Saj že prišel jemed nas ...

V torek je bil vrišč na Štajerskem, najprej v Citycentru v Celju, nato v Europarku v Mariboru. Nak, v nakupovalnih središčih vzhodno od Ljubljane ni bilo razprodaj, pač pa je v pokrajino, kjer imajo drugo- in šeslabšeuvrščeni fuzbalski klub, prišel junak turške nanizanke Moja boš, Burak Özçivit. Dan pozneje, potem ko so njegov spanec pred hotelom Union do druge jutranje motile oboževalke in je bojda prišla posadka v modrem, se je oglasil še v tretjem centru potrošnje, ljubljanskem Cityparku. Ako je s tem namignjeno, da je tudi teve slava potrošno blago, bi težko sodili. Je pa dejstvo, v Ljubljani smo lahko videli že take filmsko-nadaljevančne kalibre, kot je Esmeralda, pa Hans Sigl, nekateri prisegajo, da so uzrli tudi že Branka Đurića, zdaj pa ...

Zadnje čase se zdi, ako preklapljaš na teve kanalih, latino nanizank skoraj ni, vse so v še teže razumljivem jeziku in potem zveš, da gre za turške milnate izdelke. No, ena je dolenjska, Krka ljubezni ali nekaj takega.
Zanimivo, naši odnosi s Turki segajo daleč nazaj, ko so k nam nepovabljeni vdirali, brdavsasto, ugrabljali sinove naših mater, kar je popisano celo v naših leposlovnih delih, skratka, bil je strah in trepet, na katerega prihod so opozarjali kresovi. Pa mine pičlih nekaj sto let in Turek je pri nas dobrodošel, kaj bi ne bil, če je celo najlepši pod svojim soncem. In namesto kresov se ob napovedi njegovega prihoda vnemajo iskrice. V (pretežno) dekliških očkah.

Ni bil on

V ljubljanskem BTC onega dne ni bilo zaznati povečane prodaje turškega medu, debeli dve uri pred začetkom spektakla, ta je bil zakoličen ob 16. uri, se v malemu mestu velikih nakupov (ali obratno), ni dalo razbrati, da se obeta zvezdniški vpad – mimohod Buraka, televizijskega Kemala po nakupovalnemu središču, kjer so razrolali več sto metrov rdeče preproge. In koridor zagradili.

Že ob vrtljivih vratih, ki vodijo v nakupovalni hram, njegova podoba. Res je lep. A ker sem ga videl prvič, sem kmalu spoznal, da ni bil Burak, ampak lepi David U., televizijec, ki je prireditev povezoval.

Oder je čakal, pred njim, 130 minut do klimaksa, nekaj deset najrazvnetejših oboževalk. Nekatere tako rosne, da sem se vprašal, kje za vraga imajo mamice. Ki jim očitno doma ne bičajo, naj se s starimi strici ne pogovarjajo. Ampak se je skazalo, da so bila dekletca sama, bilo pa je tudi vse več mamic, s hčerkami ali samih – brez soprogov. Šestošolke iz okolice Ljubljane mi zaupajo, da nanizanko gledajo vsak večer ob 21. uri, da tuisti hip ne špricajo pouka, da je Moja boš zelo fajn, Burak pa poseben.

Pristopim k drugi skupinici, na pogled 16-letnic, mi povedo, da jih imajo čez 20, z Goriškega. Nanizanko so najprej gledale na tujih programih, potem na internetu, zdaj na domačih. Potipam, ali je junak, ki ga čakamo, res tako lep. Res, med njihovimi prijatelji takega ne najdeš, od znanih Slovencev bi Turku ob bok postavile Challeta Salleta, Domna Kumra, ja, tako pač je. Dobil sem vtis, da po mnenju slovenskih prelestnic naši rojaki glede lepote nimajo za Burak, pardon, burek. Ko mi povedo, da je Burak poročen, in se začudim, čemu so potem sploh prišle, mi razložijo, da je vse skupaj, Kemal, pa Moja boš, v njihovih glavah, od koder bo sčasoma tudi spuhtelo. Torej fikcija. Na dosegu roke. Potem sta bili še mamica in hčerka, mala nanizanko gleda, mati ne, ker pride prepozno iz službe. Ni pa odvisnosti, tudi če kakšen del spusti(ta), ni tragedije.

Prostovoljci so z napisi na majicah opozarjali, da je Burak med nami, center se je polnil, 98-odstotno z, če se ne sliši seksistično, nežnejšim spolom. Izkoristim priložnost in prvič v življenju, zvezdniku na ljubo, pojem košček kebab pice. Mladenke delijo navadno vodo, postaja vse bolj zatohlo, lepotec s plakata, David U., začne nažigati. Ker je do uradnega začetka le še 65 minut, je treba napetost stopnjevati. Bolj ali manj uspešno, vsekakor pa z veliko truda. Hčerke, vnukinje, mamice, sestre, tudi dvojčice, razoglave v večini, tudi kakšna orutena, ampak prav vsaka je imela v roki aparaturo, ki ji pogojno rečemo telefon, namenjena je vsemu drugemu.

Klic!

Novinarji, novinarke smo bili v posebni ogradi, v sosednji srečnice, ki so v tej ali oni akciji zadele priložnost, da se z Otomanom fotkajo ali prejmejo čisto pravi avtogram. Vsakič, ko je David omenil njegovo ime, je bil vrišč do neba, no, do stropa, še huje, ko se je zaslišal glasbeni lajtmotiv iz nanizanke.



