Preko trupel

Galić ima danes svoj športni center, kjer trenira nogometni podmladek. S svojimi varovanci se je udeležil turnirja za otroke do desetega leta. »Evo, še en otroški turnir, kjer je šlo nekaterim staršem in trenerjem za življenje in smrt,« je uvodoma zapisal. Na turnir je prijavil dve ekipi, ker so trije otroci odpovedali udeležbo, pa je organizatorja prosil, da enemu fantu dovoli igrati za obe ekipi, »ker seveda nisem želel šestim fantkom sporočiti, naj ne pridejo na zbor«.

Kot piše, je nogomet najbolj primitiven šport, kar pa so morali nekateri starši dokazati. Že med tekmo so se mnogi starši nasprotnega kluba, »kjer so glavno vlogo igrale nekatere mamice, zverinsko znašali nad sodnikom, otroki moje ekipe, predvsem pa nad mojo malenkostjo, češ da goljufamo, ker si baje otroci med seboj menjujejo drese in igrajo malo med zelenimi in malo med rdečimi«.

Dodatno se je zapletlo, ko se je med tekmo poškodoval še en mladi igralec, starši nasprotnega moštva so napadali starše njegovih otrok in pritiskali na sodnika. »Ker mi tega seveda ni treba prenašati, sem odpeljal vse fantke v slačilnico in jim na očetovski način razložil, da je kdaj bolje oditi domov kot pa preživljati grde scene penastih staršev nasprotnih ekip. Sreča je, da je organizator imel trinajst medalj za tretje mesto, ki sem jih razdelil vsem fantkom obeh svojih ekip, s katerimi smo potem odšli domov,« piše nekdanji član slovenske izbrane vrste, ki pravi, da gredo nesrečni in neprijazni starši preko trupel, če je treba.

»Dragi starši! To ni svetovno prvenstvo ali liga prvakov, temveč le otroški turnir, kjer naj bi se fantki imeli fajn. Vedite, da 99 odstotkov teh otrok ne bo igralo profesionalnega nogometa, zato pustite svoje ambicije doma v nekem predalu in jih ne jemljite ven,« sklene svoje pisanje.

Ne, ne gre za svetovno prvenstvo ali ligo prvakov, gre za tekmo fantkov, mlajših od deset let. Me je Galićev zapis presenetil? Niti malo. Veliko bolj bi me presenetilo, če bi zapisal, kako so po tekmi fantje in starši vseh moštev skupaj odšli na sladoled.

Nekaj globoko patološkega se razrašča v naši družbi in dogajanje ob robu igrišč je le eden od simptomov, kako globoko smo zabredli. Veliko o današnjih starših bi vam znali povedati tudi učitelji v osnovnih in srednjih šolah, ja, celo na fakultetah so že imeli priložnost spoznati starše, ki so se prišli pritožit nad preveč zahtevnimi izpiti ali nad prenizko oceno njihovih sončkov.

Cele generacije svoje frustracije in neizživete ambicije zdravijo na potomstvu, pri tem pa ne izbirajo sredstev. Preko trupel gazijo, da bi za sina ali hčerko dosegli vse in še več, pri tem pa nočejo videti, da s tem iz svojega otroka delajo invalida, pravzaprav truplo.

Otrok, ki mu starši že od rojstva odnašajo rit, vse postorijo namesto njega, mu s poti odstranjujejo vse ovire, z odvetniki grozijo vsem, ki bi se mu drznili stati na poti, in namesto njega bijejo vse bitke, se bo zelo težko razvil v samostojnega in odgovornega posameznika, v človeka, ki zna delovati zrelo, ki zna ne nazadnje vsaj solidno vzgojiti svoje potomce. In tako se to nevzdržno stanje razrašča kot virus in zastruplja ozračje že na nogometnih tekmah desetletnikov.

Želim si, da bi se starši, ki so se na tekmi svojih otrok obnašali popolnoma primitivno, ob prebranem zamislili. Želim si, da bi jih bilo globoko sram, a vem, da jih ne bo. Naslednjič bodo verjetno še hujši, in če bo koga v vsej tej žalostni zgodbi globoko sram, bodo to njihovi mali otroci, ki bodo morali na naslednji tekmi spet gledati, kako se ljudje, ki jih imajo najrajši na svetu, spreminjajo v podivjane zveri.