Rudi Španzel: Sem hvaležni častilec življenja

»Že zgodaj sem se odločil, da hočem biti slikar. Verjamem v dar talenta, a veliko moraš postoriti tudi sam. Pri delu ne poznam urnika. Slikam, kadar se mi slika,« pravi Rudi Španzel, svobodni umetnik z obetano, a neuresničeno akademsko kariero, ki je pred kratkim dopolnil in tudi praznoval 70 let. In res je zadnje tedne slikal neprestano, december je bil s prazničnimi dnevi intenziven in pod kakšnim od božičnih drevesc se je znašlo tudi slikarjevo delo.



Španzel, ki je na ljub­ljanski akademiji za likovno umetnost opravil dve specialki, iz slikarstva pri prof. Gabrielu Stupici in Zoranu Didku, iz grafike pa pri Marjanu Pogačniku in Riku Debenjaku, je nedavno končal veliko platno, pravzaprav triptih z naslovom Ples življenja in smrti, posvečen padlim slovenskim fantom v prvi svetovni vojni. Delo velikih dimenzij, ki ga je mogoče videti v Pomniku braniteljem slovenske zemlje na Cerju na Krasu, je ustvarjal več kot leto dni, zamisel pa je zorela vse življenje. »To je bil moj notranji dolg staremu očetu, ki sem ga imel najraje na svetu,« rad pove. V tem času se je v njem še bolj okrepilo zanimanje za zgodovino, ki je »zelo futuristična veda«. Prebral je vse, kar mu je prišlo pod roke na temo prve svetovne vojne, a svoje sogovornike v neustavljivem tempu z navdušenjem popelje tudi dlje v zgodovino in mnoge tuje dežele.

Kljub okroglemu jubileju in delu se tudi zadnji mesec minulega leta ni izneveril tradiciji, ki jo gojita z ženo, slikarko Biljano Unkovsko, in je pripravil dobrodelno dražbo za tiste, ki jim je življenje manj naklonjeno kot njemu. »Z ženo in sinom Dorianom, vsi trije smo svobodni umetniki, pomagamo po najboljših močeh ljudem in živalim. Letos smo dražbo v Žalcu posvetili domovom za ostarele. Že enajst let poskušamo na tak način pomagati drugim,« pojasnjuje slikar.
 

Pravite, da je slika Ples življenja in smrti, ki je razstavljena na Cerju, doživela dober sprejem. Kakšni odzivi prihajajo do vas?

Očitno sem se s sliko dotaknil slovenske duše, ki ima edinstven, neponovljiv značaj, to je občutek za detajl. In veliko tega je na moji sliki. Delo je doživelo navdušujoč sprejem. Dobivam čestitke, pohvale in poklone. Slika je razlog, da Cerje postaja romarska pot za potomce padlih in ljubitelje umetnosti in zgodovine.
 

Vam je pomembno, kaj bo o njej rekla likovna stroka?

Kaj je likovna stroka? To sem jaz sam, ker vem, koliko sebe sem pretočil v nastanek slike. Seveda pa so me med nastajanjem spremljali tisti, ki cenijo moje delo: umetnostni zgodovinarji, pisatelji, pesniki in tisti, ki se veselijo mojih uspehov.

Posebno vlogo je pri nastajanju imela vaša družina, mislim predvsem na starega očeta.

Mi smo po koreninah Južni Tirolci, izviramo iz Merana. (Pokaže na risbo starega, razrušenega stolpa, ki visi na eni od sten v prijetni dnevni sobi, v kateri se umetniške duše nedvomno počutijo domače.) Moj stari oče je Korošec, ki je moral kot eden od mnogih otrok s trebuhom za kruhom. Pristal je v rudarski Vestfaliji, kjer je spoznal mojo babico. Med prvo svetovno vojno je bil vpoklican v vojsko, boril se je na ruski fronti, v Galiciji, kot soldat 87. celjskega pešpolka. Bil je ranjen, tri mesece v lazaretu, potem pa so ga poslali nazaj, takrat na soško fronto. Tam je padel cvet naroda, med 35.000 in 37.000 fantov v najboljših letih, starih med 18 in 30 let … To je bil krut čas, ko so očetje pokopavali svoje sinove in ne obratno.



