Mojca Mavec: Drobna razvajanja za nove uspehe

Silna energija priljubljene televizijke se kaže tudi v slikovitih, elegantnih in udobnih delovnih gnezdecih. Spontano jih je spletla kar po vsem meščanskem stanovanju v središču stare Ljubljane, tik ob Ljubljanici. Obožuje cvetje, sveže in umetno, zato ga ima veliko na vsakem koraku, tudi v kotičkih, namenjenih ustvarjanju za televizijo in splet.





Imam majhno stanovanje, kjer ni prostora za pisalno mizo ali prav poseben delovni kotiček. A vse se da,« odločno in hkrati milo, kakor zna le ona, poudari Mojca. Med koronskimi časi se je njen dom tako prelevil tudi v prav zares poseben studio, smeje razloži:

»Tu sem med izrednimi razmerami snemala spletno različico popotniške oddaje. Tudi sicer je veliko udobnih kotičkov, kjer človek lahko dela – poudarek je na udobnih. To se mi zdi bistveno. Na trdih stolih, ravna kot sveča in za urejeno pisalno mizo lahko sedim v službi. Doma pa se vržem med blazine, je takoj bolj navdihujoče. Tudi sestanki prek zooma so prijetnejši doma, čeprav vedno nekje štrli iz ozadja kakšna babičina vaza ali lesena žirafa iz Zambije.«


 

Od lupe do razstave skodelic

Prva dama slovenskih popotniških oddaj se ne obremenjuje s strogimi pravili, da naj bi bil določen del bivališča namenjen zgolj eni dejavnosti, pa naj gre za delo, prehranjevanje, branje, spanje, kuhanje ali kaj drugega:

»Pri meni doma ni jasne meje, kje se dela in kje uživa. Saj je v življenju vse povezano. Knjiga je lahko lep okras tudi na pogrnjeni mizi za večerjo. S svojo lupo (ta je velika, črno-bele barve, kot bi bila oblikovana po pravljici Alica v čudežni deželi, op. p.) prebiram deklaracije na živilih v kuhinji ali drobni tisk v pogodbah za naslednji posel. Skodelice za kavo pa so tako ali tako neprestano na razstavi na kredenci. Všeč mi je občutek, kot da delam v galeriji,« mojstrica javnega nastopanja z nasmeškom razkrije še svojo umetniško in filozofsko plat.




 

Recept za samodisciplino

Samodiscipline ji ne primanjkuje; zna se učinkovito motivirati, pa četudi si kdaj zaželi početi kaj povsem drugega, kot se lotiti neizogibne, morda tudi izjemno suhoparne obveznosti.



»Sem človek, ki vedno dela več stvari hkrati. Medtem ko pišem, tudi kuham. Opravim sestanek, odpošljem pošto in vmes pospravim omaro. Včasih imaš res slab dan in se težko osredotočiš na nalogo, ki jo moraš nujno opraviti. Takrat za nekaj minut z veseljem prisluhnem zvoku z ulice. Sedem na okensko polico, spijem skodelico čaja in že sem naredila nekaj dobrega zase. Tudi to je pomembno delo. Potem gre lažje tudi pri zoprnih opravilih,« nam razkrije svoj recept za samodisciplino.
 

Imela bi razgled na Singapur

Prav drobna razvajanja med odmori so lahko bistvena odskočna deska za nove poklicne uspehe. Lažje jih doseže, ko sledi svojemu bioritmu oziroma pregovoru rana ura, zlata ura: »Kadar delam od doma, zgodaj vstanem. Zelo zgodaj. Všeč so mi dolga, tiha jutra. Takrat naredim največ. Vmes počasi pojem zajtrk, preberem stran v knjigi in spet delam. Popoldne pa obvezno sledi sprehod v gozd ali vesela urica doma. Lep kozarec, dobro vino in majhen prigrizek delajo čudeže. Zdaj sem opisala idealen dan. Resničnost žal ni vedno taka,« zavzdihne Mojca in z nasmehom doda, da večino dela opravi na terenu.



Njena sanjska pisarna, če ne bi bilo koronskih, teritorialnih in finančnih ovir, bi bila kot iz kakšne serije na Netflixu. »Svetla, velika in prostorna. Z razgledom na Manhattan. Ali še bolje – na Singapur! Samo kaj, ko bi potem morala zamenjati tudi poklic. Tega pa ne bi naredila za nič na svetu,« igrivo pomežikne.