Mož me pri vzgoji ne upošteva

Znašla sem se v precepu, ko ne vem, kako naj se obnašam oziroma si ne upam odreagirati, kot si želim in mislim, da je prav. Čeprav mogoče moj problem ni tako velik, me je začel zelo motiti. Z možem imava dva otroka, devetletnega fanta in petletno deklico. Problem je v tem, da imava glede vzgoje popolnoma različne poglede, zahteve in pričakovanja in se zaradi tega tudi največkrat spreva. Konča se tako, da jaz popustim oziroma se neham pregovarjati.

Opažam, da me to čedalje bolj jezi. Jezi me, ker mož vedno doseže svoje, jaz pa v želji, da se prepir konča ali sploh ne začne, popustim in utihnem in sem seveda jezna še nase, ker si ne upam vztrajati pri svojem. Prepiri so vse pogostejši tudi pred otrokoma in me je začelo skrbeti, kako to vpliva nanju. V takih situacijah sta oba prestrašena in posebno starejši tudi joka. Največkrat se spreva ravno zaradi njega.

Drugače se z možem razumeva dobro, nimamo kakšnih večjih težav, prepiri in nestrinjanje glede vzgoje otrok pa so vse pogostejši. Ko mu omenim, da bi šla mogoče na kak posvet k strokovnjaku glede vzgoje, mi zabrusi, da on najbolje ve, kaj je dobro in kaj ne za njegova otroka. Da jima itak nič ne manjka in da pretiravam. Naj omenim, da ima sin odločbo, da ima ADHA (motnja pozornosti in hiperaktivnost). Prosim za vaš komentar, mnenje. Hvala za odgovor. Petra

V vašem vprašanju vidim kar nekaj težav, ki jih je smiselno čim prej začeti reševati. Vzgoja je zelo zahtevna. Od staršev terja veliko odgovornosti, časa, razumevanja in vztrajnosti, saj ste vi najbolj odgovorni, v kakšno odraslo osebo bo zrasel otrok. Še težja je ta vloga, če imata starša glede vzgoje različne poglede in prepričanja, in še težja, če imata napačna prepričanja, ki lahko delajo nepopravljivo škodo otroku.

Pri vzgoji je nujno, da sta starša složna, imata enaka pravila in pričakovanja. To ponavljam vseskozi. Enotna nista, ker izhajata iz drugačnih družin, ki verjetno niso imele enake predstave in načina vzgoje, starši pa avtomatsko prenašate prepričanja in miselne vzorce iz primarnih družin naprej na vzgojo svojih otrok.

Večina vas je prepričana, da je samo vaš način vzgoje pravilen, zato pogledov in prepričanj drugega ne morete sprejeti. Kar pa ni res in se s tem dela največja škoda otrokom! In pogosto se prepiri v zakonu začnejo ravno pri načinu vzgoje otrok, kar lahko v nadaljevanju, če tega ne razrešimo na ustrezen in razumljiv način, prinese le še hujše prepire, ki niso povezani samo z vzgojo.



Pri vas se razvija patriarhalna vzgoja, saj kakor pišete, se konča tako, kot reče ali zahteva oče. Vašega mnenja ne upošteva in to vidita tudi otroka, ki oblikujeta svoje sklepe in prepričanja v smislu, da ima oče vedno prav. Verjetno sta že ali še bosta presodila, da je pri željah in odločitvah kompetenten le oče, in to prepričanje bosta prenesla naprej v življenje. Se pravi, sin bo prepričan, da ima on kot oče glavno vlogo pri vzgoji, hči pa, da pri vzgoji nima besede in mora poslušati očeta svojih otrok.

Mami pa je verjet­no bolj za druge stvari (kuhanje, pranje …), saj se nikoli ne postavi za naju, njene želje in zahteve pa niso pomembne, nikoli jih ne pove in ne vztraja pri nečem. Kako se to sliši? Nič kaj prijetno, ne samo zaradi vas, temveč zaradi sporočil, ki jih nevede dobivata vaša otroka, zato je nujno, da spremenite svoje obnašanje in si poiščete pomoč. Če mož ne želi, pa naredite to sami! Čas je, da začnete izražati svoje poglede in dvome glede vzgoje! Čas je, da vztrajate, da si poiščeta pomoč, če vidite, da se sama ne zmoreta pogovoriti.

Tu se postavlja vprašanje, kako dober odnos imata v resnici vidva z možem. Napisali ste, da ste pogosto jezni, ko mož ne upošteva vaših pogledov na vzgojo, in ste na koncu raje tiho, da se le konča prepir. Ste se kdaj vprašali, zakaj vas ne upošteva, zakaj raje utihnete, ste tako nepomembni, res ničesar ne veste o vzgoji, vam je prijetno, ko je vse tako, kot reče mož? Je to za vas spoštovanje? Zakaj se izmika povprašati o načinu vzgoje kakšnega strokovnjaka? To ni dober partnerski odnos, nikakor pa to ni dober odnos za vzgojo otrok.

Vaš sin, zaradi katerega je največ konfliktov, je na pragu najstništva. Vstopa v obdobje, v katerem bo potreboval trdno oporo, varnost, občutek sprejetosti, ki pa ga kot starša lahko zagotovita le ob pravi, enotni vzgoji. Od vaju je odvisno, kakšno bo obdobje najstništva.

Sin ima odločbo o motnji pozornosti in hiperaktivnosti, kar zame ni nobena diagnoza, temveč pokazatelj, da se je treba z njim več ukvarjati in ga razumeti, mu dati dovolj pozitivne pozornosti in predvsem občutek varnosti. Motnjo pozornosti lahko dobi otrok, ki ga je strah, ki se ne more umiriti, ko pri svojih bližnjih ni sprejet tako, kot bi si želel, ali je začel verjeti, da je, kot je zdaj pri vas, za prepire staršev kriv on, še posebno če sliši, da se prepirata o njem.

Vaše težave so rešljive, le reševati jih morate začeti, najbolje takoj.