Ni treba na Luno, da stopiš tja, kamor še ni stopila človeška noga

Po 18 dneh so v torek iz jame Tam Luang na severu Tajske pripeljali zadnje člane nogometne ekipe, stare od 11 do 16 let, in njihovega 25-letnega trenerja, ki so tri kilometre globoko v gori obtičali, ko so zaradi monsunskega deževja jamo zalile vode. Med izjemno zahtevno reševalno akcijo, v kateri je sodelovalo 90 tajskih in tujih reševalcev, je umrl izurjen potapljač. A za fante se je končalo srečno, trinajsterica je živa in zdrava. S podpredsednikom Jamarske zveze Slovenije in vodjem njene službe za jamsko in tehnično potapljanje Robertom Anžičem smo se pogovarjali o reševanju, in ker je Slovenija država tisočerih jam, kako je reševanje iz podzemlja urejeno pri nas.



Robert Anžič se s potapljanjem ukvarja že dvajset let. Že prej je bil jamar, potem se je kot potapljač začetnik navdušil nad jamskim potapljanjem, kar je najbrž najbolj zahtevna oblika potopov. Je vodnik reševalnega psa in vodja enote za reševanje na vodi in iz vode pri civilni zaščiti Reševalca od glave do pet smo vprašali tudi, kaj ga žene v nepredvidljivo in nevarno drobovje krasa.

 

Ste se slovenski jamski potapljači reševalci že kdaj srečali s čim podobnim, kot je bila drama z mladimi tajskimi nogometaši in njihovim trenerjem, ki je v minulih tednih pritegnila pozornost sveta?
V takšnem obsegu seveda ne. Pred tremi leti pa je kolega potapljač raziskoval življenje človeške ribice in je v Planinski jami zašel iz reke v rov. Bil je brez vrvice, ker jih v rekah načeloma ne uporabljamo. Vendar je šlo za podzemno reko, zašel je v stranski rov in se izgubil. Na srečo je našel zračni žep. Ko ga že dolgo ni bilo, je ekipa na čolnu vedela, da je nekaj narobe, zato so aktivirali jamarsko reševalno službo. V istem času so imeli potapljači vajo v jami Bilpi – bil sem na dopustu, zato me ni bilo zraven –, drugi jamarji reševalci pa vajo reševanja iz soteske v Bovcu. Vaji sta se spremenili v resno intervencijo. Seveda sem bil ves čas na zvezi s kolegi. Na srečo je bil kolega v zračnem žepu izkušen jamski potapljač, in ko je začutil, da postaja omotičen, se je umaknil v drug žep. Ko je začelo tudi tam zmanjkovati kisika, se je odločil, da bo z zrakom, ki ga je še imel v jeklenki, poskusil najti pot. Na srečo je med več rovi na slepo izbral pravega in je priplaval iz rova ravno takrat, ko sta se jamska potapljača reševalca začela potop.

Je pa bilo kar nekaj utopitev potapljačev v jamah. Največ življenj je vzelo Divje jezero pri Idriji oziroma njegov podzemni sistem.

 

Je kaj takšnega, kot se je zgodilo na Tajske, mogoče v Sloveniji? Je konfiguracija jam takšna, da bi katero od njih lahko zalile poplavne vode in bi se vanje ujelo več nepripravljenih ljudi?
V Sloveniji je več kot 11.000 registriranih jam, za veliko več jih še sploh ne vemo. Gotovo je nekaj takšnih, v katerih bi ob hitrem dvigu voda lahko ujela obiskovalce. Vendar turistične jame z veliko obiskovalci niso nevarne, vsaj ob normalnih padavinah. Če pogledamo, kakšno pozornost je pritegnil tajski primer, pa je takšen dogodek izjema tudi v svetovnem merilu.

 

Katere so največje težave pri potapljaškem reševanju iz jam?
Odvisno od poškodb osebe, ki jo rešujemo. Našo enoto so ustanovili predvsem za reševanje na drugi strani sifonov [potopljenih delov rovov], ne samo za reševanje iz potopljenih rovov. Na drugi strani sifona pa so poškodbe podobne kot v suhih jamah, kot so bile na primer poškodbe italijanskega jamarja v Netopirjevi jami pri Sežani prejšnji konec tedna. Z lažjimi poškodbami, kot so zvini ali izpahi, lahko poškodovani ob pomoči in v spremstvu reševalca načeloma še vedno plava sam. Če seveda konfiguracija jame to dopušča.

