Sladko tuzemsko zveličanje

Sicilija se na zemljevidu morda zdi majhna, a za nekaj kvad­ratnih kilometrov presega Slovenijo. Obseg njene obale našo prekaša za dobrih tisoč kilometrov, a ji gre v olajševalno okoliščino pripisati, da je otok, celo največji v Sredozemlju. Na­šteta dejstva velja upoštevati ob morebitnem načrtovanju pohoda nanjo, saj Sicilijanci investiranja v avtoceste niso vzeli tako resno, kot smo ga pod Alpami, najlepši pogledi pa se tudi tam najdejo stran od glavnih cest. Lokalne so sicer mestoma v stanju, ki bi večino slovenskega življa pahnilo v gladovno stavko, a pojdimo lepo po vrsti – kot so hiše v Trsti.

Ravno s tržaškega letališča se lahko v Catanio ali Palermo, torej na vzhodno ali zahodno obalo Sicilije, prestavite z nizkocenovnim letalskim ponudnikom, ki bo z glasnimi oglasi iz škrtajočih kabinskih zvočnikov poskrbel, da se bo uro in nekaj dolg polet zdel neprimerno daljši. Boste pa zato bolje pripravljeni na vrvež Palerma, ki se mu je v otoški prestolnici s približno sedemsto tisoč prebivalci precej težko izogniti.

Z balkona na balkon

Z letališča se je tudi sredi noči, ko pristane letalo omenjenega ponudnika oglasov, do središča mesta preprosto in seveda najceneje premakniti z avtobusom in skozi okno črpati prve vtise tega s preteklostjo napolnjenega mesta. Palermo so, tako zgodovina, leta 734, preden smo začeli šteti od nič, ustanovili Feničani, ki sta se jim zdela strateška lega in naravno izoblikovan morski pristan očitno primerna za njihovo trgovsko podjetje. Tako so kako stoletje mirno trgovali s feničansko Kartagino, vse dokler ni to začelo iti v nos Grkom, ki se jim je zdela celotna Sicilija pod njihovim okriljem boljša ideja. Zato so se združili z Rimljani in skupaj z otoka uspešno pregnali Feničane, Grke pa so nato napodili Rim­ljani. Sledila so germanska plemena, bizantinski osvajalci Justinijana I., arabska prevlada, pa žezlo Svetega rimskega cesarstva, ki je nato prešlo v španske roke, pa malo v savojske. Leta 1848 so imeli vsega dovolj in so pod vodstvom Guiseppeja La Mase izvedli ljudsko vstajo, ustanovili parlament in spisali ustavo. Nestrinjanje so pokazali Burboni, ki jih je prišel pomirit in po­slat domov Giuseppe Garibaldi. Tako je otok pristal pod okriljem Kraljevine Italije, kar je bilo razlog močnega bombardiranja zavezniških sil med drugo svetovno vojno in precejšnega uničenja takrat cvetočega glavnega mesta. Po koncu vojaških spopadov se je morala sicilijanska oblast spopasti z novo nevšečnostjo, imenovano Cosa Nostra, s katero sobiva še danes. A to je zgodba za katero od že posnetih filmskih klasik.

Balkoni Palerma. FOTO: Voranc Vogel

Površen izlet skozi zgodovino pojas­njuje, zakaj se v Palermu med pohajan­jem po mrgolečih ulicah tako rekoč ni mogoče izogniti trčenju ob katero od preštevilnih znamenitosti. Osrednji del mesta je do pešcev dokaj prijazen in tako si je mogoče z dobro nabrušenimi petami in s pomočjo zemljevidov strička Gugla celotno pri Unescu zaščiteno arabsko-normansko arhitekturno dediščino, od katedrale do kraljeve palače, ogledati v dobri uri hoje.

Ker na jug človek ne potuje, da bi se mu tam kam mudilo, je bolje zaiti kakšno ulico ali dve stran od glavnih turističnih atrakcij in se soočiti z deli mesta, kjer živijo domačini in se odvija vzporedno življenje Palerma. Res je, da utegne nepozoren raziskovalec teh mestoma getom podobnih naselbin hitro na lastnem podplatu občutiti, da psi v redko kateri soseski pobirajo za sabo. Tega so se verjetno naučili od svojih dvonožnih prijateljev, ki jim odlaganje odpadkov na primerna mesta ravno tako povzroča obilo preglavic. Tu čez dan življenje teče z balkona na balkon. Ženske med obešanjem perila in drugimi opravki druga drugi glasno sporočajo dnevne novice iz notranjosti stanovanj, ki so pred soncem zagrnjena z izjemno raznolikimi inštalacijami. Proti večeru se dogajanje z balkonov preseli na ulice in okoli devetih se pred hišami razvije živahno sosedsko druženje, ki se ne poleže, dokler z okoliških hribov ne zaveje primerno hladen vetrc in oznani možnosti premika v vsaj malo ohlajeno notranjost.