Kot bi mi bral misli, mar vsa ta dekliščina obožuje Kemala ali Buraka, teve ali junaka iz mesovja in krvi, se z odra zasliši dilema, katero ime se bolje sliši, se laže zakriči. Po več poskusih iz vseh grl je jasno, da so glasilke na strani Kemala. Kot decembra enega dobrih mož smo zdaj klicali: »Kemaaaaaaaaal!« Potem ga zagledamo, nenadoma, med novinarji, meter od mene. Mlajši kot na teve, ampak lep. No, Burak, če ne Kemal, ima dvojnika, od poznavalke izvem, da je njegov dvojnik Uroš B., ki dela na radiu. Kruta usoda, tako lep, pa na radiu dela. Namesto da bi Kemala menjal v nevarnejših prizorih nanizanke.

Ampak potem stene skoraj oglušijo, čisto pravi Kemal nam pomaha iz prostorov uprave. In potem gre na dolgo pot proti odru, spred katerega smo dogajanje spremljali na ekranu. Kemal se je rokoval z navdušenkami, bile so stotine dvignjenih rok, stotine telefonov, tisoči fotk in selfijev. Srednje visoki gost, obkrožen z varnostniki v črnem, tako mrkogledimi, da je ob njih junak zgledal še lepši, kot mu je narava namenila. In nasmejan. In osumljen, da ima oblečeno isto majico, če ne te, pa vsaj rekelček, kot dan prej med Štajerci. Verjetno je šlo za natolcevanje.

Animir novinar se je trudil, nas pozval, naj naredimo en story za instagram, pa da ne more vseh potegat, nisem ga razumel, čeprav ni govoril turško. Valovi vrišča so se izmenjavali z napetostjo vse bolj prepotenega pričakovanja. Starostne meje med oboževalkami (in oboževalci) so se brisale, vse je prevevala ena sama sreča. Ko so nas nevemkolikič nategnili z muziko, ki naj bi napovedala njegov prihod na oder, se je slednjič zgodilo. Povorka z despotom večinskih čustev in oprodami je prišla do odra, deklič, ki je imel na glavi priložnostno tiaro z napisom I (srček) Kemal, je od vsega lepega tako pretresljivo zajokal, da je tudi mene malo stisnilo precej blizu srca, Kemal je to (deklico) opazil in jo nagradil z večsekundnim postankom.



Še to, če je na igralčevi rami pristala kakšna ročica, nak, niso se je lotili, kot bi se je pred stoletji, najbližji varnostnik jo je nežno umaknil.
Kemal je stopil na oder za zmagovalca in po slovensko pozdravil Slovenijo, če sem prav slišal. Morda pa Ljubljano. Potem pa je začel po svoje, ampak zraven so uredili prevajalko. Veste, Slovenija mu je všeč, ogledal si je Ljubljano, tudi z Ljubljanice, in ni vrag, da ne bi nekoč prišel k nam dopustovat s svojo, kakšno pa, prelepo soprogo. Morda, morda pa bodo v Ljubljani snemali tretji del serije Moja boš. Ja, seveda.

Govorjenja je bilo sila malo, ampak saj je šlo za nebesedno komunikacijo, izraze, poglede, čustva, potem pa so na vrsto prišle najsrečnejše vseh srečnic. Strogo po protokolu so se posamič prismejale na oder, se s Kemalom porokovale, padla je besedica, dve, nato fotografiranje. Podoba za večnost. Sem se pa spraševal, mar za fotkanje niso smele kandidirati punce, mlajše od treh križev? Med izbranimi je bil tudi moški. Sledile so sekunde slave malo manj srečnih med najsrečnejšimi, izbrank, ki jim je usoda namenila Burakov podpis. Tu je bilo celo nekaj najstnic in videl sem, da si je ena izborila štiri podpise, kljub grdim pogledom najstrašnejšega med varnostniki.

David U. (poln priimek hranimo v uredništvu) je poskušal gosta sfintirati, da bi večnevemkolikoglavi množici izdal, kako se nanizanka konča. Özçivit se je pretvarjal, da ga na razume. Seveda so srečnice v mikrofon izkričale svoje navdušenje, ena je rekla, da je polbog na teve lepši kot tik pred njo, seveda, tam ga nališpajo za vsak prizor, v Cityparku pa je bila na delu soparna realnost.

Uplastenčena voda je tekla v potokih, kolapsov, kaj šele incidentov, se zdi, ni bilo. Ko sem zapuščal odrejeni prostor, so po meni začele grabiti roke. Ne, ne zaradi lepote, zaradi press dovolilnice. Usmilil sem se mladeniča, ki je govoril angleško, ampak tako, da sem posumil, da mu je blizu država z belim polmesecem in belo peterokrako. In mu podaril dovolilnico. Mea culpa.
Nekateri ljudje ne morejo razumeti takšnih in sorodnih množičnih evforij. Tehtanje upravičenosti njihovih dvomov puščamo za ogrado, na rdeči preprogi je ostalo le pekljenje vprašanja, ali nas je v Cityparku osrečil Burak ali Kemal. Upam, da to ve sam.
Končajmo pa s poglobljeno mislijo: ogromno hrupa za poln nič!