Pri huje poškodovanih – na primer z zlomom kolka, stegnenice, medenice – je treba najprej poskrbeti za protibolečinsko terapijo, imobilizacijo, nato damo poškodovanca v nosila. Če je treba, pripravimo vse za reševanje z vrvno tehniko.

Najhujša nevarnost je podhladitev. Naše jame so v nasprotju s tajsko jamo, kjer so obtičali fantje, hladne. Poškodovane ogrevamo z aktivnimi odejami, ki so vakuumsko pakirane. Ko jih odpremo, reagirajo z zrakom, se segrejejo in grejejo več ur. Imamo obleko za ponesrečenca, ki je malo večja potapljaška obleka. Od navadne suhe potapljaške obleke se razlikuje v spodnjem delu, kjer ima namesto hlačnic obliko spalne vreče. Jamski potapljači uporabljamo tudi posebne grelne podobleke, ki se grejejo z manjšimi akumulatorji.

 

Potapljanje v jamah je že samo po sebi nevarno. Če moraš pri tem nekoga reševati, pa se nevarnost najbrž močno stopnjuje.
Gotovo. Veliko je nepredvidljivih okoliščin, na primer vdori velikih količin vode, ti dvignejo mulj ali pa je voda kalna, prinese veje ali kaj podobnega. Vrvica, ki jo vedno vlečemo pri jamskih potopih, je pri reševanju, ko moraš nekoga vleči za seboj, pretanka, zato moramo vzeti debelejšo vrv. Tudi če jamo dobro poznaš, se lahko razmere v njej spremenijo. Na primer s potresom, sam sem med potopi v Bosni doživel dva. Ker je med reševanjem v rovih več ljudi, se v ožjih delih teže plava, potapljači bolj skalijo vodo, toliko, da lahko komuniciramo samo kontaktno z rokami. Pri reševanju poleg vrvi napeljemo tudi telefonsko – pravimo ji vox – linijo za jamski telefon. Gre za zadevo, podobno poljskemu telefonu, kot jih je nekoč uporabljala vojska. Tako imamo neposredno komunikacijo med zunanjimi reševalci in reševalno ekipo oziroma poškodovanim.

 

Kako lahko nekoga, ki nima izkušenj s potapljanjem ali celo ne zna plavati, kakor ne znajo nekateri od zdaj rešenih fantov na Tajskem, sploh rešiš iz poplavljene jame?
Če nekdo ne zna plavati, se boji vode. To je samo dodaten psihični pritisk. Za samo potapljanje pa znanje plavanja ni nujno, saj je obleka plovna. Imaš tudi jopič za balansiranje. Fantje se brez uteži sploh ne bi mogli potopiti. Opremili so jih z masko za cel obraz – full face –, brez katere bi bilo reševanje osebe brez potapljaških izkušenj zelo težko. Če nekdo brez izkušenj izgubi regulator za dihanje, začne hlastati za zrakom, pri tem začne piti vodo in verjetnost, da bo spet zadihal, tudi če mu reševalec da regulator nazaj v usta, je minimalna. Jeklenke so fantom nosili reševalci, dihali so po dolgi cevi. Dobro pa je, da so jim dali pomirjevala. Vendar blaga, saj moraš biti v takšnih razmerah pri polni zavesti, po domače, ne smeš biti zadet. Če si, ne moreš ravnati razsodno in preudarno. Ker fantje niso bili poškodovani, niso potrebovali nosil, ampak so jih samo vodili.

 

Se vam je zdel način reševanja na Tajskem primeren?
Na razdaljo iz naslanjača je lahko biti pameten. Kolikor sem videl v medijih, pa so se odločili za primeren način, niso naredili nič dodatno nevarnega. Delali so po pravilih. Najprej ogled razmer, potem poročanje in na podlagi tega so se odločili za način. Seveda ima vsak svoje ideje, vendar verjamem, da so izbrali najbolj varno možnost. Morda bi jih lahko izvlekli z nosili, vendar ne vidim razloga, zakaj bi jih, če so lahko plavali. Če bi jih postavili v nosila, da se ne bi mogli premikati, bi bil to samo dodaten stres.

