»Pri nas ni milosti, ni druge priložnosti«

Kave ni pokusil nikoli v življenju, a vseeno kar prekipeva od energije, zlasti če govori o filmih, knjigah, svojih junakih iz sveta glasbe in literature, zaradi svojega pronicljivega duha (in tudi izšolanega) filozofa v sebi pa tudi o nečem, česar še malo nima rad: neoliberalizmu. Pri oddaji Studio City, ki letos praznuje tridesetletnico, je že od začetka, že 33 let piše tudi za Mladino, v kratkih nočeh pa debele knjige, v katerih secira duha časa. Nazadnje jih je prekrokal s Cankarjem, povsem na sveže pa s svojimi idoli, Bobom Dylanom, Neilom Youngom in Eagelsi. Čeprav bo prihodnje leto ravno na dan mladosti dopolnil 60 let, se zdi, da ta je vitalni zaljubljenec v filme v življenjski formi.

Na Vrhniki, kjer z družino živi že več kot dve desetletji, smo se dobili pretekli teden ter ravno sredi svetovnega prvenstva v košarki in po zmagi slovenske nogometne reprezentance proti Izraelu pametovali, v čem se skriva ključ do uspeha, kako hud mora biti trener v slačilnici, da zmotivira igralce ...

In Marcel ne bi bil Marcel, če ne bi prav v vsaki stvari našel še globljega pomena, navezave na realno življenje in sistem, odstrl tistega, na kar marsikdo ne bi pomislil nikoli v življenju. Ta živa podatkovna baza brezmejne splošne razgledanosti, ki zna za povrhu vse ubesediti na povsem svoj, nezgrešljiv način, zato v marsikom vzbuja občudovanje, ima pa tudi sovražnike, ki že več let zahtevajo ukinitev oddaje. Tej to sicer grozi, že odkar je na sporedu, a se (k sreči) ne zgodi.
 

»Spoštovani gospod predsednik, gospod(a) nadškof(a)!« – tako začenjate oddajo že od leta 1998, čeprav ste pri Studiu City že od prvega dne, od leta 1989? Kako je novinar oziroma filmski kritik v oddaji sploh postal njen voditelj?

Mislim, da se je to zgodilo zato, ker sem bil edini, ki si tega nisem želel. Dotedanjemu voditelju Bojanu Krajncu je šlo takrat že vse na živce, vrsta pred njegovimi vrati dolga, on pa je vztrajal, da vodenje prevzamem jaz. Ker ni odnehal in ker se menda njegovemu predlogu ni nihče smejal, poleg tega naj bi bil v tej vlogi samo dve leti, sem privolil. Podobno kot tri leta prej, ko me je spet domnevno za dve leti Franci Zavrl nagovoril k urednikovanju prilog na Mladini. Očitno pa sem se potem kar povsod zasedel, saj desetletja minevajo ... Kakorkoli, Krajnc je zgodba zase, nekaj posebnega, sinonim za dobro televizijo, že Studio City je ponesel v višave, rejtingi so bili orjaški, poskrbel je tudi, da oddaje niso ukinili ne glede na spotikanja.

Kako pa je z rejtingi Studia City danes?

Že leta in leta imamo približno enakega, v živo nas gleda do 150 tisoč ljudi, ne vemo pa, koliko jih oddajo gleda še na zamik in na napravah v tem novem družbenoomrežnem okolju (se zasmeje ob na novo izmišljeni besedni zvezi). Imamo precej zvesto publiko in veliko te publike, kakor pravijo, se je z nami postaralo.

V oddaji načenjate številne pereče teme. Jih novinarji pripravljajo sami ali pri tem sodelujete tudi vi, glede na to, da o podobnih tematikah tudi sami pišete?

Ne, jaz oddajo samo odvodim, moja naloga so pogovori z gosti v živo, jaz sem v živo (smeh). Vnaprej je bila posneta le ena oddaja, ko sem bil v Los Angelesu. Prav slabo sem se počutil. Največji problem snemanja vnaprej je, da imajo vsi v procesu občutek, da so na generalki, torej da se lahko ob morebitni napaki začne znova, zato večina dela s pol moči. A potem ni pravega adrenalina, tega pa Slovenec potrebuje, saj ni rojen za televizijo. Srb je, Italijan tudi, Slovenec ne. Nastopajo sicer radi, zlasti v ekstremnih podvigih, ki zahtevajo veliko adrenalina, na televiziji pa umrejo.