Zrasel sem skupaj s starim očetom. Živel je v vojaških zgodbah, ob postelji je imel vedno pripravljen vojaški kovček s svojim imenom in medaljo za hrabrost. Vsak večer sem poslušal pravljico, ki je bila bolj ali manj vedno povezana z vojno. Znal je pripovedovati in zato sem tudi jaz kot slikar predvsem pripovedovalec zgodb.
Ne smemo pozabiti, da se učimo od naših prednikov, vedno hodimo v šolo v preteklost. Mrtvi nas nagovarjajo in mi smo le vmesni člen. Oni so bili pred nami, mi živimo danes, jutri bodo zanamci in prav njih nagovarjamo z našim delom, podariti jim moramo najboljše.

Staremu očetu sem obljubil, da bom nekoč upodobil njegove zgodbe, in ob 100-letnici konca 1. svetovne vojne na naših tleh se je rodila slika. Zgodovina je zelo futuristična veda, njeno poznavanje nas uči, kaj se bo zgodilo v prihodnosti.
Ta slika je tudi zahvala mojemu staremu očetu, ki sem ga imel najraje na svetu. Zdaj je minilo 55 let od njegove smrti. Pravijo, da si živ, dokler se te spominjajo, in on je še kako živ. Postavil sem spomenik vsem padlim na obeh straneh.

Je po vašem mnenju ocenjevanje umetniških del lahko objektivno? Zgodi se namreč, da nekoga kujejo v zvezde, njegova dela se odlično prodajajo, že čez nekaj let pa njihova ocena in vrednost povsem razvodenita.

Pogled in vrednotenje naše likovne scene sta žal izključujoča. Ocen­jevanje umetniških del je redko objektivno. Veliko vlogo igrajo finančni vlagatelji in ustanove, ki diktirajo trende, modo in želijo oplemenititi svoje finančne vložke. Tako je v svetu, pri nas pa smo na ravni slabih imitatorjev svetovne likovne scene. Če si v svetu enkrat lansiran do zvezd, ostaneš tam za vedno. Umetnik se sodi po najboljših delih.


 

Kako zgodaj ste v sebi začutili, da morate ustvarjati?

To je v tebi. Oče in mama sta bila oba talentirana človeka. Podpirala ste me v mojih željah in mi omogočila šolo za oblikovanje v Ljubljani. Takoj sem vedel, da sem na pravi poti. Oče je nekoč za nagrado dobil celo posebne angleške barvice, ki so bile v tistem času pravi čudež. Risal si kot z barvnimi svinčniki, pozneje pa si s čopičem risbo namočil, tako da je nastal akvarel. Danes to ni nič več novega. Oče je rekel: »Ko boš pa dober umetnik, če boš kdaj, ti jih bom podaril.« In podaril mi jih je, ko sem bil že v tretjem letniku akademije. Nikoli jih nisem uporabil.
 

Talent se očitno tudi pri vas pretaka iz roda v rod. Trije umetniki živite pod eno streho, vaša žena slikarka Biljana Unkovska in vajin sin Dorian …

Ja, trije svobodni umetniki smo v tej hiši tu ob Ljubljanici, s teraso in pogledom na ljubljanski »Canal Grande« in župana Hribarja, tu imamo vsak svoj atelje. Tu je doma duša in srce Ljubljane. Po akademiji sem naredil še dve leti slikarske specialke in dve leti grafične specialke, torej osem let na akademiji, nabrušen sem bil do skrajnosti. Postal sem svobodni umetnik. Biljana je prehodila enako pot, in ko sem jo vprašal, kam boš pa ti šla v službo, me je le začudeno vprašala: »Kakšno službo?« No, bomo pa poskusili, sva rekla.