 

Kaj pa utopitev enega od reševalcev?
Težko rečem, tu je vedno več dejavnikov. Morda je šlo kaj narobe z opremo. Morda zaradi slabe vidljivosti ni videl, kolikšen je še tlak v jeklenki. Potem so tu lahko posledice večdnevnih naporov. Po mojem mnenju je šlo za nesrečo in ne za napako reševalca. Vendar bo dejanske vzroke najbrž pokazala preiskava.

 

Vas je hitrost zaključnega dela operacije, rešitev vseh trinajstih v treh dnevih, presenetila?
Seveda sem upal, da jih bodo rešili čim prej, pravočasno. Zato me je hitrost prijetno presenetila. Vendar moram poudariti, da nisem dvomil o uspehu. Britanski reševalci, ki so bili tam, so vrhunski, eni najboljših. V Veliki Britaniji je veliko blatnih jam, zato imajo izkušnje s potapljanjem v slabih razmerah, pri zelo slabi vidljivosti. Poleg tega Britanci raziskujejo jame na Tajskem. Gotovo je bila izbira reševalcev pravilna. Kakšni so tajski vojaški potapljači, sicer ne vem, vendar verjamem, da so dobri. Vojska pač išče čim boljše ljudi.

 

Koliko je v Sloveniji jamskih reševalcev?
Z Upravo RS za civilno zaščito nas ima pogodbo sklenjeno 50 reševalcev. Vseh skupaj pa nas je približno 200. Ob nesreči gredo na teren najprej prvi, se pravi 50 ljudi. Če bi presodili, da jih je premalo, bi lahko vpoklicali še druge. Če pa niti to ne bi zadostovalo, bi jih poklicali na pomoč še iz drugih držav. V okviru Evropske jamarske reševalne zveze (European Cave Rescue Association – ECRA) namreč sodelujemo s sorodnimi organizacijami po Evropi.

 

Koliko pa je jamskih potapljačev reševalcev?
Jamarska reševalna služba pri Jamarski zvezi Slovenije ima pet članov, ki so usposobljeni za reševanje izza sifonov, kakor pravimo temu, Enota za tehnično potapljanje pri upravi za civilno zaščito pa 16 članov. Naj poudarim, da nikakor ne gre za ločeni ali celo konkurenčni skupini, ampak tesno sodelujemo. Med našimi člani je tudi zdravnik jamski potapljač, ki gre skupaj z enim od bolj izkušenih jamskih potapljačev v vodno jamo. V okoliških državah pa je še šest zdravnikov jamskih potapljačev; če bi bilo treba, bi lahko prišli v nekaj urah.

 

Kakšen je vaš status?
Tako kot na primer gorski reševalci smo tudi jamarski reševalci prostovoljci. Uprava za civilno zaščito sofinancira opremo in usposabljanje, smo pa tudi nezgodno zavarovani.

 

Koliko reševanj opravi Jamarska reševalna služba?
Potapljaške nesreče so zelo redke, vendar moramo biti pripravljeni. Obisk v jamah, tudi vodnih, se povečuje in ob vedno več potapljačih je v vodnih jamah vedno več možnosti za nesreče. V suhih jamah pa Jamarska reševalna služba opravi med pet in osem reševanj na leto [nazadnje ga je prejšnji konec tedna v Sežani, ko so po 12 urah dela iz Netopirjeve jame pri Orleku v občini Sežana z globine približno 80 metrov rešili italijanskega jamarja, za kar so morali celo z razstrelivom razširiti pet za nosila preozkih delov]. Vsaj enkrat ali dvakrat na leto rešujemo tudi živali. V jamo padejo divje in domače živali, na primer psi.

 

Menda imate tudi jamarske reševalke?
Ja, imamo jih celo skupino, petnajst. Večkrat na leto izvedejo samo žensko vajo, na katero moški reševalci ne smemo. Razen kot inštruktorji, ha, ha.

 

So tudi med jamarskimi potapljači reševalci ženske?
Na žalost ne. Vsaj za zdaj ne. Imajo pa jih v nekaterih drugih državah.

