Frizbi in – kooooš!

To so bili frizbiji, ki so jih metali v koše, sedem desetnij disk golfistov, ki so se potegovali za naslove srednjeevropskih prvakov.
Ste kdaj odprli ajmarček s pleskarsko barvo ali pralnim praškom? In okrogli pokrov iz jeze ali objestnosti zalučali v kogarkoli ali v daljavo? Če ste, ste nehote usvojili temeljni element metanja frizbija. Ki je pred desetletji, morda skupaj z rolkami, prodrl v naše dežele tudi kot športni rekvizit. Frizbi ste si lahko podajali v prijateljskem tonu, ga namesto palice metali štirinožcu, povzeto, frizbi, diskasto okroglino, lahko meče, igra vsak, kjerkoli, kadarkoli. Ne pa kakorkoli. Recimo na najvišji, tekmovalni ravni.

Saj veste, v Sloveniji živi frizbi zveza, s disciplinskima podzvrstema, ena je ultimate, to je ekipni šport s frizbijem, podoben ragbiju, le da brez telesnih kontaktov, druga, ki smo je prejšnji vikend spoznali na Kopah, pa je disk golf. Prva podzvrst ima pri nas več igralcev, je pač ekipna, »disk golf pa pri nas resno goji 50, neredno še 50 igralcev,« pove Boštjan Babič, vodja tekmovanja, imenovanega Centralno evropsko prvenstvo, tretje vobče, prvo takšno v Sloveniji. Na Kopah že šest let pripravljajo mednarodno tekmovanje nižjega ranga. Babič je največkratni državni prvak v disk golfu, ta hip, mu ni težko izreči, je od njega boljši Andrej Gerbec.

Babič, 35 let mu je, pove, »igram deset let«, še pred tem je bil Novogoričan »eden prvih pri nas, ki so se ukvarjali z ekipnim ultimatom«, potem pa Primorce neki Američan seznani z disk golfom, sorodnikom klasičnega golfa. »Leta 2009 se že udeležim prvega turnirja v disk golfu.«

Tik-tak

Na Kopah so zgradili, bolje, postavili prvo disk golf igrišče pri nas, na smučišču, pred sedmimi leti, imajo ga še v Mežici in Ljubljani, tik pred rojstvom sta na Arehu in v Šempetru pri Gorici. A Babič poudari nekako tako, da je v Sloveniji nekje, nekod, »več tisoč frizbijev«, kupljenih, »ki samo čakajo, da se zgradijo igrišča«. Tempirano tiktakanje. V Mežici menda z disk golfom že mladež načrtno seznanjajo. In ko bodo igrišča, bo eksplozija.

V golfu imaš palice, žogico in luknje, v diskasti različici roko, diske oziroma frizbije in luknje, koše. Začetniškemu discobolosu zadošča en disk, frizbi, vrhunski tekmovalci jih po tekmovališču nosijo prenatrpano torbo, ločijo pa tri temeljne – driverje za začetni met, načeloma za večje hitrosti in razdalje, sledijo mid range diski, za raznovrstne mete, recimo približevalne, potem so pa putterji, zaključevalci. Če sem prav razumel.

Določen je obseg, razpored težišča ... Mesto, kjer disk po posameznem metu na tla trešči, označiš z minijem, diskičem. Če koš, luknjo, s frizbijem zadaneš z enim metom, si dosegel as, hole in one v običajnem golfu. Od izmetne cone do koša je lahko tudi 300 metrov, »na Kopah je največja razdalja 240 metrov«, razloži vodja in tekmovalec Babič. Na tekmovanju sodelujejo spotterji, pomočniki, ki nadzorujejo, kje disk pade na tla in od kod bo sledil naslednji met. Na Kopah je bil tudi potapljač, ki je po tekmovanju po dnu umetnega jezerca nabiral zablodele športne pripomočke.



Meti so različni, forehand, backhand, overhead, roller, prva dva izraza poznate, tretji verjetno pomeni iznad glave, četrti pride prav ob neugodnem terenu, ko tekmovalec želi, da se disk proti košu rola, kotali. Aja, disk, frizbi po imenu putter se meče podobno kot balinček.

Tekmovalci lahko nastopajo diahrono, drug za drugim, to je golf start, na Kopah so se skupine razvrščale tako, da je bilo ves čas popolnjeno celotno igrišče, tekmovalci, članice, člani, juniorji, bilo jih je menda malo čez 70, so bili razvrščeni glede na kakovostno rangiranost.

Jezerce, gozdiček

Če ne veš, da tekmovanje poteka, ga malone ne opaziš. Okej, na smučiščnih strminah so nenavadni, odprti koši z verigami. Palice, ki označujejo izmetna mesta, bi bile lahko razlage o tamkajšnjem rastlinju, še najbolj jasno, da se nekaj dogaja, bi človeku postalo, če bi ga disk zadel v glavo ali kak še usodnejši del telesa. Tekmovanje je potekalo mirno, dostojanstveno, tiho.