Od prvega dne po magisterijih smo vsi trije svobodni umetniki. Sin je šel po najini poti, najprej na oblikovno šolo, nadaljeval je na Accademia di belle arti v Benetkah, kjer je diplomiral cum laude. Naredil je magisterij iz videa in novih medijev na ljubljanski ALU, za kar je prejel študentsko Prešernovo nagrado. Je svobodni umetnik, le da je zastavil širše kot midva, je tudi oblikovalec, fotograf, kipar, slikar, grafik …
 

Kako utripa sožitje dveh ustvarjalcev, ki sta tudi partnerja?

Midva z Biljano imava vsak svoj slog, svoj svet, vsak svoj atelje, resda v isti hiši, vmes je samo knjižnica, kjer se lahko srečava tudi s knjigami, ki jih imava nekaj tisoč.
 

Benetke ... Ima to mesto tudi za vas, kot za mnoge ustvarjalce, poseben čar?

Ko sem prvič prišel tja, kot mlad slikar, je bila jesen. Dvigovale so se posebne meglice … Le kako je mogoče, da se impresionizem ni rodil v Benetkah, sem se vprašal. Ker če prihajaš z morja, mesto lebdi kot v nekem oblaku, zdi se kot privid, mesto iz sanj. Benetke pravzaprav so sanje. In to sem doživel zelo spiritual­no. Bila sva zelo srečna, ko je Dorian začel študij na akademiji. V mislih in zares sva doživljala svetlobo, tradicijo, kulturo in tudi kulinariko tega čarobnega mesta. Na vsakem vogalu sva srečevala Tiziana, Veroneseja, Gior­gioneja, Bellinija in seveda Vivaldija ob vsakem letnem času. Prečudovito knjigo o tem mestu je napisal Predrag Matvejević, Drugačne Benetke.

Lepoto pa iščem tudi drugje. Beneška kuhinja se naju je tako dotaknila, da je ne moreva zaobiti. Tudi slovenska kuhinja je čudovita, ker je tako prepletena, na zahodu imamo sredozemsko, srečamo dunajsko, madžarsko, balkansko ...

Znate uživati življenje, kajne?

Sem hvaležni častilec življenja, ki se nam ponuja. Zelo cenim kulinariko. Mislim, da je zelo pomembno, kaj dajemo vase. Rad imam ljubljansko tržnico, ribarnico, branjevke in polnost življenja, ki se tam dogaja.
 

Dobra ali zdrava hrana?

V glavnem dobra, zdrava me ne zanima.
 

Naslikali ste portret kardinala Franca Rodeta in nekaterih drugih pomembnih cerkvenih dostojanstvenikov, Stresa, Jamnika ... Med 300 umetniki so vas izbrali tudi za portretiranje predsednika Evropske centralne banke J. C. Tricheta, vaše delo zdaj visi v Evropski centralni banki v Frankfurtu. Je to za vas uspeh? Kaj vam v ustvarjalnem smislu prinese osebno zadovoljstvo?

Največje zadovoljstvo mi prinese slika, ki me nagovori, osvetli in prepriča z vloženo energijo, znanjem in slutnjo večnega. Včasih se mi zazdi, kakor da je nisem naslikal sam. Uspeh pri portretiranju J. C. Tricheta bi bil lahko večji edino, če bi bil izbran med tisoč konkurenti.


 

Slike prodajate tudi v tujino. Kako visoko sežejo cene za vaša dela, portrete?

Žal mi je, da cene ne dosegajo kakovosti mojih slik.
 

Čemu sledite pri risanju portretov? Ivana Kobilca je na primer pri portretiranju po naročilu posebej pazila na to, da je bila slika naročniku všeč.

Tisti, ki naroča mojo sliko, dobro ve, kaj bo dobil. In ko pri nastajanju slike dosežem svoj maksimum, vem, da bo tudi naročniku všeč. Zadovoljna morava biti oba.
 

Je povpraševanje po portretiranju veliko?