Strah in groza v Palermu

Ker človek na jug ne potuje niti zato, da bi pretiraval s hojo, se na pladnju končno ponuja bistveno vprašanje: ali se prav piše arancina ali arancino? Menda so vzhodni in zahodni Sicilijanci glede tega precej občutljivi, zato velja na zahodu jed imenovati arancina, na vzhodu pa arancino. Roko na srce, ena črka v imenu ne spremeni dejstva, da gre za precej navaden ocvrt rižev cmok z različnimi nadevi, a s takšnim poimenovanjem jo utegnete slabo odnesti na obeh straneh Sicilije. Vsekakor se v Palermu velja pustiti premamiti ulični hrani, ki z opojnimi vonjavami nase opozarja na vsakem koraku. V največjo skušnjavo lahko lačen popotnik svoje čute zapelje na kateri od uličnih tržnic, kjer se stojnice šibijo pod težo svežih, še raje ocvrtih rib, mariniranih kosov zelenjave, neštetih različic bogato obloženih kruhkov in drugih dobrot. Higienskim standardom ni pametno namenjati pretirane pozornosti. Enako velja za različne aplikacije za ocenjevan­je restavracij, saj tudi v prehranskih obratih, ki dajejo vse znake lovilcev turistov, strežejo izjemno okusno in z občutkom pripravljeno hrano. Ne da bi pokusili lokalno pašto s sardinami v spremljavi pinjol, divjega koromača in rozin, se Palerma ne spodobi zapustiti.

Malo manj urejen del Palerma. FOTO: Voranc Vogel

Vendarle je trenutek slovesa načeloma neizogiben, in če vas prime, da bi v središču mesta prevzeli najeti avtomobil, vedite: prometni kaos, ki ste mu bili priča kot pešec, dobi ob prelevitvi v šoferja povsem novo dimenzijo. V nikakršno tolažbo ni niti skica številnih že opraskanih delov pločevine, ki jo podpišete ob prevzemu vozila, saj sporoča, da bi bilo vseeno pametno za dodatno zavarovanje plačati enako visok znesek kot za nekajdnevni najem. Znano je, da je po toči zvoniti prepozno, zato se čim prej sprijaznite z oglušujočim hupanjem, ki ga lokalni šoferji med svojimi vratolomnimi manevri namenjajo manj spretnim udeležencem mestnih štiripasovnic. Natančneje, širokih cest brez označenih pasov, po katerih se v maniri kamikaz križajo tokovi avtomobilov, tovornjakov, motoristov, kolesarjev, pešcev in pilotov električnih skirojev z očitno željo po smrti ali vsaj hudi telesni poškodbi. Edina rešitev je prilagoditev lastnega razumevanja cestnoprometnih predpisov. Torej, razumeti rdečo luč bolj kot Krekovo priporočilo, prometne znake pa kot pretežno nepomembno obcestno okrasje. »Gremo, gasa!« bi zapisal znani slovenski scenarist in komunikator cepljenja. V nasprotnem primeru se utegne zgoditi, da boste večnost dočakali na prvem srednje velikem križišču, ki se vam, nič hudega slutečim, postavi na pot.

Kvartin vina ali hiša, to je zdaj vprašanje!

Nekaj kilometrov iz središča se mestni vonj po smogu začne prijetno mešati z vonjem po morju. Precej manj vabljiva je mešanica s smradom kupov razpadajočih smeti, ki neugledno spremljajo sicer prijetno obmorsko cesto. Do obmorskega mesteca Cefalù je slabo uro vožnje in dobro uro iskanja parkirišča v s pločevino preplavljenem letovišču, ki na prvi pogled spominja na Portorož. Na dolgi peščeni plaži se na plastičnih ležalnikih gnetejo razgal­jena trupla, za njihovimi hrbti pa srhljivo znano reže v nebo neartikulirana kulisa betonskih hotelov. Človeka, ki si je namenil v tem menda izjemno slikovitem mestecu spočiti noge in ušesa po kolovratenju po Palermu, začne upravičeno skrbeti za estetske standarde ljudi, ki so Cefalùju pripisali status glavne turistične znamenitosti v regiji. Na srečo drugi pogled razgali, da ima vsak Portorož svoj Piran, in na koncu peščenega pekla je pod mogočno pečino moč uzreti očesu izjemno prijazno naselbino, ki si je po pravici zaslužila kader v Fellinijevem Sladkem življenju.

