Sam svoj barman

V času, ko druženje v takih oblikah, ki obsegajo tudi kozarec alkoholne pijače na mizi, postaja vse težje izvedljivo, celo neprijetno in se marsikdo nostalgično spominja, kako je bilo še nedavno, se odgovorni posameznik lahko zazre v ponudbo svojega domačega bifeja in si pripravi zgleden koktajl.

Ko karantenski človek in sočlovek ugotovita, da so jima poznane in jasne nevarnosti, v katere se podajata in pred katerimi svarijo vsi ministri za zdravje, se jima vendar odpre raznolik svet okusov, ki jih ponuja vešče mešanje različnih pijač v imenitno novo presenečenje.

Marsikomu se zdi povsem trezna in sprejemljiva razlaga, da je koktajl ameriška institucija, dokumentirana na začetku devetnajstega stoletja, ni pa mogoče nasprotovati pomisli, da ima nedvomno evropske korenine, različne viskije, rume, džine, konjake, likerje in šerije so na oni strani Atlantika zgolj domiselno zlili v en kozarec in dodali led.

No, skrivnost dobrega koktajla, torej mešane alkoholne pijače z dvema ali več sestavinami in običajno tudi ledom ali ohlajene z njim, so odlične sestavine, še najbolj pa barmanova oziroma avtorjeva domiselnost in občutek za okus.

Nekateri koktajli so obveljali za klasične in jih tako rekoč nima smisla kakorkoli spreminjati. Prav nič ne manjka na primer navadnemu neg­roniju, enakim delom gina, camparija in vermuta, ali pa bloody mary, vodki s paradižnikovim sokom.
 

Krvava Marija

O tej zadnji, kraljični na zrelem paradižniku, je dobro vedeti, da njene sestavine – zreli paradižniki, zelena in worchestrska omaka – premorejo največ petega okusa, umamija, sladko-slano-kisle slastnosti, ki naredi, da se začne izločati slina in bi človek pojedel marsikaj. Kdo si je zamislil enega globalno najbolj uspešnih koktajlov vseh časov, ne vemo.



Preprostemu duetu paradižnikovega soka in vodke so se sčasoma pridružili worchestrska omaka, sol, sveže mlet črni poper, stebelna zelena, sok limone in limete, hren, kajenski poper (proti koncu petdesetih let ga je nadomestil tabasco) in še marsikaj.

Urbane pripovedke govorijo, da si je bloody mary leta 1921 v pariškem baru Le Harry's New York na Rue Daunou 5 izmislil francoski natakar Fernand Petiot - Pete in z njo – koktajl je naredil nonšalantno preprosto iz polovice vodke in polovice paradižnikovega soka – razveseljeval svoje stalne goste, Ernesta Hemingwaya, Rito Hayworth, Coco Chanel, Jeana Paula Sartra in Humph­reyja Bogarta.

Petiota je pozneje odneslo v znameniti londonski hotel Savoy, po koncu prohibicije se je leta 1934 s krvavo marijo pojavil na Manhattnu, v baru King Cole luksuznega hotela St. Regis, le da je vodko, ki jo je bilo tiste čase teže priskrbeti, zamenjal z džinom. Pijačo, ki so jo pri njem naročali Marilyn Monroe, Marlene Dietrich in Salvador Dali, je preimenoval v red snapper.

Kakšno marijo je poznal Heming­way? To vemo zelo natančno, saj je svoj recept zapisal aprila 1947 v pismu prijatelju Bernardu Peytonu: delati je treba velikopotezno, v velik vrč (»manjše količine nimajo smisla«), kamor smo zadegali velik kos ledu, vlijemo pol litra dobre ruske vodke in pol litra ohlajenega paradižnikovega soka, dodamo žlico worchestrske omake, limetin sok, kajenski in črni poper, sol z zeleno, pomešamo in pokusimo; če je premočno, dodamo še paradižnikovega soka, če nima prave avtoritete, dodamo vodko. Spet pokusimo itd. Cilj je namešati tako, da alkohola ni čutiti, zadene pa kot pošten martini, je bil prepričan Hemingway.
 

Kozarec za lepe igralke

Tudi o margariti, pijači s tekilo in solnim robom na kozarcu, kroži več zgodb o izvoru. Sebi je izum pripisala bogata žurerka iz Dallasa, Margarita Samas, in trdila, da je koktajl prvič naredila iz dveh svojih najljubših pijač, tekile in cointreauja, leta 1948 na zabavi ob bazenu svojega vikenda v Acapulcu.

Še malce bolj zvezdno je bilo slišati zgodbo Enriqueja Bastateja Gutierreza, ki je prepričano zatrjeval, da je koktajl leta 1940 v Tijuani naredil za nikogar drugega kot lepo igralko Rito Hayworth.

S to zgodbo se ni hotel strinjati Carlos Herrera, ki je trdil, da je margarito prav tako v Tijuani naredil že leta 1939 za lepotico Marjorie King, ki je o sebi razlagala, da je alergična na vse alkoholne pijače, razen na tekilo.

Mehičani se ne morejo strinjati: pravijo, da je pravo margarito namešal Francisco Pancho Morales iz Ciudada Juareza natančno 4. julija 1942 v baru Tommy's, ko je neka gostja zahtevala koktajl magnolija, on pa ga ni znal narediti in si je izmislil svojega, mešanico tekile, cointreauja in limetinega soka, ki ga je poimenoval margarita.
 

Zapleten problem suhosti

Tudi zgodbe o slavnem, elegantnem martiniju, ohlajeni mešanici džina z vermutom in zeleno olivo, človeka spravijo k pokušanju. Vemo, da vermut s svojimi notami lahko prevlada nad marsikatero pijačo, zato so se različni pivci na vse načine trudili priti do kar se da »suhega« martinija.

Sir Winston Churchill Foto Library Of Congress Press Release

Winston Churchill, za katerega je bilo znano, da je ljubil suhi martini, si je v vojnih letih, ko se je bilo težko dokopati do francoskega vermuta, omislil svoj recept: med nalivanjem hladnega džina v kozarec je zadostovalo, da se je ozrl prek Rokavskega preliva v smeri Francije, in njegov martini je bil nared. Moral je biti čisto podoben martiniju po receptu Alfreda Hitchcocka, ki je zahteval pet delov džina in »hiter pogled na steklenico vermuta«. Podobnega je pil tudi ameriški general Patton, a njemu je zadostovalo, da je s steklenico džina pomahal približno v smeri Italije.

Ernest Hemingway si je pogosto naročil tako imenovani montgomery, martini iz razkošnih petnajstih delov džina in enega drobcenega dela vermuta, se je pa tudi zanj govorilo, da si je doma velikokrat pripravil čisto svojega avtorskega, za katerega je zadostovalo, da je steklenico z džinom oplazila senca steklenice vermuta. Kakor koli, nobeni od različic ne bo škodilo, če jo bomo nalili v kozarec, nad katerim smo med prsti stiskali lupino limone, ki smo jo prej ogreli z vžigalnikom, da bi prebudili olja v njej.