Zavračanje pogovora oziroma kuhanje mule je namreč ena najhujših oblik čustvenega nasilja. Z vašo jezo ni čisto nič narobe, zato jo kar odkrito in do konca pokažite. Zagotovo bo to povzročilo spremembe v vajinem odnosu, in to v »pravo« smer. Samo ne smete si domišljati, da vnaprej veste, kaj je za vaju »prav«. Če se bo vajina zveza končala zaradi vaše »svete« jeze, potem je že prav tako.



Če odmaknete pogled z moževih težav in ga usmerite raje na svoje, bi takoj na začetku seznama lahko našli vaše prepričanje, da morate nekaj početi »prav«, da se bo mož spremenil. Dokler vi ne naredite vsega prav (?!), morate mirno prenašati, kar počne mož, čeprav vam to niti malo ni všeč. Ko ste jezni, si dopovedujete, da se morate z možem umirjeno pogovoriti in podobno.

Sprašujete, kaj lahko storite? Poskusite biti to, kar ste. Če ste jezni, pokažite jezo, če vam nekaj ni všeč, to povejte. Če ste žalostni zaradi moževega početja, mu pokažite to žalost. Bodite torej pristni. In nehajte iskati pri sebi odgovore in razloge za moževo ravnanje, ker jih ne morete najti. Kar partner počne, počne samo zaradi sebe in zato, ker mu to ustreza. Povsem enako velja za vas, saj tudi vam, naj se zdi še tako nerazumljivo, ustreza prav to, kar počnete. Tudi vi se, podobno kot vaš mož, bojite prave intimne zveze. Razlika je med vama le v tem, da si vi samo bolj odkrito upate pokazati, da niste zadovoljni. Saj tudi mož pravi, da mu ne ustreza, ker ga preveč nadzorujete.

Pri vsem tem ni pomembno, kaj je res, kdo ima prav. Dejstvo je, da vaš mož res občuti, kakor da ga preveč nadzorujete. Dokler ne boste sprejeli, da on resnično tako čuti, on pa podobno za vas v kateri drugi stvari, med vama ne bo večje spremembe. Ali je za to spremembo vaš mož sploh zainteresiran in ali sta jo sposobna doseči sama, ne vem.

Bi vama pa terapevtska pomoč zagotovo prišla zelo prav. Možu torej pred­lagajte, da se vam pridruži pri tem vašem »trudu«, vi pa se predvsem nehajte tako zelo truditi, sploh namesto njega. S tem dosegate ravno nasprotno, saj mu dajete jasen znak, da mu ni treba ničesar narediti. Če bo mož preslišal vaš predlog za sodelovanje, vam ne ostane drugega, kakor da poskrbite predvsem zase in za otroka.

Nehajte verjeti, da je mož edino središče, okrog katerega se mora vrteti vaše življenje. Naredite zase največ, kar zmorete, za svoje življenje ste odgovorni sami. Če se vam bo na tej poti mož še pravočasno priključil, bosta vajino zvezo rešila. Če pa se ne bo, bo prišel dan, ko se boste toliko spremenili, da boste precej spontano ugotovili, da take zveze sploh ne potrebujete več. Šele takrat – če se bo to seveda zgodilo – bo verjetno pravi trenutek za razmišljanje o razvezi.