 

Ste na katero reševanje posebno ponosni?
Na vsako, ker daš na vsakem vse od sebe. Morda mi je najbolj v spominu ostalo zelo zahtevno reševanje Angleža pred dvema letoma iz jame Primadona na Tolminskih Ravnah. Imel je poškodovano hrbtenico. V jami smo bili več kot 24 ur. Minerska ekipa je morala širiti ožine. Na srečo je bilo lepo vreme, da nas je lahko do jame pripeljal helikopter. Drugače bi morali pred začetkom več ur samo tovoriti opremo.

 

Kako človek postane jamski potapljač reševalec?
Pot je zelo dolga. Pridobivanje višjih stopenj potapljaških licenc traja več let, če hočeš v večje globine, je treba opraviti tudi vzporedne tečaje za uporabo tehničnih plinov. Za jamske potapljače ti sicer niso nujni, vendar je pri nas precej jam globljih od sto metrov, zato moraš pri potopih v njih uporabljati tehnične pline. Potem so še posebni tečaji za jamsko potapljanje. Če hočeš biti jamski potapljač reševalec, pa moraš biti tudi jamar. Potem traja še nekaj let, da lahko opraviš izpit za jamarskega reševalca. Gre za dolgoletno pridobivanje izkušenj.

 

Gorski reševalci pravijo, da za to dejavnost ni toliko zanimanja kot včasih. Kako je pri vas?
Za jamarsko reševanje je zanimanje zadovoljivo, ni pomanjkanja mladih. Pri jamskih potapljačih reševalcih pa sem povedal, kako dolgo traja usposabljanje. In tudi oprema je zelo draga, preden se usposobiš do te stopnje, da ti jo vsaj delno sofinancira civilna zaščita. Veliko jih na poti do tja obupa.

 

Kako in kje se usposabljate?
Jamski potapljači reševalci se vsako leto usposabljamo najprej v bazenih, potem pa v jezerih. Ker sta pri nas najgloblji, Bohinjsko in Velenjsko, globoki samo 50 metrov, smo se za večje globine šli letos potapljat na morje, na Dugi otok v Dalmaciji. Potem imamo približno šestkrat na leto vadbene jamske potope v Sloveniji in dva- do štirikrat na leto v tujini.

Kaj vas žene v dejansko smrtno nevarno dejavnost?
V tem ne vidim smrtno nevarne dejavnosti. Imam družino, ne izzivam usode. Ko grem v jamo ali se potapljam, želim priti nazaj takšen, kot sem šel noter, brez poškodb. Z leti tudi postaneš razumnejši, preudarnejši. Gre za izziv, za nadgradnjo samega sebe, za odkrivanje nečesa novega. Žene nas predvsem želja po dobrih delih, za pomoč sočloveku. Med intervencijami med reševalci, kolikor vem, ni bilo smrtnih primerov, je pa kar precej poškodb.

 

Kje se potapljate za svojo dušo?
V jamah. Rad grem tudi v morje, vendar so me jame bolj privlačile že od začetka potapljanja. Večje zadovoljstvo mi odkrivanje novega. Res je čudovit občutek, ko prideš na drugo stran sifona in veš, da si nekje prvi. Ni treba na Luno, da stopiš tja, kamor še ni stopila človeška noga. Z veliko manj stroškov greš lahko v jamo.



Imate morda najljubšo jamo?
Veliko jih je. Težava je, da je do veliko naših jam dostop zahteven, oprema za jamsko potapljanje pa je težka. Na pomoč nam priskočijo kolegi jamarji. Eden od mojih favoritov je Kostanjeviška jama pri Kostanjevici na Krki, ki jo raziskujemo za sifonom. Odkrili smo že več sto metrov rovov, v katere še ni stopila človeška noga. Je pa težko, ker potrebuje vsak potapljač pet do šest pomočnikov za nošenje opreme. Če se greva dva potapljat, morava imeti vsaj desetčlansko ekipo. Zdaj smo skozi sifon napeljali tudi zvočno linijo, saj bi brez nje ob morebitni nesreči lahko trajalo devet do dvanajst ur ali še več, da bi pomoč prišla na drugo stran.