Danes je portretiranje tako kot včasih spet statusna zadeva. Ljudem, ki se cenijo, ne zadostuje več samo fotografija. Dejstvo pa je, da si kot svobodni umet­nik vezan tudi na naročnike, ki zahtevajo podobnost in še več. Ustvaril sem slike, ki so navdušile, tako sem dobil tudi svoj krog ljudi, zbiralcev, ki cenijo moje delo. Slike so opravile delo ambasadorja. S kupci sem si razširil krog znancev in prijateljev.

Portret je ena najtežjih slikarskih nalog, pomeni upodobitev določene osebnosti, drugačne od drugih. Razlikovati se mora tudi od drugih slik kot individualni organizem. O podobnosti lahko govorijo le naročnik in osebni znanci. V Nemčiji sem portretiral veliko članov družine Kupferberg iz Mainza, ki slovijo po šampanjcu. Nekoč me je poklical priznan ameriški zdravnik, ki je videl mojo monografijo. Zaželel si je, da portretiram njega in njegovo ženo. Naslikal sem tudi več portretov družine nekega švedskega lepotnega kirurga. V galeriji portretov njegove rodbine, ki se začenjajo z letom 1640, so zadnji štirje – moji.

 

Rudi Španzel: Post festum

Delate vzporedno v različnih tehnikah?

Poskušam delati vzporedno, a več kot toliko ne gre. Portretiranje te popolnoma okupira, ker je vsak obraz neponovljiva zgodba, ena sama enigma, en sam vprašaj, skrivnost, terra incognita. Portreti so pokrajine življenja, ki jih jaz skušam odstirati in prepoznati.
 

Radi se poigravate s simboli, ljube so vam školjke, tudi tamle ob kaminu jih vidim ... Kako izbirate simbole, želite, da zna gledalec hitro prebrati njihovo sporočilo, ali ga puščate v dvomu in vabite, da uporabi domišljijo?

Svet simbolov – ravno tu imam knjigo – dokaj poznam, a ko slikam, slikam podzavestno, refleksno in šele potem razberem, kako se je misel utrnila. Vse se poveže v surrealizem, simbolizem. Sanje, podzavest, zavest, hotenje – vse to se zlije v novo mojo resnico.
 

Kaj je za vas prava umetnost in kaj kič, kje bi potegnili mejo med enim in drugim?

Po drugi svetovni vojni je stroka postavila Plečnika v skupino kiča. Rekli so: historicizem, secesija, to je kič. Kič je vedno prisotna oblika »umetnosti«, ki pa v različnih obdobjih doživlja tudi pre­obrazbe in včasih postane prava umet­nost. Bolj ali manj pa je kič namenjen likovno neizobraženi populaciji.
 

Ali mnenje vaših slikarskih kolegov za vas kaj šteje oziroma kdo je vaš najpomembnejši kritik?

Moji najbolj zvesti in relevantni kritiki so: moja žena in sin, ki sta oba tudi profesionalca. Sprejemam samo kritike cenjenih kolegov in zvestih ljubiteljev moje umetnosti. Umetnik potrebuje le pohvalo, ne kritike, ki mu jemlje le veter iz jader, je rekla velika Picassova mecenka Gertruda Stein.
 

Kako pomembne so muze, je vaša žena?

Ja. To ni samo stvar lepote, je stvar značaja, ljubezni in kemije ... Slikarji, umet­niki morajo biti obdani z ljudmi, ki jih imajo radi, ki jih občudujejo. Ki jih cenijo. Jaz sem svojo monografijo posvetil slikarki Biljani Unkovski, ki se je najprej zaljubila v moje slike, šele pozneje je spoznala mene.
 

Je to res?

Ja, ko je videla moje slike, je rekla: tega genialnega umetnika hočem spoznati.
 

In iskra je preskočila?

Iskra, še močneje: postala je ogenj.
 

Malce v šali ste omenili, da je eden vaših prijateljev ob osebni okrogli oblet­nici skoraj padel v depresijo in se raje skril, kot da bi jo praznoval. Kako pa ste se vi izvili iz tega?

Kot umetnika me sprejemajo prijatelji. Umetnost je nenehno potrjevanje in slavospev življenju. Praznovali smo življenje ...