Pa vi, radi nastopate na TV?

(Premolk) ... Tam so trije kamermani in asistenka, naokoli pa nič drugega kot tema. Nimaš nobenega občutka, da si tisti trenutek v domovih sto in več tisoč Slovencev, pač pa, da si se z nekom dobil in boš z njim malo podebatiral. Tudi gostje imajo tak občutek, pravijo.

Edini strah torej je, ali jim bo uspelo do konca povedati, kar so nameravali. Pogosto se vam namreč očita, da preveč skačete v besedo.

Zdaj imam že avtomatizem, vem, na kateri minuti smo, vem tudi, kako dozirati ljudi. Sčasoma se jih namreč naučiš brati, takoj veš, v katerem stavku se bodo začeli ponavljati, sploh pa politiki, ki težijo k temu, da ne bi nič odgovorili, ampak pridejo z nekimi svojimi poudarki, ki bi jih radi povedali, po drugi strani pa poskušajo odgovore vleči karseda dolgo, da bi bilo čim manj vprašanj. Zato moram presekati. In v besedo skočim v ravno pravem času, ker vem, kaj bo tisti povedal oz. ne bo povedal nič. S tem občinstvu prihranim nadaljnji blablabla.

Zlasti desno usmerjeni pol vam pogosto očita, da je oddaja levičarsko trobljenje, neobjektivna in neuravnotežena, in to skoraj že od vsega začetka ...

Pri tej oddaji je uravnoteževanje brez smisla, saj bi lahko vsi tisti, ki smo jim trn v peti, prišli v studio in povedali svoje. Lahko sem še tak komunist, Karl Marx, če hočete, ampak kdorkoli pride v oddajo, lahko pove svoje. A nekateri se pač ne odzovejo vabilu in s tem pravzaprav ponižujejo vse tiste, ki pridejo v oddajo. Bi pa rekel, da Studia City ne marajo predvsem ljudje, ki ne morejo razumeti, zakaj je treba plačevati davke. Menijo, da s tem, ko imajo uspešna podjetja, naredijo že dovolj dobrega in zato želijo mimo davkov sami odločati, komu bodo kaj dali. A dobrodelnosti ne potrebujemo, saj imamo tukaj socialno državo, ki mora poskrbeti za tiste, ki so prikrajšani, ne pa da to rešujemo z zbiranjem zamaškov!



Smo dežela dobrodelnih organizacij, in več ko jih imamo, manj je treba narediti državi, bolj je lahko socialno hladna. A ta mora poskrbeti za zdravstvo, socialno varnost, tudi begunce! Trik je v tem, da neoliberalizem deluje v smeri, da državi odvzame čim več funkcij, ljudje pa zaradi nenehnega strašenja, da se trgi ohlajajo, da prihaja nova kriza, če ne finančna, pa vsaj podnebna, stalno glasujejo proti svojim interesom, ne nasprotujejo sprejemanju zakonodaje, ki ruši socialno državo ... Ker so prestrašeni in ker je neoliberalizmu uspelo dokazati, da ga ni, kot je to uspelo Keyserju Sözeju v filmu Osumljenih pet. In ker se nova krčenja dogajajo po kapljicah, jih niti ne občutijo, ko se znajdejo v bedi, pa kričijo nanje: 'Sami ste krivi, da niste uspešni. Ne potrebujete nobene pomoči, znajdite se sami! Sami se optimizirajte!' Zato ne čudijo čedalje večji zaslužki farmacije z antidepresivi ...
 

Prej smo se pogovarjali o tem, da se verjetno precej kriči tudi v slačilnicah ...

