Po Vipavski dolini

Nikjer ne piše, da moramo na izlet ravno na materinski dan, zato smo na lep sončen marčevski dan posedli našo mamo v testnega citroëna C3 aircross in se odpeljali dogodivščinam naproti. Vožnja do Ajdovščine je bila, kot se za francosko znamko spodobi, zelo udobna, k čemur so poleg uravnoteženega vzmetenja pripomogli še posebno zasnovani sedeži. Aircrossov bencinski motor pa se je kljub majhni prostornini izkazal za zelo zmogljivega in živahnega.

Jutranja kava za obzidjem

Kavarniški vrtovi na obnovljenem Lavričevem trgu v Ajdovščini, ki jim zavetje dajejo zidovi dobro ohranjenega rimskodobnega obzidja s štirinajstimi stolpi, kar vabijo, da posedimo, spijemo skodelico opojne črne tekočine in občudujemo okoliške stavbe. Na primer v tisti, odeti v vpadljivo modro barvo, se je rodil Veno Pilon, slikar, grafik in fotograf, pomemben slovenski likovni ustvarjalec in eden vidnejših predstavnikov evropskega ekspresionizma. Zdaj je v njej Pilonova galerija, vsekakor vredna ogleda.

Sicer pa velja Ajdovščina za eno najbolje raziskanih rimskih območij v Vipavski dolini. Tu je v prvih stoletjih pred našim štetjem najprej nastala rimska poštna in tovorna postaja, imenovana mansio Fluvio Frigido (pri Mrzli reki, tj. Hublju), ob kateri je potekala pomembna cestna povezava med Oglejem in Emono. V drugi polovici 3. in na začetku 4. stoletja so Rimljani v okviru gradnje obrambnega sistema na vzhodni meji ob postaji Fluvio Frigido zgradili novo trdnjavo Castra, pomembno vojaško središče s stalno vojaško posadko in poveljstvom.

Sprehod v naravo

Arheologi so ob nedavni koreniti prenovi mestnega jedra odkrili, da je prav na območju osrednjega ajdovskega trga, Lavričevega trga, nekoč stal kompleks vojaškega poveljništva, principij. Njegovi ostanki so zdaj predstavljeni v štirih odprtih prezentacijskih poljih, katerih pohodni nivo je nižji od nivoja trga. Polja ponazarjajo glavno poveljstvo utrdbe, sestavljeno iz več prostorov. Vsekakor priporočamo, da si Ajdovščino ogledate v spremstvu lokalnega vodnika, ki bo pričaral tudi življenje v rimskih časih.

Obzidje Castre. FOTO: Blaž Kondža

Če je vaša mama ljubiteljica pohodništva, se podajte do izvira reke Hubelj, ki se nahaja pod skalnim previsom nad Ajdovščino. Do njega vodi zanimiva krožna naravoslovna učna pot Ob Hublju, dolga 3,1 kilometra, ki jo prehodimo v dobri uri. Kot smo izvedeli od domačinov, najbolj izjemen prizor ob izviru doživimo, ko nekaj dni zapored dežuje. Takrat iz podzemlja vre ogromna količine vode, ki najvišje bruha z nadmorske višine 249 metrov in v kratkem skoku doseže most na lokalni cesti 40 niže nižje. Sicer pa je reka že več stoletij največji vir pitne vode v Vipavski dolini in zaradi njene moči se je že v 16. stoletju tu začela razvijati industrija, o kateri danes pričajo obnovljene ostaline fužin v bližini izvira.

Zgodbe aleksandrink

Vrnemo se v testnega citroëna in v navigacijsko napravo kot cilj vnesemo vas Prvačina oziroma tamkajšnjo cerkev sv. Andreja. Slabe pol ure vožnje in že se po ožji cesti vzpenjamo proti cerkvi in ob tem nadvse cenimo kompaktne mere vozila. Te so ravno pravšnje za potepe po ozkih ulicah vasic Vipavske doline. Parkiramo nasproti cerkve, pri hiši aleksandrink na placu. Pred hišo, v kateri je stalna razstava iz življenja aleksandrink, nas že pričakata naši gostiteljici: mag. Darinka Kozinc, predsednica Društva za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink, in Andreja Homar, predsednica Društva žena Prvačina, ki ima dramsko skupino, s katero uprizarjajo tudi prigode iz življenja aleksandrink. Za pristno doživetje nas Homarjeva sprejme oblečena v obleko, kakršne so nosile aleksadrinke, in nas nagovori v njihovem značilnem narečju. V primerjavi s siceršnjimi skromnimi oblačili, ki so jih takrat nosile vaščanke, so bile obleke aleksandrink modne in svetovljanske. Prav takšno, svetovljansko in omikano, je bilo tudi njihovo vedenje, pravita sogovornici, katerih none so podobno kot mnoga dekleta in matere tistega časa zapustile Goriško in se odpravile služit v Egipt.

