Na potep v mesto vrtnic in raznolikosti

Nova Gorica in z njo celotna destinacija Vipavska dolina sta nadvse primerna izbira za jesensko-zimski družinski izlet, a le, če ne piha burja. Priporočamo torej, da izlet načrtujete ob spremljanju vremenske napovedi.

Čeprav je bila končni cilj našega izleta Nova Gorica, smo si vzeli nekaj časa za kratek postanek v Vipavi in si ogledali enega od številnih izvirov reke Vipave. Ta je znana tudi kot evropska reka z največ izviri – naštejemo jih lahko kar devet. Zaradi številnih izvirov in mostov – najstarejši je kamniti z dvema lokoma – ter dejstva, da reka teče pod ulicami in hišami, pravijo Vipavi tudi male Benetke. Med martinovim in božičem se v Vipavski dolini vrstijo številni dogodki, posvečeni žlahtni kapljici, začenši s tradicionalnimi martinovanji. Dolina slovi po odličnih vinih in mnogih vinarskih posebnostih, ki jo uvrščajo med najbolj privlačne vinorodne okoliše v Sloveniji in širšem srednjeevropskem prostoru. Seveda si po druženju z žlahtno kapljico organiziramo varen prevoz domov ali še raje prenočimo, saj destinacija ponuja številna doživetja tudi za večdnevni oddih.

Mladostna identiteta

Pred izletom smo našega testnega citroëna ë-C4 napolnili na Petrolovi javni polnilnici na Tržaški cesti 130 v Ljubljani. Po postanku v Vipavi smo se vrnili na vipavsko hitro cesto. Ker na avtocesti nismo imeli težke noge in smo vozili s povprečno hitrostjo 100 km/h, bi preostanek električne energije, shranjene v pogonskem akumulatorju citroëna ë-C4, zadoščal tudi za vrnitev v Ljubljano. Vseeno pa je občutek za krmilom boljši, ko je razpoložljive energije več. Avtomobil lahko v teh koncih napolnite na Petrolovi hitri polnilnici v Šempasu ali na Petrolovi polnilnici v samem središču mesta, na Trgu Edvarda Kardelja 1, ki je v neposredni bližini novogoriškega turističnoinformacijskega centra (TIC).

Grad Kromberk obdaja čudovit park z amfiteatrom in lapidarijem na prostem. FOTO: Matjaž Prešeren/arhiv TIC Nova Gorica

V TIC lahko dobimo vse potrebne informacije za raziskovanje Nove Gorice in Vipavske doline, pred njim pa stoji tudi eno od sedmih postajališč javnega sistema za izposojo koles go2go v Novi Gorici, kjer lahko izberemo navadno ali električno kolo in se trajnostno podamo na raziskovanje okolice mesta.

Začelo se je junija 1948

Pred sprehodom po novogoriških ulicah namenimo nekaj besed preteklosti mesta. V nasprotju z večino slovenskih mest se je zgodovina Nove Gorice začela šele po drugi svetovni vojni. Temeljni kamen zanjo so položili 13. junija 1948, ko je zaradi povojne razmejitve ozemlja dotedanje deželno središče Gorica pripadlo Italiji. Vse odtlej mesto razvija svojo posebno, vselej mladostno identiteto, navdihnjeno s številnimi kulturami, ki se srečujejo na tem zanimivem stičišču svetov. Če bi jo želeli opisati s čim manj besedami, bi Novo Gorico poimenovali mesto raznolikosti in vrtnic. Med sprehodom lahko občudujemo stavbe, ki so jih zasnovali vodilni slovenski povojni arhitekti, in nasade vrtnic, ki so prepoznaven mest­ni simbol.

Slovito romarsko središče Sveta Gora je tesno povezano s frančiškani, ki so bili od tam večkrat pregnani, a so vedno našli pot nazaj. FOTO: Matjaž Prešeren/arhiv TIC Nova Gorica

Nedaleč od Trga Edvarda Kardelja je več goriških znamenitosti, med drugim Bevkov trg, ki s fontano in kopico lokalčkov velja za središče mesta, najvišja tukajšnja stavba, Eda center, ki nosi ime po letalcu Edvardu Rusjanu, in poslopje Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica.

Če nam med pohajkovanjem »pade cuker«, si privoščimo nekaj sladkega v kavarni Dolce Vita Hitovega centra Perla. Pisca teh vrstic vedno znova navdušijo kreacije njihovih slaščičarjev in izvrstno pripravljen kapučino.

V duhu vrtnic in francoskih kraljev

Če od Trga Edvarda Kardelja nadaljujemo po Aleji slavnih mož na Erjavčevi ulici in zavijemo levo na Prvomajsko, se kaj hitro začnemo vzpenjati na hrib Kostanjevica, kjer stoji cerkev Gospodovega oznanjenja Mariji s frančiškanskim samostanom. Na vrhu se nam odpre lep pogled na obe Gorici.

