Jaz imam covid!Jaz imam covid!

Da nis(m)o prav vsi novinarji brezmadežni, bi se morda kdo celo strinjal. In da med obrtniki morda z lupo najdemo nateguna – takega, zaradi katerega vzameš dopust in ves dan zaman buljiš v strop, več kot polovico svojih cekinov pa po­spravi brez računa –, tudi. Kolikšen je odstotek frajerjev, ki jim do živega ne seže niti popolna popljuvanost na spletu, ve vsak, ki ima s tem izkušnje, sam.

Pralni stroji se bodo vedno kvarili. Pa televizorji, pa radiatorji, pa peči. Tudi nam se je. Spet. Pralni stroj. Poklicali smo mojstra, prišel je, po videzu sodeč, upokojenec. Pa še zdaleč ne miruje, dela je čez glavo.

Iz nadstropja sem zaznaval, da se z mojim dekletom malo bocka glede nošnje maske v naši hiši. V pregovarjanje sem se vključil s pripombo, da je maska v dobro njega, nas, vsega živega, ter dodal duhovitost, naj pazi, kako si jo natakne, ko ima nekoliko manjši nos.

In s tem sem se pod svojim bojda nekoliko kljukavim organom obrisal jaz. Možak je orodje, pripravljeno na delo, pograbil, še prej povedal, da je bil pred kratkim v veseli družbi štirih, kjer so se trije okužili s covidom, on pa že ne, zavpil, zabrusil, da njega že ne bo nihče zajebaval, in med glasno mantro Jaz imam covid! Jaz imam covid! odfurjal proti svojemu avtu. Nazaj ga ni pripeljalo niti prijaznjenje moje partnerke, da smo se samo malo hecali, naj vendar ne zameri ... Pa da imamo kup usranih gat, sem v mislih dodal.

V slovo smo izvedeli, da njemu stroj dela, mi pa naj svojo umazanijo ročno drgnemo. V petsto metrov oddaljenem potoku pri minusu? Tudi dejstvo, da imamo na polici Belo se pere na devetdeset, ni kaj dosti pomagalo.

Naslednjega dne se je začela telefonada. Prvega mojstra bi čakal tri tedne, drugi se iz Trbovelj pač ne bo cjazil za par deset evrov, tretji ne rihta tako bizarne znamke, četrti je obljubil, da pride naslednjega dne ob osmih zjutraj. Brez problema.

Brez problema sem pred vrati začel stražiti ob jutranji sedmi, opoldne sem obupal. Na dvanajst esemesov ni odgovoril, na klice še manj, potem je prišlo sporočilce, da se vidiva čez pol ure. Po treh urah se mi je le oglasil in nakazal, da bi se iz Ljubljane utegnil nameniti k nam. Ko sem mu omenil, da zamuja približno devet ur, in ko je v mojem glasu zaznal kanec sitnobe, kar sem mu potrdil, je zvezo prekinil. Takoj po opombi, da v okolju, kjer vlada negativna energija, ne bo delal. Zaradi svojega gobcala sem bil že drugič namočen, tam, kjer ne bi smel, pa je še vedno močil tudi naš gorenj­ček.

Brez upa zmage sem klical še najoddaljenejšega mojstra, v Cerk­nico, kar tako, za potešitev slabe vesti. In besa na strokovnjake vseh dežel. Po minuti pogovora ugotoviva, da sva se pred nekaj meseci pogovarjala o njegovem športnem podvigu, popisal sem ga v cajtengu, ki ga tresočih rok berete ta hip. In da je blizu in da se bo oglasil. Oh, kako sem bil ... Če bi izdal svoje čustveno stanje, bi izdal tudi njegov priimek. In ne vem, če bi bil tega vesel.

Prišel je do minute točno, delo opravil kratko, jedrnato, z masko čez spodnjo polovico obraza, zakrožilo je menjalno sredstvo, pa par besed o njegovem in mojem športanju.

Spoznal sem, da včasih celo ni napak, če si tvoj lik kdo zapomni po tvojem delu, ne le, recimo, po lepoti. In ti hvaležnosti ne izrazi po načelu, da roka roko umije, ampak da roka roki pošteno opravi, kar je dogovorjeno. Čisti računi, čiste roke. Četudi šmiraste. In brezmadežno perilo in druga, vrhnejša oblačila.

Upokojenemu razburjencu želim obilo zdravja, onemu, ki ne zmore delati v naelektrenem okolju, ki ga, sodeč po forumskih pljuvanjih njegovega odnosa do strank, širi vsevprek, zvrhano uspešnega dela tudi v novem in vseh prihodnjih letih, do pokoja. Upam, da bo njegovo delo nadaljeval potomec.