Cefalu ali vsak Portorož ima svoj Piran. FOTO: Voranc Vogel

Sladkast vonj se vije tudi po ulicah starega ribiškega mesta, kjer so doma številne okrepčevalnice, ki med drugim ponujajo mamljive sladolede in zloglasne canolle, vafljaste palačinke, navadno polnjene z mešanico rikote in sladkorja, potresene z mandlji ali drugimi sesekljanimi oreščki. Proti večeru se osrednji trg poleg katedrale, ki ima mesto na seznamu Unescove dediščine, napolni z aperitiva željnimi in zato zažari v nežno oranžnih odtenkih popoldanskih žarkov, ujetih v kozarce priljubljenega aperol spritza. Sončni zahod je menda posebej spektakularen, če se povzpnete na pečino, ki se dviga nad mestom, a bo za tiste, ki smo Slovenca v sebi pustili na tržaškem letališču, dovolj dober tudi óni s plaže, na katero ni treba slabo uro lesti vkreber. Brez hribov pa vendarle ne bo šlo, saj se v zaledju Cefalùja razprostira hribovit naravni park, kamor se da k sreči zapeljati z avtom.

Serpentine proti Pertralii Soprani, ki se kiti z naslovom najlepša italijanska vas, se vijejo po hribovju izjemnega barvnega spektra. Rumenkasto ožgani pašniki dajejo slutiti, kako vroče je moralo biti iztekajoče se poletje, rjavkasto zorane poljane nakazujejo osrednjo gospodarsko dejavnost v regiji, temna sivina obkrožajočega skalovja pa pojasnjuje, zakaj je naravni park Madonie raj za raziskovalce kamnin in fosilov. Vsake toliko se izza ovinka prikaže katera od slikovitih kam­nitih vasic, postavljenih na bolj zaobljene vrhove. Navada v teh krajih je, da nad lično zloženimi hiškami veduto dopolnjuje večja izpostava božjega kraljestva, v vsaki vasi pa je na voljo še najmanj ena manjša enota. Slednje so često obdane s simpatičnimi trgi, kjer že površen pogled na sezname jedače in pijače obljublja tuzemsko zveličanje.

Gangi. FOTO: Voranc Vogel

Ribe in druge morske dobrote obalne Sicilije med vršaci Madonie zamen­jajo najrazličnejše oblike slastnega, lokalno rejenega mesovja. Svinjske klobase in kotleti, jagnječje kronice in primerno popečene goveje taljate v srcu vsakega vsaj približno navdušenega mesojedca milo storijo. V lokalni maniri meso začinijo s perjem divjega janeža, ki je, poleg zelenjave z žara, tudi bolj kot ne edina izbira za vegetarijansko usmerjene jedce. Ne glede na prehranske preference je vredno vse skupaj poplakniti s kvartinom lokalnega rujnega, ki ga prijazno cenijo na okrogel evro.

FOTO: Voranc Vogel

Ravno za toliko je sicer mogoče v marsikateri vasi v regiji kupiti tudi hišo, a mnenja o tem, kaj je bolj pamet­na naložba, ostajajo deljena. Številne italijanske regije si namreč s prodajo hiš za simbolno ceno enega evra prizadevajo oživiti sicer zapuščene predele, a kot ne obstaja brezplačno kosilo, tako tudi hiša za en evro ni ravno poceni. Ponosni lastnik navadno precej zdelane kamnite tvorbe se mora namreč ob nakupu zavezati, da bo hišo v določenem roku obnovil in tam preživel vsaj dobršen del leta. Sicer lahko pade v nemilost lokalnih veljakov, ki jim gre pisanje kazni menda veliko hitreje od rok kot urejanje obsežne dokumentacije, potrebne za prenovo. Zato hiše po evro večinoma kupujejo romantično navdahnjeni tuji upokojenci, digitalni nomadi in predvsem tisti, ki imajo dovolj potrpljenja za obnovo v deželi, kjer se nikomur nikdar nikamor ne mudi. Razen na cesti.