Pri 36 letih se na smrt dolgočasim

Sodelavke mi pravijo, da še niso srečale bolj nehvaležne in nezadovoljne osebe od mene. Za njihove besede se mi po eni strani fučka, po drugi pa se zadnje čase bojim, da imajo morda celo prav. Zmeraj si želim več, kot lahko dobim, je v tem moja napaka? Če bi bilo po moje, bi vsak dan živela v drugem kraju, imela drugo službo, druge prijatelje okoli sebe.

Z možem sicer nimava težav. Je moja dolgoletna ljubezen, spoznala sva se v prvem letniku srednje šole. Zelo sem se trudila, da bi ga dobila. A že pred poroko sem razmišljala, da bi ga pustila in si našla drugega. Potem sem zanosila in sledilo je, kar je pač moralo. Na videz imava vse, kar si srce poželi: pri dobrih šestintridesetih lastno montažno hišo, skrbne starše, dva pridna in zdrava otroka.

Zakaj se vsak dan znova počutim tako prekleto nezadovoljno? Zakaj imam nenehno občutek, kot da mi nekaj manjka? Včasih, ko pridem v službo z levo nogo, sodelavkam kaj potožim, a me ne razumejo. Pa da ne boste mislili, da sanjam o drugem moškem! Še zdaleč ne. Če ne bi bila poročena, bi bila verjet­no samska, saj mi nihče ni niti malo všeč. Danes, ko vam pišem pismo, me dolgčas, ki ga čutim v sebi, sili k zehanju. Vse mi je brez zveze, mučno. Stanka




Mislim, da si bomo, če bomo iskreni, ob vašem pismu priznali, da tudi nas kdaj napade občutek nemirne zdolgočasenosti. Živimo v svetu, ki nam vsak trenutek ponuja ogromno izbire, hkrati pa nas prepričuje, da je tisto, kar smo občudovali včeraj, danes ničvredno in si moramo nabaviti nekaj novega. Zdolgočasenost je že zdavnaj postala bolezen, ki se ji je težko upreti.

Žal pa zmeraj obstaja tudi druga plat kovanca: marsikdo, ki ima vsega dovolj (preveč), kljub preobilju ostaja v duši prazen in nezadovoljen. Podobno kot vi. Na družbenih omrežjih, ki jih imate radi, imate tri tisoč prijateljev, ki vam objave dnevno všečkajo. Kar nekaj prijateljic vas obkroža tudi v realnem svetu. Včasih se sprašujete, ali se jim dovolj posvečate. Če dovolite, bi vas na tem mestu vprašala: je mogoče imeti več kot enega ali dva prijatelja? Jaz sem imela eno samo, a ko je umrla v letalski nesreči na Korziki, druge nisem iskala.

Prijateljstvo ni le čvek o oblekah, vremenu, obiranje sodelavk. Mar ni imeti prijatelja veliko več? Omare vam pokajo po šivih zaradi vedno novih in novih oblačil. »Če eno od teh oblečem dvakrat, se počutim utesnjeno,« ste zapisali v pismu. Verjetno jih bo kar nekaj, ki se bodo z vami strinjali, a še več jih bo, ki vas ne bodo razumeli. 

Strastni gledalci televizije, tudi vi ste med njimi, imajo na voljo na stotine programov, a se nenehno pritožujejo, da ni nobene izbire. Ker vam podobni niso bili še nikoli lačni, se zmrdujejo ob bogati ponudbi hrane, radi bi še več, še bolj pestro ponudbo. Vam ni nikoli nerodno ob misli, da so lahko že v sosednji hiši večkrat lačni kot siti?

 

Menjava partnerjev zaradi naveličanosti in zdolgočasenosti je danes zelo vsakdanji pojav (šport). Ker nimamo časa za poglobljena čustva, verjamemo, da je zaljubljenost že ljubezen. Ta uničevalni virus človekovega dostojanstva nekatere napade prej, druge pozneje, nekaterih na srečo nikoli. Vam se celo zdi, da bi bilo super, če bi lahko imeli pet, šest »resnih« part­nerjev.

Vsak nov dan vam pomeni dodaten napor, ko bi tiste, s katerimi se zjutraj prebujate, najraje poradirali. Zdi se vam, da ničesar ne čutite, še do otrok ne dosti. Jezi vas, da je mož ob vašem godrnjanju tako miren, da ne ponori. Kadar vstanete z levo nogo, poskrbi za malčka, ju pelje v šolo in vrtec, sam gre po nakupih. V vsem vam ustreže, ker upa, da boste tudi na ta način začutili, kako vas ima rad in kako ljubljeni ste.

Če dovolite, bi na tem mestu zajela sapo in mičkeno okrcala vašega partnerja. Ne zdi se mi prav, da vam tako ponižno je iz roke, sploh ker ga v zahvalo samo karate, odrivate in celo zmerjate. Še Marko Juhant pravi, da morajo otroci kdaj pasti na kolena, da se naučijo pobrati in paziti nase, potem ni vrag, da kaj podobnega ne bi veljalo za vas!

Predstavljate si, da bi imela otroka zdravstvene, vzgojne ali učne težave. Kdo bi se ubadal z njima, če se vam čisto nič ne ljubi? Imate krasno službo, lahko pridete in greste, kadar se vam zljubi. A namesto da bi delali, nadlegujete sodelavke s svojimi namišljenimi težavami, da kradete čas ne le njim, tudi sebi. Res vas ne razumem! Za povrhu ste napisali pismo še meni, verjetno v želji, da vam ponudim podporo in toplo ramo za vse neumnosti, ki jih počnete. Ne morem!

Vama pa z možem predlagam, da čim prej obiščeta zakonsko posvetovalnico. Če vam ideja ne diši, bi bila vesela, če bi se z njim vsaj pogovorili. To, kar živite, ni življenje, je nočna mora! Namreč: bistvo nekega zglednega sobivanja sloni na ljubezni, spoštovanju, na dajanju in sprejemanju. Če z nekom živimo skupaj, si ljubezen, delo in dolžnosti delimo in ne, da se obnašamo kot kraljica, druge v družini pa imamo za podložnike, ki nam strežejo na migljaj.

Draga Stanka, res nimam srca, da bi vas v tej zdolgočasenosti podpirala! Ste pa v meni prebudili veliko sočutja do vaše družine. Srce me boli ob misli, kakšno je njihovo življenje, če mama in žena gleda na najljubše kot na všečke na facebooku? Kdaj ste bili z otrokoma skupaj več kot pet minut? Morda objeti na kavču, s knjigo v roki? Na sprehodu? V gozdu? Kdaj ste jim spekli palačinke? Ju pocrkljali? Kdaj ste se z njima nazadnje pogovarjali, ne da bi bila na prvem mestu skrb za vaše lastno počutje? Kdaj ste možu rekli kaj lepega, bodrilnega, sočutnega, veselega ob misli, da ga imate? Se spomnite?

Za zdolgočasenost, žal, ni zdravila. Nihče vam ne bo mogel pomagati, če si sami ne boste! Tudi mene bi osrečili, četudi vas ne poznam, če bi si še pred obiskom zakonske posvetovalnice priznali, da je vaše razpoloženje, ki ga nenehno zalivate in negujete, tako razdiralno, da se nekega lepega dne lahko celo zgodi, da si bo mož našel drugo, bolj čutečo, ki ga bo znala objeti in ne le naveličano vihati nos nad vso ljubeznijo, ki ji jo daje.