V nadaljevanju preberite:

Andraž Rožman se je že kot novinar najraje posvečal zgodbam marginaliziranih ljudi, zato ne preseneča, da prostor zanje najde tudi v svojih knjigah. A če njegov prvenec Trije spomini: Med Hajfo, Alepom in Ljubljano (2019), v katerem je v središče zgodbe postavil sirskega pesnika Mohamada Al Munema in njegovo palestinsko družino, lahko označimo kot dokumentarni roman, je s Titovim sinom (2022, obe knjigi sta izšli pri založbi Goga) zakorakal med pis­ce fikcije. Pravi, da se v tem okolju odlično počuti, »kajti skozi izmišljijo lahko pripoveduješ tudi resnico«.

V Titovem sinu prepleta pripovedi o piscu oglasov in nekdanjem novinarju Klemnu, ki se izpoveduje psihoana­litiku, in brezdomcu Frenku, ki se izpoveduje – Klemnu. Ta mu je namreč obljubil, da bo napisal knjigo o njegovem razburkanem življenju. Rožman plast za plastjo razkriva, da je norost bolj kot ne družbeni konstrukt, ter hkrati bralca ves čas poziva k premisleku o (ne)hie­rarhičnosti odnosov, (dez)institucionalizaciji psihiatričnega zdravljenja in o (ne)strpnosti do soljudi.