Nekatere luknje so bile dolge in so frizbiji rezali zrak kot nizdol, spet druge so bile bolj zaguljene, diski do morali leteti čez umetno jezero, najbolj pa se je zapletalo, zaletavalo v gozdu. Kjer so bila, če malo pretiravamo, nekatera drevesa lepo olupljena (res pretiravamo). Disk golfisti so bili lahko športnikom manj podobni od naključnih pohodnikov, nihče pa ni imel opreme, po kateri bi rekli: »Ta je disk golfist!« Vseh starosti, dveh spolov. Korakanje na izmetno cono, nekaj zamahov na suho, nato (iz)met, ki mu je sledil vzdih olajšanja ali razočaranja, včasih kletev, včasih zamolkel aplavz.

Bistvo disk golfa, slišim, je trening, ne gre za vprašanje moči, »pomembna je želja, motivacija, tehnika«, se spomnim Babičevih besed. In ujel sem še, da imajo morda prednost tekmovalci z daljšimi rokami. Na Kopah so bile, mislim, da tri serije v dveh dneh, trikrat po osemnajst lukenj, veliko jih je imelo, za čas čakanja na met, s seboj zložljive stolčke.

Ko sem lezel za Srednjeevropejci po gozdu, sem bil opomnjen, da jih malo moti brzostrelno fotografsko škljocanje. Ampak upam, da to ni bil glavni vzrok kar precej mimometov. Ne bi pa se iz njihovega znanja norčeval, saj sam tega nisem nikoli počel.
V Sloveniji sta diskgolfarsko najbolj vroči Koroška in Goriška, v svetu ZDA, od koder, v nasprotju z golfom, ki je škotska izmisel, izvira disk golf, in, po zaslugi nadpromotorja Jussija Meresmee, Finska, kjer imajo menda več kot 400 igrišč.

Kalifornija

Slednje mi naniza, pravijo, da tudi legendarni, Jon Baldwin, 49-letni Kalifornijec, ki se z disk golfom ukvarja 20 let. Na Kopah je bil berglast, poškodovan, vendar brez strahu, ne zaradi disk golfa. K nam je prišel iz Hrvaške, v Svetem Martinu v kratkem organizirajo evropsko prvenstvo, Jon jim je pomagal pri pripravi igrišča, »ki mora biti različno glede na raven tekmovalcev«, poleg tega Hrvati niso vajeni organizacije tako pomembnih tekmovanj.



Baldwin pravi, da je disk golf v ZDA vse bolj priljubljen, sam je bil najprej klasični golfist, med igranjem pa je v sosedstvu večkrat slišal nenavaden verigast žvenket. In uzrl frizbije, ki letijo v koše in zadevajo v verige. Poskusil je in ga je popolnoma prevzelo, no, ultimate frizbi je že prej z veseljem skušal. Začel je tekmovati na domačih terenih, »po vseh ZDA, leta 2008 sem se udeležil odprtega prvenstva Japonske, igrali smo na terenih, kjer počitnikujejo japonski vladarji. Nepozabno okolje.«

»Pri golfu žogica leti, kakor leti, res imaš več vrst palic, pri disk različici pa se spopadaš s predvidevanjem smeri leta, zavoji, kmalu spoznaš, kaj vse zmore frizbi.« V nasprotju z, no, manj inteligentno žogico.



Deset let se je Jon z disk golfom preživljal, seveda pa zaslužki še zdaleč niso na ravni golfističnih, morda najboljša dva, trije disk golfisti na svetu na leto zaslužijo sto dolarskih tisočakov. Poleg evropskih imajo svetovna prvenstva, doslej vedno organizirana v ZDA.

Golf lahko igraš že zelo mlad in zelo dolgo, res pa je, da sposobnosti v paru z Abrahamom začnejo padati. Poleg tega, smo že rekli, lahko disk golf igraš kjerkoli. Namesto pravega koša potrebuješ, poslušam Baldwina, kakršenkoli predmet, tarčo. Ne nazadnje, v povojih disk golfa frizbiji niso leteli v uverižene koše, in če tarče nisi videl, si bil odvisen od poštenosti nasprotnika, ki ti je izza hriba priznal, da si zadel količek ali kaj podobnega. Dandanes si tekmovalci sodijo sami, fer plej in to.



Še nekaj je pomembno v tem športu, pojasni Američan, »ne smeš premišljati o zamujenih, zgrešenih metih, ne smeš razmišljati o preteklem, ampak gledati naprej«. Preveden moto bi se glasil: kratka pamet, spomin, pa dolg met. In natančen.
Zgodba o diskgolfskem približevanju golfu, zaslužkarskem, popularnostnem, je morda podobna oni o super hitrem Ahilu, ki, naj še tako dirja, ne more ujeti super počasne želve. A nekoč jo bo.

Do takrat pa se bodo dogajale večje ali manjše eksplozije. Nočemo vas strašiti, a pri nas menda zelo kmalu.
Glede zaslužkov pa si ne ženite k srcu. Kolikokrat manj zaslužite od golfistov, tolikokrat manj potrebujete denarja za disk golf. Tako da je vse na pravem mestu. Hole in one.