Kar se dogaja v slačilnicah, je povzetek vsega, kar se dogaja v svetu. Predvsem nogomet je tako univerzalen, da v njem najdeš vse. Ko gledaš nogomet, je, kot bi gledal filme. Ko gledaš filme, pa se učiš gledati svet, torej se ga učiš tudi, ko gledaš nogomet. Ker bolj ko se je ta svet neoliberaliziral, bolj je tak postajal nogomet: korporativen, s pogodbami, s katerimi človeka kupiš in lahko z njim počneš, kar hočeš ... To je celofanska verzija zaposlitvenih agencij, ki delavce napotujejo sem in tja, jih posojajo drugim ... Neoliberalizem vstopa na vse trge: Kitajci tovarne izvažajo na zahod, pri nas pa še vedno mislijo, gospodarstveniki celo grozijo, da naša delovna mesta odhajajo na Kitajsko. Kje pa! Kitajska delovna mesta prihajajo k nam! Ker je pri njih predrago in bo kmalu predrago tudi v Bangladešu!«

Normalno, da jim greste na živce, če pa jim nenehno kontrirate z argumenti. Tudi do slovenskega filma ste dokaj kritični. Pa smo v zadnjih letih vendarle priča preporodu slovenskega filma in ne drži več vaša teorija, da vsak slovenski film začenja z ničle.

Kakšen preporod? Še vedno smo v pionirskih začetkih, kot bi film nastal šele včeraj, z vsakim režiserjem se začenja znova! Mi smo že začeli zelo pozno, zadnji na svetu smo posneli film, tudi zadnjega z žensko režiserko! A to ni nikogar kaj prida skrbelo, saj je bil film pri nas vedno nekaj brezveznega in nepotrebnega, njegova naloga je bila zgolj, da ilustrira slovenske dramatske in literarne dosežke. Tudi zaradi tega so se ga lotevali ljudje, s katerimi ni bilo kaj početi: 'Ne računamo na vas, zato ste za film!'
 

Obstajajo sicer slovenski filmi, ki ste jih pohvalili ...

Do prvencev sem bil vedno prizanesljiv. Če pa hoče kdo videti, kako dobri so globalno ti naši filmi, naj si pogleda, kam so prišli. V glavnem nikamor. To je žal njihov domet. In če film privabi 3200 gledalcev, pomeni, da je bil narejen za 3200 gledalcev. In ne potrebuješ vedno ogromno denarja, da narediš film, ki lahko uspe tudi v tujini. A nisem pesimist. Pri nas imamo namreč vedno več TV-produkcije ... No, začelo se je grozno, predpotopno, človek se sprašuje, katerega leta smo, in če ti ljudje ne gledajo televizije, ne vedo, kaj se dogaja okoli njih ...



Gre pa zdaj na bolje, zato upam, da bodo dobri filmarji prišli s televizije, ker se bodo tam naučili obrti. Ker serije so formule, struktura je zelo jasna, slovenski filmi je pa nimajo. Žal je doslej preveč scenarijev nastalo na Cresu, Krku, Pagu, Rabu ... 'Grem za dva tedna na Cres, da bom tam v miru napisal scenarij,' pravijo. In potem so ti scenariji oz. filmi dejansko videti tako, kot da so bili v dveh tednih napisani na Cresu, Krku, Pagu ... Zato se je, na primer, Marko Naberšnik modro odločil, ko je svoje prve filme začel snemati po literarnih predlogah, kar je fajn, saj ima roman neko strukturo – zgodbo, čustva ...

... sploh če piše Cankar, ki je po vašem pisal tako, da ima bralec občutek, kot da gleda film. Pa ste to vedeli že prej ali ugotovili šele, ko ste se odločili na dušek prebrati vse, kar je napisal, o tem pa tudi sami napisali zajetno knjigo Ivan Cankar – eseji o največjem?

Šele zdaj, med branjem. Ker težava pri Cankarju je, da smo ga vsi brali kot mulci, potem pa nikoli več. Ker smo ga morali brati takrat, ko ga ne bi smeli, saj to čtivo ni primerno ne za osnovno ne srednjo šolo, še njegova otroška dela so pretežka. A ko odrastemo in postanemo pametnejši, Cankarja ne beremo več. Ker smo ga dali že skozi in ga imamo v spominu kot zamorjenega, zateženega ...

No, vi ste ga očitno dovolj pozno vzeli v roke in ugotovili, da je bil Cankar res mojster.

