V nadaljevanju preberite:

Začetek božične filmske klasike Čudovito življenje (1946) je nadvse žalosten. Različni glasovi molijo za prijatelja, sina, moža oziroma očeta Georgea Baileyja (James Stewart), ki na božični večer razmišlja o samomoru. Atmosfera je še toliko bolj otožna, saj pripovedovalcev ne vidimo; namesto njihovih obličij spremljamo prizore zimske idile v fiktivnem mestu Bedford Falls. Zasnežene ulice. Praznične luči. Moški in ženska, ki se tesno drug ob drugem sprehajata po pločniku. Osvetljena stanovanja, ki namigujejo, da bodo družine zdaj zdaj pričele praznični obed. Zdi se, da je življenje prav zares čudovito za vse ljudi – za vse razen Georgea.

Težko je verjeti, da na svetu živi odrasel človek, ki se ni vsaj enkrat v življenju počutil kot George. Kontrast med rajajočo okolico in intimno žalobnostjo ni nikoli tako izrazit kot v zadnjem mesecu leta. Če si nesrečen novembra, se ti zdi, da si se zlil z okoljem. Če si nesrečen decembra, se ti zdi, da si najbolj osamljeno bitje na svetu. Tudi zato se v zadnjih letih vrstijo opozorila raznovrstnih strokovnjakov, naj nas decembrska praznovanja, okraševanja in obdarovanja ne zavedejo: v mesecu, ko so dnevi najkrajši, in družbi, ki nas spodbuja k neprestanemu primerjanju s soljudmi, je biti nesrečen nekaj najbolj naravnega.