Neverjetna ženska moč

Med pogovorom s sogovornicama in ogledom razstave ugotovimo, da je zgodba aleksandrink večplastna in pogosto nerazumljena. V drugi polovici 19. stoletja so bile razmere na Goriškem takšne, da je bila emigracija žensk, ki so se kot dojilje in služkinje zaposlovale v Egiptu pri bogatih evropskih družinah, za marsikatero goriško družino edini način preživetja. Plače v Egiptu so bile tudi do štirikrat večje kot v Gorici ali Trstu. Levji delež zaslužka so pošiljale domov, da so njihove družine sploh preživele, se rešile iz dolgov in marsikatera je tako postala tudi lastnica domače nepremičnine. Množičnost pojava dokazuje poseben izraz aleksandrinke, ki se je za te ženske udomačil na Goriškem. Poimenovali so jih po Aleksandriji, mestu, kjer je največ slovenskih žensk in deklet dobilo delo.

Kot pojasnita sogovornici, so bile v Egiptu najbolj cenjene in tudi plačane dojilje, ki pa so se znašle v težkem položaju, saj so morale doma pogosto zapustiti komaj nekajmesečnega dojenčka in v Egiptu dojiti tuje otroke. Skozi današnje oči se zdi nekaj nedoumljivega, da mati zapusti svojega otroka. A takrat so bili drugi časi in odhod v tujino je bil način, da je njen otrok lahko preživel in imel boljšo prihodnost. Kakšne stiske in žalost so te matere doživljale, si verjetno težko predstavljamo. So se pa praviloma vrnile domov, ko so zaslužile potrebni denar.

Suhomesni paradiž mesnice Faganel. FOTO: Blaž Kondža

Lažje je bilo samskim, ki so ta dela opravljale kot življenjski poklic in so se v domače kraje običajno vračale le na obisk, za stalno pa šele ob upokojitvi. Zapišimo še, da so se zadnje ženske z Goriškega, ki so še služile v Egiptu, vračale domov ob koncu 60. in začetku 70. let 20. stoletja, sicer je fenomen začel upadati že po koncu druge svetovne vojne. Slovenska dekleta so se sicer v Egiptu kmalu organizirala, imela svoje društvo, v sklopu katerega je deloval tudi azil, kamor so se lahko zatekle, če so izgubile zaposlitev. Za ogled hiše se moramo napovedati – ali prek e-pošte na info@aleksandrinke.si ali pa se obrnemo na turističnoinformacijski center Vipavske doline.

Sladko razvajanje

Prežeti z različnimi čustvi smo se odpravili naprej, a še prej smo se oglasili pri lokalnem mesarju Faganelu in se oskrbeli s pršutom in salamami, ki jih sam suši. K sreči ima citroën aircross zaradi vzdolžno pomične zadnje klopi zelo prilagodljiv prtljažni prostor, tako da je ostalo dovolj prostora še za nakupe v bližnji Italiji.

Priporočamo vam še skok do bližnje srednjeveške vasice Tabor nad Dornberkom, ki je nastala okrog enega najmogočnejših srednjeveških gradov 11. stoletja na Slovenskem, gradu Dornberg. Danes je ostalo deloma ohranjeno grajsko obzidje, ozke gase ter polno drobnih znamenj, ki pozornemu očesu razkrivajo svoje zgodbe. Po kratkem sprehodu skozi Tabor in ogledu tamkajšnjih zanimivosti, kot so vodnjaki – štirne in zvonik sv. Trojice, se usmerimo proti Novi Gorici. Tam si privoščimo še pozno kosilo – mi smo zavili v Ošterijo Žogica pod solkanskim mostom – in obvezno sladkanje v Perlini slaščičarni Dolce Vita. Preostalo popoldne lahko namenimo raziskovanju mesta ali pa se res podamo na nakupovalni izlet v sosednjo Italijo.