Na rit so me vrgli predvsem teksti, ki niso bili nikoli objavljeni, kanonizirani. Cankar je bil v svojem času dober kot pisec naroda, in kar se je vezalo na idejo slovenskosti, je prišlo skozi, drugo ne. Tudi slovenskega filma pred drugo svetovno vojno ni bilo, ker si z njim niso mogli nič pomagati, saj je bil nem. Dovolj sta bila gledališče in literatura, saj se le s slovensko besedo lahko boriš za slovenski jezik, domovino, samobitnost, to nas ščiti pred vdorom barbarov ... In tako se še danes borimo proti nekim Turkom, medtem ko se prodaja slovenske tovarne z vsemi delavci vred nekemu tujemu skladu šteje kot prodaja dobremu gospodarju ...

So se pa Cankarjevi eseji založbe UMco kar dobro prodajali, ne?

Za pisca je največja sreča, da ima založbo, ki mu sledi. In mora ta zato požreti tudi knjige, ki komercialno niso prav uspešne. Potem pa k sreči pride kak Cankar, ki osmisli vse, kar je bilo dotlej objavljenega (smeh). Ja, knjiga je bila bestseller.

Publicistika, Studio City, članki in ocene filmov za Mladino, urejanje Globala, ki je zbir prevodov najboljših člankov iz svetovnega tiska ... Vse to zmorete tudi na račun vašega kratkega spanca?

Saj ne spim tako malo, približno pet ur, grem pozno v posteljo. Res pa komaj čakam, da vstanem, spanje mi je odveč. Poleg tega ne smučam, ne hodim na prireditve ..., s čimer si prihranim kar nekaj časa.

Veliko ste doma, tudi vaši hčerki sta povezani s filmom oziroma televizijo. Nadina je filozofinja, ukvarja se s stiki z javnostmi, zlasti na področju filma, piše recenzije iz sveta popkulture, dela na TV, Veronika na AGRFT študira filmsko in televizijsko snemanje. Očitno imate strast do filmske umetnosti v genih, že Marcel Štefančič st. je bil okužen z njo, kajne?

Moj oče je bil sprejet na AGRFT na režijo, a nikoli ni šel študirat, ker so bile povezave Leskovec–Ljubljana precej slabe. Vseeno je bil pozneje amaterski režiser, šef logaškega kina, tudi igralec.
 

Kakšen oče ste (bili) pa vi? Ste s hčerkama v glavnem sedeli pred televizorjem?

No, smo se znali tudi kam odpeljati (smeh). Se mi pa zdi, da sem dostojno opravljal očetovsko vlogo. Znal odložiti delo, kadar je bilo treba. In to, da imajo otroci doma vse najboljše filme, da rastejo z njimi, da jih filmi oblikujejo, je vrhunsko. Če te oblikuje film, imaš učitelja, ki te pripravlja na življenje v tem svetu. Ker vse na tem svetu imitira film, vse se obnaša kot film, vse hoče postati film, od politikov do literature, proizvajalcev hrane ... Če se, skratka, naučiš gledati filme, znaš brati in gledati ta svet.

Takšna je bila torej vaša vzgojna strategija?

Seveda. In pri izbiri filmov nisem postavljal nobenih meja, saj sem že sam odraščal v socializmu, v katerem ni bilo nobenih pregrad in si šel lahko tudi kot otrok gledat katerikoli film, tako z vzhoda kot zahoda, tudi take, ki jih naši vrstniki v Ameriki niso smeli gledati, ker so veljali za premlade. A podcenjevati otroke je čisto mimo. Kar počnemo tudi z risankami. Ko smo bili mi mulci, je bilo najhujše od vsega, če si moral gledati risanko! Zakaj bi gledal risanko, če si imel na voljo Botra? Izganjalca hudiča? Divjo bando? Point Blank? Bledoličnega ubijalca? Zakaj bi jemal nadomestke? Risanke niso drugega kot nadomestki za otroke, ker jim ne pustimo gledati filmov. Moji dve sta jih seveda tudi gledali, a ne veliko.

Večkrat ste že dejali, da so lestvice najboljših filmov krivične, ker na njih ni nobenega filma iz časa po letu '58 in je videti, kot da od takrat ni nastalo nič (dobrega). Kakšna bi bila torej vaša, posodobljena lestvica filmov?

