Hvalnica knjigam

V času, ki je klical po mirovanju in pogledu vase, sem bila učiteljica, perica, kuharica, vmes sem pisala, lovila roke, in enkrat takrat sem se odločila, da se lotim urejanja prenatrpanih knjižnih polic.

Misija nemogoče, nisem jih pospravila do konca, vsakič me je s police poklicala druga knjiga, za katero sem pozabila, da jo imam, ko sem jo držala v roki, me je spomnila na vse vzporedne zgodbe, ki jih je nosila s sabo. Kje sem jo brala in kakšne svetove je odpirala v meni, kje sem jo kupila, komu sem jo želela podariti, pa je nisem, zakaj je nisem prebrala do konca, zakaj sem jo prebrala večkrat in si jo želim še enkrat.

Včasih se mi je zazdelo, da je čas, da nekatere odnesem v antikvariat, sicer me bodo zasule, a ko sem jih začela ločevati, se mi je zdelo, da me gledajo obtožujoče. Moja knjižnica ni urejena, njene skrivne kode poznam samo jaz, včasih se v njej izgubim kot v labirintu, a knjig vendar ne morem poslati naprej kar tako.



V roke sem spet vzela dve obsežni knjigi Srečka Kosovela Vsem naj bom neznan, njegove neobjavljene tekste, ki jih je zbral Miklavž Komelj, Borgesa, Lorco, Charlesa Simica, poetično Panoramo Dušana Šarotarja, Pesmi iz trebuha in neba Mance Košir, s katero sem sredi največje diktature strahu delala intervju, ki je tolažil; vzela sem knjigo, ki je k meni prišla v času korone, mistične tek­ste Aleša Štegra ...



Nato sem si privoščila največje razkošje, še enkrat sem k svojemu vzglavju prinesla Aleksandrijski kvartet Lawrencea Durrela. Gosto, magično, mistično knjigo, ki te pogoltne v vrtinec nekega, nekoč multikulturnega, divjega mesta, in to z metaforami, kakršnih v sodobni literaturi ne najdeš več.

Na eni prvih pokarantenskih kav sem sedela z nekom, ki me je pred leti povabil na raziskovalno odpravo po egiptovski Vzhodni puščavi, zaradi njega sem spoznala zgodovino koptskih puščavnikov in puščav­skih očetov, prostranost puščave, smrtonosno vročino sonca. Zaradi njega sem v Luksorju kupila kup knjig, ki so mi odprle okna v drug svet, spoznala kup izjemnih ljudi, ki počnejo nenavadne stvari, ki sem si jih na skrivaj vedno želela početi, fotografirati, dokumentirati, raziskovati grobnice v Dolini kraljev, stopati po zapuščenih faraonskih grobnicah v starodavnem mestu Tebe.

Ta kava, na kristalno jasen majski dan, je bila nekaj posebnega, ne samo zato, ker je bila prva po dolgem času samote. Govoril mi je o predkarantenskih potovanjih s svojim dekletom, ki jih je nekje vmes med Jordanijo in Grčijo ustavil virus.

Na aluminijasto mizico med nama so padale podobe, vizije, zgodovine in obrazi mest, spet sem začutila vročino in prah puščave. Govoril mi je, kako se je med karanteno umaknil vase, začel je organizirati svojo knjižnico, in rekel je nekaj o tem, kako je s police vzel knjigo, za katero je dolga leta vedel, da jo mora prebrati. Bral sem jo in nisem mogel nehati, je rekel. Izjemna knjiga je. Zapihal je veter, njegove oči so žarele, trije golobi so ob najinih nogah iskali drobec sladkorja, ki bi padel s krožnička za kavo.

Ne vem zakaj, in najbrž je to nesmiselno, a v tistem hipu sem vedela, da bo rekel, da je bral knjigo Aleksandrijski kvartet Lawrencea Durrella.

Očitno sva v času karantene oba brala isto knjigo, vsak na svojem koncu Ljubljane, vsak v svojem malem vesolju sva hodila po aleksandrijskih ulicah, srečevala iste junake in si jih v svoji domišljiji narisala rahlo drugače, ali pa tudi ne, in vsak zase sva spoznala Aleksandrijo, ki so jo nekoč naseljevali kreativni, divji, nemirni, poškodovani, inteligentni, mistični, razmišljujoči in ranjeni ljudje in govorili resnico o ljubezni, vojni, erosu in tanatosu, o izdaji, o lepoti in o usodni ljubezni.

Knjige so potovanja takrat, ko ne moreš potovati. Knjige so občutek bližine, ki je ne moreš izreči, ljudi povežejo bolj kot skupni sončni zahod ali druženje s prijatelji. Ko govoriš z nekom, ki je bral isto knjigo, je to druge vrste bližina, kot če govoriš o tv-seriji na Netflixu. Knjige se dotaknejo skrivnih prostorov v nas, soustvariš jih skupaj z avtorjem in vstopiš v poseben prostor, ki je samo tvoj in njegov. Aleksandrijski kvartet, ki ga je bral on, ni bil ista knjiga, ki sem jo brala jaz, ampak na tem potovanju z drugimi podobami, z rahlo drugačnimi odtenki barv in misli sva bila skupaj.

Zato verjamem, knjige ne bodo odšle, knjige se bodo vračale vedno znova, tudi takrat, ko nas več ne bo. Odpirajo, povezujejo, vznemirjajo in aktivirajo našo domišljijo, ki je zaspala ob zoomih in tipkovnicah, vsakodnevnem hotenju in drsanju po zaslonih pametnih telefonov. Vse se spreminja, želja po doživljanju lepega skupaj ostaja.

Brez knjig me ne bi bilo, vsaj ne takšne, kot sem. Brez njih ne bi imela norih želja in fantazij, brez njih ne bi vedela, da nisem edina, ki čuti podobne melanholije, brez njih bi prepotovala pol manj sveta, bila bi oropana za razumevanje časov, smislov, znanja, magije besed. Brez njih ne bi poznala obraza mest, ki so me vedno vznemirjala, in brez njih ne bi vedela, kje živim in kje so moje korenine.