Vsako pomlad v Novi Gorici poteka festival vrtnic, posvečen roži vseh rož, ki krasi tudi grb mesta. FOTO: Leo Caharija/arhiv TIC Nova Gorica

K izjemnemu kulturnozgodovinskemu pomenu Kostanjevice veliko pris­peva grobnica Burbonov, v kateri so pokopani zadnji potomci te francoske kraljeve rodbine. Odstavljeni francoski kralj Karel X. Burbonski se je leta 1836 z družino zatekel v Gorico in tu kmalu zatem tudi umrl. V grobnici pod oltarjem samostanske cerkve so v kamnitih sarkofagih pokopani vsi zadnji člani dinastije razen njegove žene, katere grob je v Gradcu.

Verjetno največja dragocenost je samostanska knjižnica, ki nosi ime po patru Stanislavu Škrabcu. Nastala je, ko so na Kostanjevico prenesli bogato svetogorsko knjižnico, ki je hranila dragocene tiske od 16. stoletja naprej. Danes je v njej približno 10.000 knjig in tudi 30 prvotiskov (inkunabul), med katerimi je najstarejši iz leta 1476. Ena največjih dragocenosti je slovnica Adama Bohoriča, v latinščini napisane Arcticae horulae succisivae (Zimske urice, 1584), ki jim dodatno vrednost daje avtorjevo posvetilo. Zaradi zakladov, ki jih hrani, je knjižnica od leta 1952 zaščitena kot kulturni spomenik.

Skupni trg dveh držav

Dobrih 20 minut hoda s Kostanjevice je do Trga Evrope, ki stoji nasproti želez­niške postaje, najstarejše stavbe v Novi Gorici. Ta monumentalna stavba je bila kot tedanji severni goriški kolodvor v secesijskem slogu zgrajena sočasno z bohinjsko železniško progo leta 1906. Osrednji element trga je Mozaik nove Evrope z označbo 57/15, preneseno z nekdanjega mejnega kamna, ki je dolgo razmejeval državi. Na italijanski strani trga lahko odčitamo sončno uro, narejeno iz pogonskega kolesa parne lokomotive. Posebnost ure je, da pozimi kaže točen čas na spodnji, poleti pa na zgornji strani kolesa. Ker čez trg poteka državna meja, tu nastane veliko fotografij stopal, ki so eno v Sloveniji in drugo v Italiji.

Osrednji element Trga Evrope je Mozaik nove Evrope z označbo 57/15, preneseno z nekdanjega mejnega kamna, ki je dolgo razmejeval dve državi. FOTO: Tina Mihelj/arhiv TIC Nova Gorica

V notranjosti železniške postaje je urejen muzej, ki predstavi življenje na obeh straneh državne meje pred vstopom v EU. Gre za muzejsko zbirko Kolodvor, ki je del muzejskega projekta Goriškega muzeja Muzej na meji, posvečenega življenju ob novi državni meji med takratno Jugoslavijo in Italijo, ki je leta 1947 razdelila prej enotno kulturno, socialno, gospodarsko in politično ozemlje Goriške na dva dela. Poleg zbirke Kolodvor obsega Muzej na meji še Vojaški stražarski stolp v Vrtojbi, muzejsko zbirko Miren v stavbi na pokopališču v Mirnu, posvečeno vsem, ki so ilegalno prečkali močno varovano mejo med državama, in muzejsko zbirko Pristava v prostorih nekdanjega maloobmejnega prehoda na Pristavi.

Impozantni kamniti most

Če smo v Novi Gorici, vsekakor ne gre spregledati še ene zanimivosti – solkanskega železniškega mostu čez Sočo, ki velja za edinstveni gradbeni dosežek svetovnih razsežnosti. S svojim kamnitim lokom razpona 85 metrov je največji kamniti ločni most na železniških progah na svetu. Ta gradbena mojstrovina, zgrajena iz klesanih kamnitih blokov, je zdaj tehniški spomenik. Most je bil med prvo svetovno vojno porušen. Med letoma 1925 in 1927 so ga po izvirnih načrtih znova postavili iz kamna.

Solkanski most je z osrednjim lokom s svetlobno odprtino 85 metrov največji kamniti most na svetu. Tega rekorda do danes ni potolkel še noben drug, kajti pri poznejših tehnikah gradnje so začeli uporabljati armirani beton. FOTO: Marijan Močivnik/arhiv TIC Nova Gorica

Občudujemo ga lahko z več koncev. Ena možnost je s cestnega mostu čez Sočo – avtomobil ustavimo na parkirišču na levi strani, tik pred križiščem, kjer se cesta odcepi proti Brdom. Druga možnost, ki jo lahko povežemo s kulinaričnim doživetjem okusnih goriških jedi, tudi z znamenitim goriškim radičem ali sukénskim régutom, kot ga imenujejo domačini, pa je »od spodaj«. Avtomobil zapeljemo na parkirišče pred Ošterijo Žogica in se sprehodimo kakih sto metrov naprej, kjer se nam na ploščadi odpre pogled na kamniti lok mostu. Po obveznem sebku z mostom pa si v ošteriji le privoščimo katero od lokalnih specialitet.