Mislim, da živimo v najboljšem obdobju filma. Ker danes je že težko posneti slab film, saj je vse na voljo, toliko je film že prežel vse, da se ljudje dobesedno rojevajo kot filmarji, kot da se je to vtisnilo tudi v gene. Poleg tega svet zaradi omejitev in cenzure v preteklosti šele zdaj na novo odkriva zgodovino filma, literature, glasbe ... No, na lestvici naj filmov bi vsekakor moral biti Boter. In Nashville – vrhunski, boljši ne obstaja! Pa Divja banda! Šund. In ja, Blade runner brez dvoma.

»S športom se ne ukvarjam, razen kakega fuzbala sem in tja. Tudi v gozd ne hodim, ker že vse življenje stanujem praktično sredi gozda.« Foto Roman Šipić

Niste pa naklonjeni novodobnemu poveličevanju serij, saj pravite, da mora film v 90 minutah smiselno pokazati vse, serija pa ima na voljo precej več časa, ocenjujejo jo po prvih delih, ki so ponavadi odlični, nadaljevanje pa le redko tako. Ste pa vseeno v zvezi s Cankarjem dejali, da ste ga za pripravo na knjigo eksali kot Netflixovo serijo – od prve pesmi do zadnjega pisma. Je to kompliment?

Netflix ima nekaj res dobrih serij. Poskrbel je, da so tv-serije videti kot filmi. Ker televizija se je šokantno dolgo obnašala, kot da film ne obstaja, gledalca je dojemala kot nekoga, ki nič ne ve, ki mu je treba vse povedati, kar je povsem mimo, saj so danes ljudje večinoma zelo filmsko pismeni. Publike pač ne smeš podcenjevati in ravno v tem je veličina Netflixa. In zdaj so serije bolj ambiciozne in so dober izziv za filme, torej so ali bodo zaradi njih tudi filmi boljši. Ne vem sicer iz kakšnih razlogov to pričakujem, a mislim, da bi naša serija Jezero lahko bila dobra in zato prelomna. Videl je še nisem, ker mi ničesar ne pokažejo (nasmešek). Morda ne bo takoj jasno, da je prelomna, a lahko, da bo postavila standarde za naprej.
 

Pa če za konec, ker sva tako ali tako predolga, posežem po vašem orodju spraševanja – največ deset sekund za vsako vprašanje. Donald Trump – še en mandat?

Absolutno! Brez težav.

Brexit?

Evropa se pri tem obnaša kot fašist. Britance sili v to, da imajo občutek, kot da so izgubili 2. svetovno vojno, in to je slabo. Vprašanje je, kako se bo končalo, a enako ne bo nikoli več. Predvsem bo pa to lekcija vsem drugim majhnim državam, v smislu: poglejte, če ne boste dali mir, se tudi vam lahko zgodi kaj takega.

Studio City še naslednjih trideset let?

Upam, da ja. Ampak brez mene. Čeprav mi vse doslej še ni bilo dolgčas. Poleg tega je koristno delati v živo, ker se nehaš bati, in to je dobro. Povrhu vsega pa ti take stvari strukturirajo življenje in Studio City je ena od mojih opornih točk. A ne bom jutri nehal, to zagotovo ne.

Slovenska nogometna reprezentanca na EP, da ali ne?

Absolutno! Ker so zdaj spet prišli v neki zmagovalni ritem in nas spet slišijo pred televizorji. Imam teorijo o tem, zakaj je v Sloveniji toliko uspešnih športnikov ... Motivira jih, ker vidijo, slišijo nas, svojo mamo, svojo vas, ker vedo, da jih bomo po zmagi slavnostno pričakali, sredi Ljubljane vsi poskakovali 'Kdor ne skače ...', v rodnem kraju rajali z njimi ob domači glasbi, mama pa bo odtlej pri mesarju dobivala najboljše meso ... To imajo v glavi, to je predvizualizacija. A tega, da bi čakala cela vas, ni nikjer na svetu. Stojimo in čakamo in jih slavimo. Do poraza. Ker zvestobe v Sloveniji žal ni in zato so politične stranke, ki mislijo, da bodo kar trajale, zelo naivne.

Kaj torej napovedujete vladi oz. stranki Marjana Šarca?

Nič. Oziroma to kot drugim. Zvestobe pri nas ni, kar se najbolj jasno kaže prav pri športu. Če pogledamo Anglijo: sto tisoč ljudi na nogometnem stadionu, četudi igrajo z Albanijo, Kosovom ... Pri nas izgubiš eno tekmo, pa skorajda ni nikogar več. Ni te več. Ni milosti, ni druge priložnosti.

