Hvala, gospa Anita!

V zadnjih mesecih sem se službeno srečal s tremi ljudmi, ki se, vsak na svoj način, borijo z rakom. Pred nekaj dnevi je odšla humanitarka, dobrotnica Anita Ogulin, ki je življenju do konca dajala prednost pred obupom, odhajanjem ...

Z gospo Anito sem se srečal dvakrat, prvič leta 2014, drugič štiri leta pozneje. Poprej sem zanjo le občasno slišal, o njej nisem vedel prav veliko. Po prvem srečanju je bilo jasno, da drugo, vsaj kar zadeva dojemanje njenega poslanstva, ne bi bilo potrebno. Jasno mi je bilo vse. Da gre za žensko, ki govori počasi, premišljeno, z globokim glasom, daje občutek spoštovanja sogovornika, pa kdorkoli bi to bil, vse njene besede pa so se zlivale v razdajanje. Prve osebe ednine zanjo ni bilo.

Pri Nedelu smo tedaj po njenem predlogu objavljali zgodbe družin, ki se niso mogle izviti iz primeža socialne stiske, in upali na pomoč bralk in bralcev. Šel sem na teren v celjsko blokovsko naselje, v obcestno hišo nekje pri Trojanah, pa proti Žirem ... Bile so zgodbe projekta Botrstvo, zgodbe, ki se človeka, čeravno jim posveti zgolj 45 minut svoje neskončnosti, dotaknejo. Anita Ogulin jih je poznala in se jih je še kako zavedala. Čeravno se jih je na sončni strani Alp nagrmadilo preveč, ni odnehala. Trkala je na uradniška, državna vrata, slednjič je le naletela na odgovor.

Ljudem v stiski je verjela na besedo in verjetno ni vedela ali pa tega ni hotela, bolje želela vedeti, da je ta včasih povrhnjica, ki zakriva svoje gnilo bistvo. Želela je le dajati in pomagati. Štiri leta pozneje sva se ob srečanju strinjala, da je dobrota gotovo sirota in da bo to ostala na veke vekov, kot bo, dokler bo živela, Anita Ogulin vsemu navkljub njena služabnica.

Obstaja floskula, ki govori o slovenski nevoščljivosti, a verjemimo, ta je planetarna. Kljub temu da je svojo dobroto, svoje delo živela, je bila deležna plazu kritizerstva, šikaniranja, laži in pljuvanja. Bolelo jo je, a po drugi strani je bila mirna. Spraševala se je, kaj je z ljudmi, ki ne želijo verjeti bedi sočloveka. Gre za nevoščljivost, bi bili radi sami revni? Odgovorila si tedaj nisva, sva se pa strinjala, da je zavist eden najostrejših vzrokov, da je revščina pri nas stigmatizirana, da je sramotna in nevredna poštenega človeka. Z bogastvom je pač drugače.

Pred pol ducata let se mi je deloma odprla, mi povedala, da je bil njen oče popolnoma slep, mati pa slabovidna in tiha rejnica, ki za rejništvo ni bila plačana, kot ni bila za svoje humanitarno delo plačana njena hči Anita. Kot deklič je bila Ogulinova vodnica slepih in slabovidnih že od svojega tretjega leta in zgodba zgodnjega otroštva jo je za vse življenje opremila z odgovornostjo za šibkejše. Bila je mati dveh otrok, prek službe pa je imela naraščaj iz vse Slovenije. Bila je botrica, botra.

Tudi ko jo je bolezen že načenjala, je svoje trpljenje odrivala in še vedno celila rane drugim. Bi bilo kaj drugače, če bi vsaj tedaj na prvo mesto postavila sebe? Človek bi odgovoril nikalno, ker potem ne bi bila zvesta sebi. Ne bi bila Anita Ogulin.

Bila je prejemnica državnega odlikovanja zlati red za zasluge, častna meščanka Ljubljane, Delova osebnost leta, ime leta Vala 202, prejemnica naziva Slovenka leta ... Pokopali jo bodo z vojaškimi častmi. Tudi ob to so se nekateri obregnili. Brez tega ne gre.

Gotovo, no vsaj morda, pa bi se kdo strinjal, da je več kot vse časti, ki jih človek prejme za življenja, vredno to, v kolikerih spominih bo živel po odhodu. Nekaj mesecev, nekaj let?

Anita Ogulin bo živela v spominih, srcih in življenjih številnih otrok, ki jim je, tako njim kot njihovim staršem, pomagala iz odrinjenosti, ker je dodala tisti pomembni drobec ozaveščenosti, da je dajanje bistveno vrednejše od grabežljivosti.

In še eno spoznanje več, da smo pred smrtjo vsi enaki, za življenja pač ne.