Naprej. Neil Young, ki se sem in tja redno pojavlja v vašem pisanju?

Uh! Ravno zdaj sem oddal knjigo o njem. Delovni naslov je Bob Dylan, Neil Young in Eaglesi v živo in mojih 15 minutah z Davidom Bowiejem. To so moji najljubši, top of the tops. Eagles sem hotel postati tudi sam, haha.

Torej obvladate kak inštrument?

Trobento sem igral. Kitaro seveda tudi, ker je pač vsak igral kitaro, in kdor zna igrati na trobento, zna tudi na kitaro.

Delček pogovora z Davidom Bowiejem smo lahko videli tudi v nedavnem Studiu City, ki je bil povzetek zadnjih 30 let, res vreden ogleda! Ste imeli kaj treme pred svojim idolom?

Pravzaprav ne. On je bil res kul tip, presneto dobro je bilo tistih nekaj minut, sproščeno je priskakljal na pogovor, prižgal ni niti ene cigarete, kar je bila siceršnja praksa, saj je bilo to del njegovega imidža.

Dolgo ste kadili tudi sami, ne?

Res je, a potem sem se pred dvema letoma preprosto odločil, da neham, in uro pozneje sem se počutil, kot da nikdar nisem kadil. Na podoben način sem opravil s kokakolo, ki sem jo dolga leta pil od jutra do večera, tudi po tri litre na dan. Zdelo se mi je, da ne morem živeti brez nje, potem pa sem pred sedmimi, osmimi leti preprosto odrezal. Kot da je ne bi nikdar pil!

Kave pa tudi ne pijete?

Še nikdar je nisem niti pokusil. Mislim, da zaradi pripetljaja v zgodnjem otroštvu, ko sem, sam doma, brskal za sladkarijami, našel rjave bonbone, si jih nabasal v usta, a ... Zaradi kavabona še danes ne vem, kakšen okus ima kava ...

Šport?

Ne, razen kakega fuzbala sem in tja. Tudi v gozd ne hodim, ker že vse življenje stanujem praktično sredi gozda.

Če se samo na kratko še vrneva k Dylanu, Youngu in Bowieju ...

To so veliki avtorji, ki so obenem redefinirali čas, o čemer tudi pišem. Gre za velike pesnike pri rosnih 20, 25 letih, ki so Rimbaudi, Verlainei, Baudelairei, Murni Aleksandrovi, Cankarji in Prešerni naše dobe, na kar se vedno pozablja. In zato je bilo žalostno, kako so nekateri dvigovali obrvi, ko je Bob Dylan dobil Nobelovo nagrado. Ja, kaj vam pa je?! Če ste šokirani ali zgroženi, potem vam je ušlo veliko obdobje svetovne zgodovine, potem ste zaspali, potem ne veste, kaj točno se je dogajalo, kar odražajo njihova besedila.

Kako pa bi se Cankar znašel v Hollywoodu?

Znašel bi se tako kot pisatelja Fitzgerald in Faulkner; tja bi šel po denar za alkohol, ki so ga vsi pisatelji potrebovali, da so preživeli in pisali. Cankar je bil vrhunski žicar, krasno bi mu šlo v crowdfundingu, torej v množicanju. Zagotovo bi mu uspelo, ker tam je denarja veliko, pa tudi alkohol bolj kakovosten in bi morebiti zato živel malo dlje.

Katero njegovo delo pa bi bilo najbolj primerno za ekranizacijo?

Hiša Marije Pomočnice bi bila za Davida Cronenberga idealna! Če bi vedel zanjo, bi bilo to že posneto in bi mogoče še kdo drug pokazal interes za film po slovenskem literarnem delu. Tudi Kubricka bi mogoče bolj vznemirila kakšna Cankarjeva novela z Dunaja, ne pa Schnitzlerjeva, po kateri je posnel Široko zaprte oči ... Kdo ve?

Filme vedno pogledate od začetka do konca ali kdaj posežete po tipki za hitro predvajanje?

Jo uporabim kdaj, ja. Tehnologija dela za nas (smeh).